Jedro

Izpodbijana odloličtev glede pravilnosti obračuna neupravičenega odjema električne energije ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj nima sestavin, predpisanih v 214. členu ZUP. Zgolj obrazložitev izpodbijane odločbe s citiranjem relevantnih določil Splošnih pogojev z dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije ne zadošča.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za energijo št. 451-18/2018-23/628 z dne 14. 6. 2019 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika v zadevi, nanašajoči se na plačilo zaradi neupravičenega odjema električne energije (1. točka izreka), in ugotovila, da je tožnik dolžan plačati račun št. ... z dne 21. 6. 2017 iz naslova neupravičenega odjema električne energije, ki jo je za družbo A. d.o.o. izstavil njen pooblaščeni izvajalec družba B. d.d. v roku 30 dni od dneva dokončnosti te odločbe (2. točka izreka). Zavrnila je zahtevo za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je pooblaščeni izvajalec nalog distribucijskega operaterja, družba B. d.d., organu v pristojno reševanje posredoval zahtevo za odločanje uporabnika sistema (tožnika) v sporu z distribucijskim operaterjem v zvezi s plačilom računa iz naslova neupravičenega odjema električne energije na naslovu .... V nadaljevanju povzema navedbe iz zahteve. Iz pisnega pojasnila nasprotne stranke izhaja, da je njen pooblaščeni izvajalec nalog distribucijskega operaterja evidentiral samovoljni priklop na električno omrežje brez merilnih naprav ter da tožnik še vedno ni poravnal zneska količin (kWH) neupravičeno prevzete električne energije. Tožena stranka je na ustni obravnavi ugotovila, da je tožnik lastnik objekta št. ..., parc. št. ..., k.o. ..., ki v naravi predstavlja zidanico (v nadaljevanju objekt C) ter da objekt C nima uradnega merilnega mesta in da se poraba energije meri preko odštevalnega števca, nameščenega na objektu B. Objekt C je sicer res odjemal energijo iz objekta B, vendar to velja le za del porabljene električne energije, saj je na objektu B nameščen enofazni števec, preko katerega se meri energija, dva vodnika v kablu pa sta speljana mimo števca (L2 in L3). Navedena vodnika vodita do objekta C, ki je priključen z varovalkami. Po mnenju tožene stranke je bistveno vprašanje, ali je prišlo do neupravičenega odjema električne energije. S tem v zvezi se sklicuje na 57. člen Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju SPDO) in ugotavlja, da je na objektu C prišlo do neupravičenega odjema, saj je tožnik odjemal električno energijo brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav ter je bil priključen na omrežje brez ustrezne pogodbe o dostopu in pogodbe o dobavi. Ni sledila ugovoru tožnika o tem, kdo je posegal v elektro omarico, saj je menila, da je bil v postopku nesporno ugotovljen obstoj neupravičenega odjema.

3. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da obstaja terjatev iz naslova stroškov porabljene električne energije in uporabe omrežja v primeru neupravičenega odjema zoper dejanskega odjemalca električne energije (tožnika) na podlagi petega odstavka 57. člena SPDO. Menila je, da je račun št. ... z dne 21. 6. 2017 za neupravičen odjem električne energije, izdan v breme dejanskega odjemalca električne energije, v celoti utemeljen. V zvezi s pravilnim izračunom obračunanega zneska za neupravičen odjem je tožena stranka ob sklicevanju na 57. in 58. člen SPDO ugotovila, da neupravičeno prevzeta električna energija ni bila registrirana na števcu električne energije; zato je bil tožniku izdan izračun za obdobje od 14. 6. 2016 do 14. 6. 2017 v skladu s SPDO, pri čemer je B. d. d. pri izrednem računu pravilno upošteval omejevalce toka in obratovalne ure glede na zimsko in letno sezono.

_Povzetek tožbenih navedb_

4. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba po temelju neobrazložena, saj se opredeli le do vprašanja obstoja neupravičenega odjema električne energije po 57. členu SPDO. Trdi, da tožena stranka ni upoštevala, da mora biti pri solidarni odgovornosti ugotovljena odgovornost oziroma krivda vsakega posameznega kršilca. Navaja, da je uveljavljal razbremenilne razloge, do katerih se tožena stranka ni opredelila. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da ni pomembno, kdo je opravil neupravičene posege v elektro omarico, saj je bil račun, ki je predmet obravnave, izdan zaradi samovoljnega oziroma neupravičenega posega v elektro omarico in zaradi samovoljnega priklopa na električno omrežje mimo merilnih naprav. Navaja, da v elektro omarico ni posegal, da je objekt C podedoval od C.C. (v nadaljevanju pravni prednik), da je bila ob prevzemu objekta C elektro omarica že vgrajena in je ves čas zaklenjena. Pojasnjuje, da je imel pravni prednik sklenjen dogovor z gospodarsko družbo B. d.d. glede objekta C, da se bo vanj vgradila elektro omarica. Trdi, da ni posegel v elektro omarico in ni vedel, da s tem v zvezi stanje ni urejeno. Meni, da mu zgolj to, da A. d. o. o. ne razpolaga z nobeno dokumentacijo glede objekta C, ne more škodovati. Toženi stranki očita neenakopravno obravnavanje strank postopka, saj je glede neupravičenega odjema upoštevala le zapisnik nasprotne stranke.

5. V nadaljevanju tožnik še navaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe v zvezi s pravilnostjo obračuna posplošena. Meni, da ni bilo upoštevano, da se je električna energija objekta C vsaj delno obračunala že preko objekta B in da A. d. o. o. ni navajal, koliko električne energije je šlo mimo števca. Trdi, da tožena stranka ni upoštevala že obračunane in plačane električne energije objekta C pri objektu B. Meni, da je bil račun št. ... izdan neutemeljeno, da višina še ni izkazana, ter da bi bilo treba izkazati dejansko in resnično škodo. Tožniku je obračunana mesečna poraba 321,69 EUR za zidanico, ki se redko uporablja, kar je nesprejemljivo, saj je povprečna mesečna poraba v stanovanjski hiši s štirimi rednimi uporabniki največ med 50,00 in 70,00 EUR. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša stroške postopka.

_Povzetek odgovora na tožbo_

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so bile v obravnavani zadevi predpostavke neupravičenega odjema iz prve in druge alineje 57. člena SPDO izpolnjene že s tem, da je bil ugotovljen odjem električne energije brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav ter da je šlo za priključitev na omrežje brez ustrezne pogodbe o dostopu in pogodbe o dobavi. Dodaja, da ni pomembno dejstvo, da tožnik ni sam posegal v merilno omarico, po njenem mnenju je pomembno, da je tožnik odjemal električno energijo brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav oziroma mimo njih. Trdi, da za presojo, ali je prišlo do neupravičenega odjema, niso relevantne navedbe o tem, kdo je posegel v elektro omarico. Pojasnjuje, da za neupravičen odjem v skladu s petim odstavkom 57. člena SPDO solidarno odgovarjata imetnik soglasja za priključitev in dejanski odjemalec električne energije. Navaja, da je bil izračun v obravnavani zadevi izdelan pravilno, saj je šlo za neupravičen odjem, operater pa ne razpolaga z zanesljivimi podatki, ki bi jih lahko uporabil za ocenitev količine električne energije in obračunske moči; zato v takih primerih določi količino v skladu s pravili SPDO in ne glede na dejanski minimalni/maksimalni odjem, ki bi se ugotavljal. Trdi, da plačilo neupravičenega odjema ne pomeni plačila odškodnine. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

_Presoja tožbe_

7. Dne 27. 12. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na kateri je tožnik navedel, da posebno merilo mesto za objekt C ne obstaja in da je nekaj narobe z merilnim mestom na objektu B, ki ni v zvezi z obravnavano zadevo. Tožena stranka je menila, da sta izpolnjeni predpostavki za neupravičen odjem električne energije, in da v primeru zahtevka iz naslova neupravičenega odjema ne gre za odškodninski zahtevek, ampak za neupravičeno obogatitev.

8. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in priloge sodnega spisa (A2 do A8). V soglasju s strankami je s tem povezane listine štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika ter prič C.C. in Č.Č.. Navedeni dokazi so bili namreč že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe in jih za sprejeto odločitev ni treba ponovno izvesti, še posebej glede na v nadaljevanju pojasnjeno presojo sodišča o obstoju absolutne bistvene kršitve določb postopka, iz katerega izvira izpodbijani upravni akt. **K I. točki izreka:**

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo zahtevo z dne 16. 8. 2017, nanašajočo se na plačilo zaradi neupravičenega odjema električne energije in tožniku naložila v plačilo račun št. ... z dne 21. 6. 2017 v višini 3.860,31 EUR.

11. Tožena stranka je na podlagi 413. člena Energetskega zakona odločila v sporu med tožnikom kot uporabnikom sistema (odjemalec električne energije) in operaterjem v zvezi z obračunanim zneskom za neupravičen odjem električne energije. Pravno podlago obravnavane zadeve predstavlja SPDO, ki v prvem odstavku 57. členu določa, da se kot neupravičen odjem šteje: - če je uporabnik priključen na omrežje brez ustrezne pogodbe o dostopu in pogodbe o dobavi, niso pa izpolnjeni pogoji za zasilno ali nujno oskrbo, - če uporabnik odjema električno energijo brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav ali mimo njih ali če onemogoča pravilno registriranje merilnih podatkov, - če je z merilnih naprav odstranil varnostno plombo, - če se uporabnik svojevoljno priključi na omrežje, - če uporabnik da netočne podatke za določanje odjemne skupine. Iz četrtega odstavka 57. člena SPDO izhaja, da mora uporabnik plačati neupravičeni odjem električne energije in uporabo omrežja za obdobje dvanajstih mesecev nazaj od dneva ugotovitve neupravičenega odjema, če ni mogoče ugotoviti, kdaj se je začel neupravičeni odjem. V 58. členu SPDO pa je določen način ocenitve električne energije in obračunske moči neupravičenega odjema, kadar v primerih iz 57. člena SPDO ni mogoče zanesljivo ugotoviti drugih podatkov. Iz 2.a točke 58. člena SPDO izhaja, da se za uporabnike na nizki napetosti, če merilne naprave niso registrirale vse odvzete električne energije, količina električne energije določi tako, da se obračunsko moč, ki jo določa zmnožek vsote nazivnih jakosti naprav za omejevanje toka in napetosti 230 V, množi z mesečnimi obratovalnimi urami, in sicer: v mesecih od 1. oktobra do 31. marca 200 ur/mesec, v mesecih od 1. aprila do 30. septembra 130 ur/mesec. Iz 58. člena SPDO je še razvidno, da se pri določitvi količin neupravičenega odjema električne energije in moči od vrednosti, določenih po tem členu, odštejejo izmerjene vrednosti.

12. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe v zvezi s pravilnostjo izračuna neupravičenega odjema električne energije sicer povzela zgoraj citirana določila 57. in 58. člena SPDO ter ugotovila, da je obračunani znesek izračunan pravilno. Pojasnila je, da neupravičeno prevzeta električna energija ni bila registrirana na števcu električne energije, zaradi česar je bil po njenem mnenju tožniku izdelan izračun za obdobje od 14. 6. 2016 do 14. 6. 2017, ter da je B. d.d. pri izrednem računu pravilno upošteval omejevalce toka in obratovalne ure glede na zimsko in letno sezono.

13. Vendar pa je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da izpodbijana odločitev v navedenem delu glede pravilnosti obračuna neupravičenega odjema ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj nima sestavin, ki so predpisane z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Na podlagi navedenega zakonskega izhodišča mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira določba in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Stranka v postopku ima namreč pravico poznati razloge, zaradi katerih je pristojni organ odločil na določeni način. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Po presoji sodišča bi tožena stranka v obravnavani zadevi namreč morala obrazložiti konkreten izračun neupravičenega odjema električne energije glede na ugotovljeno dejansko stanje (omejevalce toka, obratovalne ure ter način upoštevanja že izmerjenih vrednosti električne energije1) in relevantna določila SPDO. Ob takem stanju stvari torej ne zadošča zgolj obrazložitev izpodbijane odločbe s citiranjem relevantnih določil SPDO.

14. Sodišče še dodaja, da pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče nadomestiti s pojasnjevanjem odločitve v odgovoru na tožbo, saj morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je predmet presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi tožene stranke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe. Zato razlogov, ki jih tožena stranka navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče pri presoji zakonitosti ni moglo upoštevati.

15. V skladu s povedanim dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo v zadostni meri ugotovljeno (2. točka 214. člena ZUP), izpodbijani del odločbe pa tudi nima konkretnih razlogov za odločitev (3. točka 214. člena ZUP). Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določbo tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

16. Na drugačno presojo ne more vplivati niti sklicevanje tožene stranke na stališča v zadevah Cp 299/2014 in I Cp 1348/2015, saj je iz dejanskih okoliščin navedenih zadev razvidno, da sta se nanašali na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v pravdnem postopku in ne na presojo zakonitosti dokončnega upravnega akta v upravnem sporu. Pravilno razumevanje pojma ustaljene sodne prakse namreč pomeni, da sodišča enako razlagajo oziroma uporabljajo pravne predpise v zadevah, ki so glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljive.2 Ustaljena sodna praksa je sestavina pravne prakse (in varnosti), ki odraža način uporabe določenih pravnih pravil pri reševanju konkretnih sporov v praksi,3 zaradi česar se je nanjo mogoče sklicevati le v primeru, če sta primerjani zadevi v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaki.4

17. Ker je odločba zato nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V njem bo morala tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka:**

18. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena po sodniku posamezniku po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 84,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

1 Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je objekt C odjemal električno energijo od objekta B in da se poraba električne energije za objekt C meri preko odštevalnega števca, nameščenega na objektu B, kar velja le za del porabljene električne energije. Med strankama torej ni sporno, da je bil del porabljene električne energije na objektu C že poračunan. 2 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 3 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 378/2002 z dne 29. 4. 2003, na katero se Vrhovno sodišče sklicuje v zadevi I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 4 Prav tam.