Jedro

Ko gre za obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni pomembno, za kakšno lastninsko pravico gre pri stavbnem zemljišču, pač pa le to, kdo je neposredni (dejanski) uporabnik takšnega zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 67/99-10 z dne 6.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 16.11.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo z dne 9.7.1998, ki jo je izdal Davčni urad Ljubljana, Izpostava L.C. in s katero je bilo tožeči stranki za obdobje od 1.1.1998 do 31.11.1998 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od poslovnih prostorov v L. v znesku 26.626,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da med strankama ni sporno, da tožeča stranka uporablja poslovne prostore na naslovu v L. kot najemnik na podlagi najemne pogodbe z dne 9.7.1991 in aneksa z dne 4.11.1994, sporno pa je, ali je zavezanka za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča glede na lastništvo zemljišča in glede na že plačane komunalne prispevke. Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 - v nadaljevanju ZSZ) v 1. členu opredeljuje stavbna zemljišča, javno gospodarsko infrastrukturo in grajeno javno dobro in pogoje za gospodarjenje z zemljišči. V 56. členu ZSZ je določeno, da z dnem uveljavitve tega zakona med drugim preneha veljati zakon o stavbnih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 18/84, 33/89 in Uradni list RS, št. 24/92 odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije), razen določb 1. in 3. alinee 41. člena in določb VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. Tako je poglavje o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, ki obsega člene od 58. do 63. ostalo v celoti v veljavi in predstavlja podlago za plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. V 58. členu tega dela zakona o stavbnih zemljiščih je določeno, da se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo. Plačuje se na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, določi občinska skupščina. Po določbi 62. člena mora - kot pravilno ugotavlja tožena stranka nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja, oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice), kar tožeča stranka nedvomno je. Nikjer ni določeno, da je obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vezana na družbeno lastnino kot zmotno meni tožeča stranka. Gre za samostojno obveznost, vezano na izključno uporabo zemljišča, stavbe ali dela stavbe ali neposrednega uporabnika, ne glede na to, kdo je lastnik in neodvisno od dejstva ali so bili ob graditvi objekta komunalni priključki in morebitni takrat predpisani prispevki že plačani. Odločba tožene stranke je zato pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zaradi kršitve postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Ponavlja ugovor, da je mogoče naložiti nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča le tistemu uporabniku, ki uporablja zemljišče v družbeni lastnini. Sodba je zato nezakonita. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in izda ugotovitveno sodbo, da tožeča stranka ni zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v določbah obeh zakonov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje (tako zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 in zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1984, dopolnjenega v letu 1989 in 1993), ni podlage za sklep, da je obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča podana le tedaj, ko gre za družbeno lastnino. Ni namreč pomembno za kakšno lastninsko pravico gre pri stavbnem zemljišču, za katerega je naloženo plačilo nadomestila, pač pa je pomembno le to, kdo je neposredni (to je dejanski) uporabnik takšnega stavbnega zemljišča. Da pa je to tožeča stranka v zadevi niti ni sporno. Na ugotovljeno dejansko stanje sta zato, po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno uporabila materialno pravo.

Tožeča stranka, ki v pritožbi ponavlja (kot pritožbeni) enak ugovor, ki ga je navedla že v tožbi in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, zato ne more uspeti.

Tožeča stranka v pritožbi ne navaja, kakšne kršitve postopka v upravnem sporu naj bi sodišče v upravnem sporu zagrešilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker je ugotovilo, da takšnih kršitev ni, in glede na navedeno, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.