Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za veljavnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju je potrebna stroga obličnost; v letu 1982 je moral biti sporazum overjen pri sodniku.
Zaradi pomanjkanja obličnosti ni relevantno, kaj naj bi bilo dogovorjeno leta 1982 glede stanovanja na B.. Stališče pritožnika o realizaciji posla je zmotno. Dogovor, katerega zatrjuje, tudi če je morda v nekem trenutku obstajal, ni bil izpolnjen.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo kaj sodi v zapuščino po pok. Ma.L. (točka I. izreka), da na podlagi zapustničinih lastnoročnih oporok z dne 2. 5. 1996 in 29. 10. 1998 zapustničin sin M. L. in zapustničina hčerka Md. L. dedujeta vsak eno polovico zapustničinega deleža na parc. št. 297/2 k.o. x, Md. L. in zapustničin vnuk B. B. dedujeta vsak eno polovico zapustničinega deleža na parc. št. 296/1, 296/2 in 297/1 k.o. x. in vsak eno polovico zapustničinega deleža na parc. št. 35/4 k.o. x (točka II. izreka), v točki III. izreka pa odločilo, da ostalo zapustničino premoženje (vrednostni papirji in denarna sredstva) na podlagi zakonitega dedovanja dedujejo M. L., Md. L. in B. B., vsak eno tretjino.
Dedič M. L. v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbija del izreka sklepa, ki se glasi: „... in na podlagi zapustničine lastnoročne oporoke z dne 29. 10. 1998 (izvirnik oporoke se hrani v zbirki listin sodišča pod št. SI 393/2005, oporoka zakonito razglašena dne 8. 3. 2005), v katerih je zapustnica razpolagala od 1. do 5. alineje I. točke izreka...“. Obširno razlaga zakaj ugovarja odločitvi sodišča, da upošteva oporoko z dne 29. 10. 1998 in zaključku, da je zapustnica s to zadnjo oporoko spremenila predhodno oporoko z dne 2. 5. 1996 v delu, ki se nanaša na njegovo dedovanje. Ugovarja tudi tekstu iz obrazložitve sklepa, da oporoki iz leta 1993 nista pravno pomembni, temveč le oporoki iz leta 1996 in 1998. Zahteva, da se vse to besedilo razveljavi in sklep o dedovanju spremeni v delu, ki se nanaša nanj tako, da se v točki II. namesto dosedanjega teksta zapiše, da on deduje „zapustničin delež v celoti (to je delež ena polovica) na parc. št. 297/2 k.o. x (v naravi predstavlja hišo z zemljiščem na naslovu …. v Ljubljani) in v celoti zapustničin delež (to je delež 5/8) na parc. št. 297/1 k.o. x (v naravi predstavlja parcelo na vrtu, ki pripada hiši …., Ljubljana)“. Temu ustrezno naj pritožbeno sodišče zmanjša oz. spremeni dedni delež Md. L. List z dne 29. 10. 1998 namreč sploh ni oporoka. Sodišču očita, da dela anarhično in brezglavo, da ni snemalo nobene zapuščinske obravnave in da s tem zlorablja sodno funkcijo.
Subsidiarno pa predlaga, da sodišče upošteva njegovo izjavo v zapuščinskem postopku, da je bila Md. L. v celoti izplačana iz naslova dediščine, ker ji je mati kupila stanovanje v Š.. Opozarja, da je v zvezi s tem predlagal zaslišanje svoje bivše žene in J. G.. Md. L. je v pravdi I P 4105/2005 z izjavo, da je stanovanje sama kupila, izvršila kaznivo dejanje krive izpovedbe. Zato je nična sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 4105/2005 in je neveljaven – ničen list z dne 29. 10. 1998, zato v celoti velja oporoka z dne 2. 5. 1996. Pri poslu leta 1982 med prednico Ma. L. in Md. L. gre za neimenski kontrakt, na podlagi katerega je J. G. po naročilu Ma. L. kupnino za počitniško hišo v P. plačal kot kupnino za dvosobno stanovanje na B. v Ljubljani za Md. L., ta pa je obljubila, da se bo odpovedala dedovanju, vendar svoje obljube ni izpolnila. Sodna praksa je priznala pravni učinek tudi tistim pogodbam, ki so bile sklenjene v ustni obliki, a so bile v pretežnem delu ali v celoti realizirane. Pri poslu iz leta 1982 pa je nastal problem pri zaključnem dejanju, ko Md. L. ni izpolnila dane obljube Ma. L. in se v zapuščinskem postopku ni odpovedala dedovanju. Ne vzdrži pravno sklepanje sodišča, da oporoki iz leta 1996 in iz leta 1998 možnost obstoja sporazuma o odpovedi dediščini povsem izključujeta.
Terciarno pa uveljavlja vračunanje darila, ki ga je Md. dobila leta 1982 v njen dedni delež in to uveljavlja tudi kot prikrajšanje nujnega deleža. Njegovi vlogi „Ocenjene terjatve Ma. L.“ z dne 15. 4. 2003 in „Prispevek k ohranitvi premoženja ter stroški“ z dne 18. 11. 2003 sodišče tekom zapuščinskega postopka sploh ni nikoli vzelo v roke in zavzelo stališča do njih. Če in ko bi ju obravnavalo, bi podkrepil svoje trditve s še bolj konkretnimi opredelitvami in dokazi.
Dedinja Md.L. je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in poudarja, da zapuščinski postopek po pokojni materi teče že več kot 10 let, zato predlaga, da ga sodišče čimprej zaključi. Pritožba ni utemeljena.
Velika večina pritožbenih navedb je usmerjena v izpodbijanje odločitve prvega sodišča, da pri oporočnem dedovanju upošteva oporoko, ki jo je zapustnica napravila 29. 10. 1998. Da je listina z dne 29. 10. 1998 veljavna oporoka Ma. L., je pravnomočno razsojeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 4105/2005-I z dne 14. 1. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3602/2009 z dne 3. 2. 2010. Sodišče in stranke, ki so sodelovale v sodnem postopku P4105/2005-I, to pa so bili vsi dediči po pok. Ma.L. so vezani na pravnomočno odločitev sodišča. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je pisna oporoka zapustnice Ma.L. z dne 29. 10. 1998 neveljavna – nična, je zavrnjen. O tem, da je navedena oporoka veljavna in zavezuje zaradi učinkov pravnomočnosti, ni mogoče več razpravljati, kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu, in zato pravilno štelo, da je s kasnejšo oporoko z dne 29. 10. 1998 zapustnica spremenila oporoko z dne 2. 5. 1996 tako, da njen delež na nepremičnini parc. št. 297/2, k.o. x dedujeta M. in Md. L. po enakih deležih, torej vsak ¼ nepremičnine (zapustnica ima na nepremičnini ½ delež).
ZPP, ki se skladno s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD) v zapuščinskem postopku uporablja subsidiarno, v 125.a členu omogoča sodniku, da odredi zvočno snemanje naroka, ni pa to obvezno. Za zvočno snemanje naroka se sodniki odločijo predvsem takrat, ko se na naroku veliko zaslišuje. Takih narokov pa v tej zadevi ni bilo, zato zvočno snemanje ne bi bilo racionalno in je sodnica narekovala na zapisnik, kaj se je dogajalo na naroku. Udeleženci postopka so imeli možnost podajati izjave na naroku in zahtevati, da se te vpišejo v zapisnik. Nobena procesna pravica jim tekom postopka ni bila kršena.
V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trditve M.L., podane tekom postopka na prvi stopnji glede stanovanja sodedinje na B. ulici v Ljubljani. Čeprav je bil opozorjen na možnost podati zahtevo za vštevanje daril, ki jih je zapustnik dal dedičem tekom življenja, ni podal ustrezne trditvene podlage v tej smeri. Zatrjeval je namreč, da sta zapustnica in dedinja Md.L. v letu 1982 sklenili dogovor o odpovedi neuvedenemu dedovanju po 137. členu ZD. Materialnopravno pravilno je stališče prvega sodišča, da je za veljavnost takega sporazuma potrebna stroga obličnost; v letu 1982 je moral biti sporazum overjen pri sodniku. Da bi obstajal tak obličen sporazum, pritožnik niti ne zatrjuje. Z dokazi, ki jih je predlagal, je dokazoval dejstva, ki ob pravilni uporabi materialnega prava niso relevantna. Zaradi pomanjkanja obličnosti ni relevantno, kaj naj bi bilo dogovorjeno leta 1982 glede stanovanja na B.. Stališče pritožnika o realizaciji posla je zmotno. Dogovor, katerega zatrjuje, tudi če je morda v nekem trenutku obstajal, ni bil izpolnjen. Dejstvo je, da se Md. L. ni odpovedala dedovanju po materi, ker zatrjuje, da takega dogovora ni bilo. Da je temu tako, potrjuje tudi dejstvo, da je zapustnica napravila dve oporoki, v katerih je del svojega premoženja naklonila tudi Md.L.. Če bi bila z njo dejansko dogovorjena, da se bo odpovedala dedovanju, tega gotovo ne bi storila.
Z oporokama, ki ju je napisala leta 1993, je zapustnica s svojim premoženjem razpolagala drugače kot s kasnejšima oporokama, zato skladno s 101. členom ZD zavezujeta oporoki iz leta 1996 in 1998. Še tudi po prejemu razveljavitvenega sklepa I Cp 1224/2012 z dne 9. 1. 2013, v katerem je jasno navedeno, da ima dedič pravico zahtevati, da se v dedne deleže dedičev vračunajo darila (58. člen ZD) in to, kar je sodedič dolžan zapustniku (57. člen ZD), ter pozivu prvega sodišča naj specificira, kaj uveljavlja v zapuščinskem postopku, pritožnik ni podal substanciranih trditev o vštevanju daril ali dolgov v dedni delež sodedičev. Iz trditev v vlogi z dne 15. 2. 2013 (list. št. 297 do 301 spisa) izhaja zatrjevanje, da sta zapustnica in Md. L. sklenili sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju po 137. členu ZD ter da zahteva, da se upošteva le oporoko iz leta 1996. Nobenega konkretnega predloga v zvezi z vštevanjem daril in dolgov v dedni delež sodedičev ne v navedeni, ne v drugih vlogah pritožnika ni. Nekonkretiziranih navedb pa sodišče v primeru, kot je obravnavani, kot tudi še po pozivu dedič ni podal ustrezne trditvene podlage glede zahtevka za vštevanje daril in dolgov, sodišče ni dolžno obravnavati. Tudi v zvezi z navedbami v „Ocenjene terjatve Ma. L.“ (priloga A2) in v vlogi „Moj prispevek k ohranitvi in povečanju premoženja ter stroški v zvezi s opr. št. II D 423/2003“ z dne 18. 11. 2003 (list. št. 6 spisa) pritožnik ni podal dovolj konkretiziranih predlogov, da bi jih sodišče lahko obravnavalo.
V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso podani. Izpodbijani sklep je materialnopravno pravilen, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP, prvo sodišče ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).