Jedro

Odsotnost škodljivih posledic pri kaznivem dejanju, ki sodi med kazniva dejanja iz poglavja kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, sama po sebi ni okoliščina, ki bi lahko zmanjšala pomen ogroženosti varovane vrednote v smislu uporabe instituta dejanja majhnega pomena. Pri tem dejanju se ščiti spolna integriteta otroka, ki spolnosti kot pomebnega dela življenja še ne razume, ter se na ta način zagotavlja skladen razvoj otroka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 700,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5. 11. 2013 A. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen dve leti zapora. Oškodovanki E. B. je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2013 dalje, s preostalim premoženjskopravnim zahtevkom pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15. 1. 2015 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovanko s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo; v ostalem je pritožbo zagovornika, pritožbo obsojenca pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec pravočasno, dne 24. 3. 2015, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona in določb Ustave Republike Slovenije. Navaja, da je sodišče druge stopnje določbo 14. člena KZ, ki opredeljuje institut dejanja majhnega pomena, razlagalo v nasprotnem pomenu, kot je dejansko zapisan. Iz dokazov, izvedenih na glavni obravnavi izhaja, da oškodovanka zaradi obravnavanega dejanja nima posledic, s tem pa je izpolnjeno eno izmed alternativno določenih meril za uporabo določbe 14. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ga oprosti obtožbe za obravnavano kaznivo dejanje in da odredi prekinitev ali odložitev izvršitve pravnomočne sodbe.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 24. 6. 2015, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da glede na ustaljeno sodno prakso instituta dejanja majhnega pomena ni mogoče uporabiti, če nista izpolnjeni konstantni merili, to je teža kaznivega dejanja in nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti. Pri presoji je potrebno upoštevati tudi variabilna merila, ki so pomembna v zadevi. Po navedbah vrhovne državne tožilke je v obravnavani zadevi sodišče druge stopnje upoštevalo navedena merila in utemeljeno zaključilo, da narava obsojenčevega kaznivega dejanja ni neznatna, da ni mogoče govoriti o nizki stopnji kazenske odgovornosti obsojenca in da odsotnost škodljive posledice pri kaznivem dejanju zoper spolno nedotakljivost ne more zmanjšati pomena ogroženosti varovane dobrine v smislu uporabe instituta dejanja majhnega pomena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu, ki v izjavi z dne 30. 6. 2015 vztraja pri navedbah iz zahteve in navaja, da se vrhovna državna tožilka ni opredelila do vseh z zahtevo uveljavljanih kršitev. Obsojenec v nadaljevanju izjave navaja številne okoliščine, na podlagi katerih utemeljuje predlog za odreditev prekinitve ali odložitve izvršitve pravnomočne sodbe.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Obsojenec uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP z navedbo, da sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za dejanje majhnega pomena (14. člen KZ). Po obsojenčevih navedbah ob upoštevanju jezikovnih in slovničnih pravil iz določbe 14. člena KZ izhaja, da so merila za uporabo instituta dejanja majhnega pomena določena alternativno. Sodišče druge stopnje bi moralo s pravilno razlago določbe 14. člena KZ ob podanosti zgolj enega merila, to je neznatnosti ali odsotnosti škodljivih posledic kaznivega dejanja, uporabiti institut dejanja majhnega pomena in obsojencu za obravnavano kaznivo dejanje izreči oprostilno sodbo.

7. Vrhovno sodišče pojasnuje, da se v kazenskem pravu, tako kot na drugih pravnih področjih, poleg jezikovne razlage, ki izhaja iz besedoslovnih, slovničnih in stilističnih pravil jezika, uporabljajo še druge razlagalne metode (logična, sistematična, primerjalna, zgodovinska, teleološka oziroma namenska in racionalna razlaga). Kljub temu, da je v kazenskem pravu zaradi strogega načela zakonitosti načeloma treba dajati prednost jezikovni razlagi, je za ugotovitev pravega pomena kazenskopravne določbe oziroma instituta praviloma potrebno uporabiti več navedenih razlagalnih metod, zlasti logično, sistemsko in zgodovinsko razlago, v manjši meri (zaradi načela zakonitosti) pa tudi namensko razlago.

8. Iz jezikovne razlage 14. člena KZ izhaja, da dejanje majhnega pomena določata dva kriterija, objektivni in subjektivni, podana pa morata biti kumulativno. V navedeni zakonski določbi je naštetih šest vrst obveznih meril, ki jih je z njihovimi negativnimi ali pozitivnimi predznaki treba upoštevati pri presoji, ali so podani pogoji za uporabo tega instituta. Ta merila (narava dejanja, teža dejanja, neznatnost oziroma odsotnost škodljivih posledic in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno), se nanašajo na objektivno plat dejanja, naslednji dve (nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti in storilčeve osebne okoliščine) pa na njegovo subjektivno plat. V skladu s sistemsko razlago posamezna merila niso enakovredna, saj ni nujno, da se vsako od njih pojavlja pri presoji dejanja majhnega pomena. Tako tega instituta ni mogoče uporabiti, če nista izpolnjeni konstantni merili, ki zadevata težo dejanja in stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti. Pri presoji je potrebno upoštevati tudi spremenljiva (variabilna) merila, relevantna v konkretni zadevi. Zakonskih določb pa si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče institut dejanja majhnega pomena uporabiti takoj, ko ugotovi, da sta podana najmanj eden od objektivnih in eden od subjektivnih kriterijev(1).

9. Presoja o tem, ali je neko kaznivo ravnanje dejanje majhnega pomena, je najprej dejansko vprašanje, v okviru katerega je treba ugotoviti obstoj dejstev in okoliščin, ki jih je mogoče subsumirati pod določbo 14. člena KZ in šele to predstavlja pravno presojo(2). Pri presoji teže dejanja je pomembna zlasti kazen, ki jo zakon zanj predpisuje. Za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ je predpisana kazen od enega do desetih let zapora. Visoka predpisana kazen sama po sebi še ne izključuje uporabe instituta dejanja majhnega pomena, vendar pa velja pravilo, čim strožja je kazen, tem tehtnejše in bolj prepričljive morajo biti ostale okoliščine, da bi sodišče smelo uporabiti navedeni institut(3). Sodišče druge stopnje je zaključilo, da teh v konkretni zadevi ni. Ocenilo je, da narava obsojencu očitanega kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost v nobenem primeru ni neznatna, ravno nasprotno; v obravnavani zadevi pa tudi ni mogoče govoriti o nizki stopnji obsojenčeve kazenske odgovornosti (krivde). Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da odsotnost škodljivih posledic pri kaznivem dejanju, ki sodi med kazniva dejanja iz poglavja kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, sama po sebi ni okoliščina, ki bi lahko zmanjšala pomen ogroženosti varovane vrednote v smislu uporabe instituta dejanja majhnega pomena. Pri tem dejanju se ščiti spolna integriteta otroka, ki spolnosti kot pomebnega dela življenja še ne razume, ter se na ta način zagotavlja skladen razvoj otroka. Po oceni višjega sodišča pri obsojencu prav tako niso podane osebne okoliščine, ki bi narekovale oceno, da gre pri obravnavanem ravnanju za dejanje majhnega pomena (točka 14 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni podana.

10. Obsojenec z navedbo, da zaradi odsotnosti škodljivih posledic pri obravnavanem dejanju ne gre za kaznivo dejanje, kar naj bi pomenilo, da obsojenec ni kriv in navedbo o pristranskosti članov senata sodišča prve stopnje, ker sodišče prve stopnje naj ne bi sprejelo in povzelo izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke ne uveljavlja kršitev, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti po prvem odstavku 420. člena ZKP, ampak izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje, s tem pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo in glede na navedeno ni odredilo prekinitve ali odložitve izvršitve pravnomočne sodbe.

12. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

(1) Tako tudi sodba VSRS Kp 8/2005 z dne 27. 9. 2005. (2) Tako tudi sodba VSRS I Ips 137/2009 z dne 12. 5. 2010. (3) Tako tudi sodba VSRS Kp 7/2005 z dne 27. 9. 2005.