Jedro

Ni se mogoče strinjati s pritožnico, da se porok lahko upravičeno zanese na splošno znano dejstvo in obveznost bank po Zakonu o bančništvu, da banke ne odobravajo oziroma ne podaljšujejo kreditov komitentom, za katere ocenijo, da teh kreditov sami ne bodo mogli povrniti. Pritožnica namreč pri tem pozablja, da je bila tudi sama dolžna pri prevzemanju poroštvene obveznosti in odobravanju podaljševanja roka vračila kredita ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II/3 izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 429.922,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 428.233,47 EUR od 28.11.2009 do plačila in od zneska 1.689,47 EUR od 6.4.2010 do plačila, solidarno z dolžnikom M., d. d., po pravnomočnem sklepu o preizkusu terjatev Okrožnega sodišča v Ljubljani St 853/2009 z dne 12.9.2010. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu ( preostali del II. točke izreka in IV. točka izreka) potrdi.

III. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 47260/2010 z dne 08. 04. 2012 se v prvi točki izreka sklepa, kjer je dolžniku naloženo plačilo terjatve, in v tretji točki izreka sklepa, kjer so odmerjeni stroški upnika, razveljavi v celoti, to je za: - glavnico v višini 429.922,24 EUR, - zakonske zamudne obresti od glavnice 429.922,24 EUR od 28. 11. 2009 do plačila, - stroške izvršilnega postopka v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

II. 1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke banke N., d. d., do tožene stranke F., d.o.o., Ljubljana v višini 429.922,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 428.233,47 EUR od 28. 11. 2009 do plačila in od zneska 1.689,47 EUR od 06. 04. 2010 do plačila.

2. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke F., d. o. o., proti tožeči stranki N., d. d., v višini 429.922,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 428.233,47 EUR od 28. 11. 2009 do plačila in od zneska 1.689,47 EUR od 06. 04. 2010 do plačila in se pobotni ugovor tožene stranke v celoti zavrne.

3. Tožena stranka F., d. o. o., je dolžna tožeči stranki N., d. d., Ljubljana plačati znesek 429.922,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 428.233,47 EUR od 28. 11. 2009 do plačila in od zneska 1.689,47 EUR od 06. 04. 2010 do plačila, vse v petnajstih dneh na transakcijski račun št. 000, sklic ...

III. V preostanku, to je za zakonske zamudne obresti od zneska 1.689,47 EUR od 28. 11. 2009 do 05. 04. 2010, se zahtevek tožeče stranke zavrne.

IV. Tožena stranke je dolžna povrniti tožeči stranki stroške izvršilnega postopka v višini 41,00 EUR ter pravdne stroške v višini 9.851,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila, vse v petnajstih dneh na transakcijski račun št. 0000, sklic 05 8919100-1245546-711.“

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Iz vsebine pritožbe je razbrati, da se pritožuje zoper obsodilni del sodbe (II. in IV. točka izreka). Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ker je ocenilo, da sta bili menična zaveza tožene stranke v višini vtoževane terjatve ter njena solidarna poroštvena zaveza za plačilo obveznosti kreditojemalke M., d. d., iz kreditne pogodbe reg. št. LD 01815600132, z dne 9.6.2008, v kateri je tožeča stranka nastopala kot kreditodajalka, in v zavarovanje katere je bila menica izdana, pravnoveljavno prevzeti. Ugotovilo je, da je tožeča stranka menico pravilno izpolnila, da ima vse bistvene sestavine, da je vrednostni papir in je zato tožena stranka svojo obveznost iz menice dolžna poravnati. Ocenilo namreč je (glede na to, da gre za lastno menico), da poroštvena obveznost tožene stranke za plačilo terjatve tožeče stranke obstaja.

6. Pritožnik neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da se pri presoji sporne menice ne bi smelo sklicevati na določbe o bistvenih sestavinah lastne menice iz Zakona o menici, češ da ta datira še v leto 1968, pred samostojnostjo Republike Slovenije, in hkrati popolnoma spregledati splošno ureditev prava vrednostnih papirjev, uveljavljeno s 1. 1. 2002, ki eksplicitno kot eno izmed obveznih sestavin vrednostnega papirja opredeljuje navedbo sedeža izdajatelja vrednostnega papirja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena določba Obligacijskega zakonika (213. člen OZ), ne predstavlja spremembe v slovenskem pravu vrednostnih papirjev, saj jo je vseboval že Zakon o obligacijskih razmerjih (235. člen ZOR), ki se je kot republiški predpis uporabljal v Republiki Sloveniji vse od njene osamosvojitve pa do sprejetja OZ, tako kot tudi Zakon o menici (ZM). Da bi ZM nasprotoval pravnemu redu RS ni bilo ugotovljeno. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno kot odločilno izpostavilo, da je ZM le lex specialis napram OZ. In ker le-ta kot obvezne sestavine menice ne določa sedeža oziroma prebivališča izdajatelja, je menica veljavna, četudi teh identifikacijskih znakov ne vsebuje. Ne gre torej za nasprotje s slovenskih pravom vrednostnih papirjev, temveč za vprašanje razmerja lex specialis napram lex generalis.

7. Ne glede na navedeno pa se tožena stranka ne more izogniti odgovornosti za plačilo vtoževane terjatve, četudi bi menica predstavljala le zadolžnico, saj je temelj njene odgovornosti, kot je to pravilno ugotovilo (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) prvostopenjsko sodišče, že v sami poroštveni izjavi.

8. Pritožnica navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njenih trditev, da je tožena stranka poroštvo za vračilo kratkoročnega kredita dala, ker je vse kazalo, da je glavni dolžnik (dolžnik) kreditno sposoben, saj mu sicer tožeča stranka kot banka kredita ne bi odobrila, ter da je šele naknadno ugotovila, da njeno zaupanje v upravičeno pričakovano ravnanje tožeče stranka kot banke pri odobravanju in podaljševanju kreditov ni bilo upravičeno, saj je dolžnik nekaj dni po zadnjem podaljšanju kredita zašel v stečaj. Trdi, da soglasja za podaljšanje roka vračila kredita niti za samo poroštvo ne bi dala, če tožeča stranka toženi stranki ob odobritvi kredita in ob podaljšanjih ne bi zamolčala kreditne nesposobnosti dolžnika.

9. Pritožnica ima sicer prav, ko pravi, da mora banka pred odobritvijo vsakega kredita oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevanja obveznosti do banke in kvaliteto zavarovanja terjatev banke ter ves čas trajanja pravnega razmerja spremljati kvaliteto zavarovanja in poslovanje osebe. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da so trditve tožene stranke o opustitvi dolžne bančne skrbnosti pri dajanju kredita in podaljševanju roka vračila le-tega ter v zvezi s seznanitvijo tožene stranke o kreditni (ne)sposobnosti glavnega dolžnika preskope (kot bo to razvidno iz nadaljevanja obrazložitve), da bi z njimi lahko uspela. Zato prvostopenjsko sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker se do njih ni opredelilo (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Prvostopenjskemu sodišču se zato ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem dinamike kreditne sposobnosti dolžnika, ki naj bi bila v povezavi z gornjimi trditvami in tako tudi izvedba dokaza z izvedencem v tej smeri ni bila potrebna.

10. Tožena stranka se (kot solidarni porok in plačnik) ne more razbremeniti svoje odgovornosti za plačilo vtoževane terjatve s pavšalnim sklicevanjem na določbe Zakona o bančništvu, ki govore o tem, kako je banka dolžna ravnati pri odobravanju in podaljševanju kredita, ter na dejstvo, da je bil nad glavnim dolžnikom začet stečajni postopek le nekaj dni po zadnjem podaljšanju roka vračila kredita.

11. Ni se namreč mogoče strinjati s pritožnico, da se porok lahko upravičeno zanese na splošno znano dejstvo in obveznost bank po Zakonu o bančništvu, da banke ne odobravajo oziroma ne podaljšujejo kreditov komitentom, za katere ocenijo, da teh kreditov sami ne bodo mogli povrniti. Pritožnica namreč pri tem pozablja, da je bila tudi sama dolžna pri prevzemanju poroštvene obveznosti in odobravanju podaljševanja roka vračila kredita ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja. To ji je narekovalo, še zlasti njej kot finančni instituciji da si pridobi vse možne informacije o ekonomsko-finančnem stanju glavnega dolžnika, o prevzetih kreditih in sposobnosti poravnavanja le-teh, tako v trenutku prevzemanja poroštvene obveznosti, kot tudi ob podaljšanjih roka vračila kredita. Ker je bila tožena stranka celo 5% lastnica delnic glavnega dolžnika, ne more uspeti s trditvami, da ji ekonomsko-finančni položaj glavnega dolžnika ni bil znan. Četudi ni imela tekočega vpogleda v finančno stanje dolžnika, pa bi si ga nedvomno lahko zagotovila, če ne kot lastnik, pa kot porok.

12. Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje (3. odstavek 7. člena OZ). Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da tožeči stranki takšnega ravnanja ni mogoče očitati. V trditveni podlagi tožene stranke namreč ni najti okoliščin, ki bi kazale, da je tožeča stranka (v razmerju do tožene stranke) ravnala v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, moralo in običaji oziroma da je pri svojem pričakovanem ravnanju presegla pravno dopustno mejo.

13. Dejstvo, da je glavni dolžnik končal v stečaju le nekaj dni po zadnjem podaljšanju roka vračila kredita, samo po sebi še ne dokazuje, da je tožeča stranka toženi stranki kot poroku prikrivala dolžnikovo kreditno nesposobnost, kot to trdi pritožnica, niti podaljšanje roka vračila kredita le nekaj dni pred začetkom stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom ne dokazuje, da je tožeča stranka namerno povzročila škodo poroku. Tožena stranka pa tudi ni konkretizirala trditev, da bi tožeča stranka, v kolikor roka vračila kredita ne bi podaljšala, lahko prišla do poplačila terjatve od glavnega dolžnika.

14. Trditve pritožnice, da je tožeča stranka vedela, da bo posledica odobritve dodatnih kreditov in podaljševanja ročnosti ob povečani zastavi dolžnikovega premoženja v njeno korist za zavarovanje preostalih kreditov, toženi stranki povzročilo škodo v višini prevzete poroštvene obveznosti, ker se od dolžnika ne bo mogla regresno poplačati, da ji je tožeča stranka vse zgoraj navedeno zamolčala, saj je tožena stranka za ta dejstva izvedela šele po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom iz prijave terjatev tožeče stranke v stečaju, da je tožeča stranka v celoti predložila svojo prijavo terjatev v stečaju šele po vztrajanju tožene stranke, da je tožeča stranka v istem času, ko je odobrila sporni kredit, glavnemu dolžniku odobrila še drug kredit v višini 1 mio EUR, da je po odobritvi kredita z dne 9. 6. 2008 in do začetka stečajnega postopka nad dolžnikom odobrila podaljšanje skupaj še za 7.750.000,00 EUR kreditov dolžnika, ki so bili vsi brez izjeme zavarovani z zastavnimi pravicami in je bil edino stvarno nezavarovan sporni kredit, so prepavšalne, da bi tožena stranka z njimi lahko izkazala elemente dejanskega stanu iz drugega odstavka 7. člena OZ, to je zatrjevanega navideznega izvrševanja poroštva ter odškodninsko odgovornost tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno ocenilo, da v trditvah tožene stranke ni okoliščin, ki bi kazale, da je tožeča stranka v konkretnem primeru ravnala nepošteno in v nasprotju z (dobro) poslovno prakso bank, "ki naj bi zlorabljale položaj ločitvenih upnikov za izčrpavanje podjetij in oškodovanje navadnih upnikov." S tem se je opredelilo do vseh zgoraj navedenih trditev in tako pravnoodločilno dejansko stanje popolno ugotovilo.

15. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da zavarovanje predmetnega kredita zgolj s poroki ne odstopa od siceršnje prakse tožeče stranke in ne, kot to trdi pritožnica, da odstopa od siceršnje prakse tožeče stranke pri dajanju „ostalih kreditov dolžniku“. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni prerekala, da je imela do glavnega dolžnika odprtih več kreditnih pogodb in več terjatev ter da je določene ali pa vse ostale kreditne pogodbe zavarovala z maksimalno hipoteko. Vendar je pravilno ugotovilo kot odločilno, da je tudi pri sporni kreditni pogodbi ustanovila zavarovanja, to je poroštva več finančnih organizacij, kar je (zanjo) predstavljalo zadostno zavarovanje. Zato ni mogoče pritrditi pritožnici, ko trdi, da je tožeča stranka ravnala v smeri očitnega namena škodovati toženi stranki zato, ker spornega kredita ni zavarovala s stvarnim premoženjem in ker naj bi dodatno obremenjevala že tako kreditno nesposobnega dolžnika ob hkratnem zavarovanju takšnega kreditiranja (oziroma njegovega podaljšanja) s stvarnim premoženjem dolžnika. Poleg tega je skrbnost dobrega gospodarstvenika toženi stranki narekovala, da pred podpisom poroštvene izjave tudi sama preveri obseg zavarovanja spornega kredita.

16. Pritožnica neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da ni navedlo razlogov za ugotovitev, da ne drži, da bi tožeča stranka delala vse v smeri, da bi pridobila plačilo od poroka in ne od glavnega dolžnika. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo pomen dejstva, da je tožena stranka nastopala kot porok in plačnik. In ker tudi sicer v ravnanju tožeče stranke ni našlo protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja, pravilno zaključilo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana in da zato pobotni ugovor tožene stranke ni utemeljen.

17. Pritožnica nadalje očita prvostopenjskemu sodišču, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je v izpodbijani sodbi zavrnilo dokazni predlog po vpogledu v poročilo stečajnega upravitelja z dne 28. 10. 2011, kljub temu, da je na zadnji glavni obravnavi dne 6. 9. 2012 pred izdajo sodbe sprejelo dokazni sklep o vpogledu v ta dokaz. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je vpogledalo v listine v prilogah A, B in C ter pridobilo listine iz stečajnega postopka glavnega dolžnika ter se izreklo do „pravnorelevantnih listin“. Tako se ni izrecno opredelilo do poročila upravitelja z dne 28. 10. 2011, ker je očitno ocenilo, da ne gre za pravnorelevantno listino, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. S strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka v stečaju glavnega dolžnika iz depozitov dolžnika, ki jih je imela pri sebi, prednostno zapirala terjatve, katere je tako ali tako imela zavarovane z ločitvenimi pravicami in ne terjatev po sporni kreditni pogodbi, namreč ne bi, četudi bi bilo potrjeno, izkazovalo škodovalnega namena tožeče stranke v razmerju do tožene stranke. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

18. Ker torej trditvena podlaga tožene stranke ne daje zadostne opore za zaključek, da je tožeča stranka ravnala protipravno, v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, zlasti načelom prepovedi zlorabe pravic, niti da bi bila morda tožena stranka ob prevzemanju poroštvene obveznosti v opravičljivi zmoti glede kreditne sposobnosti glavnega dolžnika ( pri čemer ustreznega zahtevka v tej smeri niti ni postavila), se odločitev prvostopenjskega sodišča izkaže kot pravilna. S stališčem pritožnice, da podaljšanje ročnosti pomeni povečanje obremenitve, pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati.

19. Pritožbeno sodišče po vpogledu v stečajni spis St 853/2009 ugotavlja, da je tožeča stranka v stečajnem postopku nad dolžnikom M., d. d., prijavila terjatev po sporni kreditni pogodbi v višini 428.953,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 10. 2009 dalje do plačila. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev, ki je sestavni del sklepa o preizkusu terjatev St 853/2009-211 z dne 16.7.2010 je razvidno, da ji je bila terjatev v celoti priznana. Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. Če je zoper enega solidarnega dolžnika že izdana pravnomočna sodba, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika, in sta ločeno obsojena, obstaja nevarnost, da upnik v izvršilnem postopku doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zato mora sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upoštevati pravnomočno odločbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze (prim. Sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 531/1999). Ker je tožena stranka solidarni plačnik vtoževane terjatve skupaj z dolžnikom M., d. d., je pritožbeno sodišče, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe, pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II/3 izreka delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati vtoževano terjatev solidarno z dolžnikom M., d. d. 20. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v preostalem izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnost (2. odstavek 350. člena ZPP), dejansko stanje pa je pravilno in popolno ugotovilo.

21. Pritožnica je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, s katerim pa posebni pritožbeni stroški niso nastali. Zato nosi sama vse svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).