Jedro

V postopku izdaje gradbenega dovoljenja je soglasje etažnih lastnikov pomembno, če se z deli posega v skupne dele in naprave, ki služijo večstanovanjski hiši kot celoti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 106/96-11 z dne 19.6.2001 se razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 30.11.1995, s katero je tožena stranka s prvo točko izreka odločbe odpravila odločbo Oddelka za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze občine M. z dne 24.10.1994 o zavrženju tožnikove pritožbe in z drugo točko izreka odločbe zavrnila tožnikovo pritožbo zoper gradbeno dovoljenje z dne 12.9.1994. V obrazložitvi sodbe navaja, da je prvostopni organ zavrgel tožnikovo pritožbo zoper gradbeno dovoljenje, izdano investitorju K. C. za preureditev trgovskega lokala v restavracijo M.D. z utemeljitvijo, da je vložena po neupravičeni osebi. Tožena stranka pa je ugotovila, da je tožnik izkazal svoj pravni interes udeleževati se postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, ker je solastnik hiše oziroma lastnik poslovnega prostora v hiši, za katero je izdano gradbeno dovoljenje za gradbeni poseg v določenem delu te hiše in zato v tem postopku varuje svoje pravice in pravne koristi. Nato pa je odločila, da je njegova pritožba zoper izdano gradbeno dovoljenje neutemeljena, ker je investitor v postopku izdaje gradbenega dovoljenja predložil vse listine in dokumentacijo, predpisano s 36. členom Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86, Uradni list RS, št. 40/94-odl. US in 69/94-odl. US - ZGO). Opravljena je tudi notranja kontrola projektne dokumentacije, ki je izdelana v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja. Projekt ima vse sestavne dele po 19. členu ZGO. S tem so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja investitorju za navedeni objekt. Dejstvo, da tožnik ni sodeloval v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, po njenem mnenju sicer pomeni kršitev postopka, ki pa ni take narave, da bi bilo potrebno zaradi tega gradbeno dovoljenje odpraviti. Tožnik ne zatrjuje nobenih takih dejstev, ki bi pomenili oviro za izdajo gradbenega dovoljenja. Njegovi ugovori so lokacijske narave in jih je možno uveljavljati le v lokacijskem postopku. Ker je lokacijsko dovoljenje pravnomočno, jih v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ni več možno uveljavljati. Soglasje etažnih lastnikov bi bilo potrebno, če bi bili predmet posega skupni prostori in naprave. Iz projektne dokumentacije pa ni razvidno, da bi investitor posegal v skupne dele, niti ni tožnik zato predložil dokazov.

Navedenim razlogom tožene stranke je upravno sodišče v celoti sledilo, nato pa je še navedlo, da tožnik predvsem ugovarja, da kot lastnik poslovnega prostora v spornem objektu ni dal soglasja k izdaji gradbenega dovoljenja in v tožbi le posplošeno navaja, da so bili izvedeni posegi v fasado, nosilne zidove, stropove ter objekte zunanje ureditve in na funkcionalnem zemljišču, ki po določbah Stanovanjskega zakona predstavljajo skupne dele in naprave večstanovanjske hiše. Tudi v pritožbi v upravnem postopku je tožnik le navajal, da kot lastnik poslovnega prostora ni bil pozvan k izdaji soglasja k projektu za gradbeno dovoljenje. Po presoji upravnega sodišča je iz podatkov upravnega spisa razvidno, da predvidena adaptacija poslovnega prostora ne sega izven prostorov, ki so last investitorja, tožnik pa tudi v tožbi ni predložil nasprotnih dokazov. Glede na to ni dokazal, da je investitor posegel v skupne dele in naprave objekta.

V pritožbi tožnik navaja, da je zmotna ugotovitev, da investitor ni posegel v skupne dele in naprave objekta. Posegi v skupne dele objekta so dokumentirani s projektno dokumentacijo, ki je sodišču na razpolago. Ker tožnik trdi nasprotno kot tožena stranka, bi si sodišče moralo v primeru dvoma o dejanskem stanju glede nasprotujočih si navedb pridobiti izvedeniško mnenje, ne pa slediti stališču tožene stranke kot dokazanem dejstvu, saj gre za strokovno vprašanje.

Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ni sporno sicer stališče, ki sta ga zavzela tako sodišče prve stopnje kot tožena stranka, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja soglasje etažnih lastnikov pomembno, če se z deli posega v skupne dele in naprave, kot jih določa 8. člen Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94 - SZ).

Tožnikov ugovor, da se s predvidenim gradbenim posegom dejansko posega v skupne dele in naprave, je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je to dejstvo v tožbi le posplošeno navajal, iz podatkov upravnega spisa pa ni razvidno, da bi se s predvideno adaptacijo poseglo izven prostorov, ki so last investitorja. Ta obrazložitev pa pritožbeno sodišče ne prepriča. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na posege v skupne dele in naprave so namreč določne, saj konkretno opisujejo dele večstanovanjskega objekta, v katere naj bi se poseglo z gradnjo (v fasado, nosilne zidove, stropove in objekte zunanje ureditve na funkcionalnem zemljišču). Pač pa prvostopno sodišče ni obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je presodilo, da investitor takega posega ni izvedel. Le ugotovitev, da to izhaja iz podatkov upravnih spisov, namreč ni dovolj. Sklicevanje tožene stranke na projektno dokumentacijo pa tudi ne vsebuje nobene ugotovitve, ali je ta v skladu s pogoji lokacijske odločbe, kot je določal 18. člen takrat veljavnega ZGO. Glede na to, da pravnomočna lokacijska odločba, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja, med pogoji določa posege v fasado, izpeljavo zunanje klančine ter ureditev dvoriščnega dela, pa ta dejastva, ki so pomembna za ugotovitev, ali se posega v skupne dele in naprave, ki služijo večstanovanjski hiši kot celoti, niso bila ugotovljena oziroma presojena. Z njimi v zvezi izpodbijana sodba nima razlogov in je tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. S tem je bila storjena bistvena kršitev določbe 3. odstavka 72. člena ZUS zaradi razloga iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Zaradi nje je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.