Jedro

Nasilje ni zgolj fizično, ampak se lahko (včasih še s hujšimi posledicami) pojavi tudi v psihični obliki. Pri tej obliki je predvsem pomembno, kako ga dojema ogroženi, ki terja sodno varstvo, posameznikovo individualno dojemanje pa mora sodišče tudi ustrezno objektivizirati.

Zasuvanje predlagateljice s SMS sporočili in tudi po petnajstkrat dnevno klicanje po telefonu, z namenom, da bi nasprotni udeleženec znova vzpostavil razmerje, ki ga predlagateljica ne želi (več), zadošča za podaljšanje izrečenih ukrepov, ki jih nasprotni udeleženec kljub sodno izrečeni prepovedi vztrajno krši.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Oris dosedanjega dogajanja in postopka

1. Predlagateljica in nasprotni udeleženec sta bivša partnerja. Leta 2012 se jima je rodil sin, ki je zaupan v vzgojo in varstvo predlagateljici. Nasprotni udeleženec s sinom stikov nima, poteka pa v zvezi s tem sodni postopek za njihovo ureditev.

2. Okrožno sodišče v Ljubljani je 24. 8. 2015 izdalo sklep (N 525/2015), s katerim je nasprotnemu udeležencu prepovedalo približevanje predlagateljici in sinu za obdobje šestih mesecev. V tem obdobju je nasprotni udeleženec sklep sodišča spoštoval. Takoj po prenehanju veljavnosti sklepa v aprilu 2016 pa je pričel z izvajanjem raznovrstnega nasilja, zato mu je Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom II N 381/2016 s 16. 6. 2016(1) prepovedalo približevanje hiši na točno določenem naslovu na manj kot 250 metrov ter prepovedalo približevanje predlagateljici in njunemu skupnemu sinu na isto razdaljo, navezovanje stikov in vzpostavljanje kakršnega koli srečanja z njima. V primeru kršitve mu je zagrozilo z denarno kaznijo 1.000 EUR.

3. Sklep sodišča s 16. 6. 2016 je postal pravnomočen 12. 7. 2016,(2) vendar ga nasprotni udeleženec potrditvah predlagateljice ni spoštoval in ga je grobo kršil. Predlagateljica je zato najprej predlagala izrek denarne kazni,(3) vendar je predlog umaknila po zagotovitvi nasprotnega udeleženca, da bo odtlej sklep sodišča spoštoval.(4) Ker obljube ni držal, je predlagateljica nato 2. 12. 2016 predlagala podaljšanje izrečenih ukrepov za obdobje dvanajstih mesecev. Odločitev o tem predlogu je vsebovana v izpodbijanem sklepu.

Odločitev sodišča o predlogu predlagateljice za podaljšanje ukrepov

4. Sodišče prve stopnje je sledilo predlagateljici in za nadaljnjih dvanajst mesecev podaljšalo ukrepe, ki jih izreklo s sklepom II N 381/2016 s 15. 6. 2016. Nasprotnemu udeležencu je torej znova prepovedalo približevanje hiši, kjer živi tožnica z otrokom, na manj kot 250 metrov ter prepovedalo približevanje predlagateljici in njunemu skupnemu sinu na razdaljo, bližje od navedene, navezovanje stikov in vzpostavljanje kakršnega koli srečanja z njima. Zapisalo je, da ta prepoved ne velja, če bi sodišče v drugem postopku odločilo glede stikov med otrokom in nasprotnim udeležencem. V primeru kršitve je nasprotnemu udeležencu zagrozilo z denarno kaznijo 1.000 EUR ter mu naložilo, da plača predlagateljičine stroške postopka.

5. Nasprotni udeleženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je že v odgovoru na predlog navedel, da predlogu nasprotuje, saj ni utemeljen in povzroča dodatne zaplete med njim, predlagateljico in otrokom. Res je občasno kršil prepoved sodišča, vendar je to storil iz obupa, ker mu predlagateljica in represivni sistem že od rojstva otroka prepovedujeta stike z njim. Iz opisa njegovih ravnanj, ki jih je povzelo sodišče, je razvidno, da ni nasilen. Pri tem povzame 14. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. Iz vsebine SMS sporočil je razvidna njegove nemoč in želja po vzpostavitvi stikov s predlagateljico in otrokom v obsegu, ki je razumljiv za bivša partnerja, ki imata skupnega otroka. Trdno je prepričan, da njegova dejanja ne predstavljajo take kršitve, ki jih ZPND v 3. členu opredeljuje kot nasilje. Iz njegovih dejanj ni razvidno, da bi predlagateljico fizično napadal, da bi jo spolno ali psihično nadlegoval. Sprašuje se, če ni sam žrtev nasilja, ki ga nad njim izvajajo predlagateljica, njeni starši in ves represivni aparat (CSD, policija, sodišče). Sodišče je povsem zanemarilo dejstvo, da s svojimi odločitvami odtujuje otroka od očeta, zato je povsem logično, da se ga deček boji, saj ga niti ne pozna in se nanj odziva le prek matere. Sodišče bi moralo poiskati rešitev, ki bi pripeljala do normalizacije odnosov, posebno skrb pa posvetiti otrokovi koristi. Podaljšanje ukrepa pa bi lahko pripeljalo do hujših posledic. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa.

6. Predlagateljica je na vročeno pritožbo odgovorila, prereka pritožbene navedbe, nanje odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Podrobna analiza pritožbenih navedb pokaže, da nasprotni udeleženec pravzaprav ne graja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so to vodile k sprejeti odločitvi. Ne strinja se z materialnopravno subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo ZPND, ki opredeljuje nasilje. Pritožbeno sodišče z njim ne more soglašati.

9. Višje sodišče sicer ne dvomi, da nasprotni udeleženec dejanja (ali vsaj del njih) stori iz obupa, vendar ga to ne opravičuje. Četudi ima občutek, da se je proti njemu zarotil cel svet oziroma, kot se v pritožbi večkrat izrazi, celoten represivni aparat, je najprej na njem, da preneha z raznoraznimi oblikami nasilja, ki jih izvaja proti predlagateljici in posredno tudi proti sinu. Ni moč spregledati, da se pristojni organi (CSD, policija in sodišče) niso aktivirali sami od sebe in posegli v pravice nasprotnega udeleženca, temveč so se odzvali, ko so njegova ravnanja in dejanja presegla meje dopustnega in ko so neprimerno posegla v taiste pravice drugih – predlagateljice in sina – ter ju je bila država dolžna zaščiti.

10. Nasilje ni zgolj fizično, kot zmotno meni pritožnik, ampak se lahko (včasih še s hujšimi posledicami) pojavi tudi v psihični obliki. Pri tej obliki je predvsem pomembno, kako ga dojema ogroženi, ki terja sodno varstvo (v tem primeru predlagateljica – zase in v imenu otroka), posameznikovo individualno dojemanje pa mora sodišče tudi ustrezno objektivizirati.

11. Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov, da je to, kar je počel nasprotni udeleženec, oblika psihičnega nasilja (peti odstavek 3. člena ZPND), pri čemer je vse, o čemer bo govor v nadaljevanju, počel v obdobju prepovedi tovrstnih dejanj po sklepu sodišča s 16. 6. 2016. Da nasprotni udeleženec ve, da tega ne sme početi (sklep s 24. 8. 2015 je zato celotno obdobje spoštoval), pa to kljub temu počne, kaže zgolj na to, da nasprotni udeleženec svojih dejanj ne obvlada oziroma jih ne želi obvladovati ter z izvajanjem nasilja (zavestno in voljno) nadaljuje.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je razmerje med predlagateljico in nasprotnim udeležencem prenehalo, in tudi, da si predlagateljica razmerja (partnerskega oziroma intimnega) z nasprotnim udeležencem ne želi več, kar jasno izhaja že iz njenih trditev in tudi iz njene izpovedi. Pritožnikovo vztrajno pošiljanje številnih SMS sporočil in večkrat dnevno nadlegovanje predlagateljice po telefonu z raznoraznih telefonskih številk predstavlja obliko nadlegovanja, ki je predlagateljica ni dolžna trpeti.

13. Sodišče prve stopnje je pri analizi vsebine SMS sporočil ugotovilo, in tem ugotovitvam pritožbeno sodišče pritrjuje, da se nasprotni udeleženec ne more sprijazniti z razpadom njune zveze in teži k temu, da bi bila družina ponovno skupaj. Iz njegovih sporočil je razvidna mestoma nasilna, grozilna in žaljiva komunikacija. Izbira besed „kurbetaa“, „ali se boš lajdrala“ je objektivno žaljiva. Tudi sicer iz vsebine izhajajo pritiski in grožnje (npr. „drugače se bojim da nebo v redu“, „sama ves boš pa skoz pod drobnogledom 24 ur na dan“ …), ki ob komunikacijskem stampedu nasprotnega udeleženca, ki predlagateljico na dan dobesedno zasuje s klici in sporočili (npr. 5. 12. 2016 kar petnajst klicev), nedvomno predstavlja obliko psihičnega nasilja. Tovrstno obliko nasilja prav tako predstavljajo grožnje z odvzemom otroka (vsebina SMS sporočila, povzeta v 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki pri predlagateljici, kot je prepričljivo izpovedala, povzročajo strah, da ji bo nasprotni udeleženec otroka odvzel. K temu nedvomno prispevajo še kršitve sodnih ukrepov, ko se nasprotni udeleženec z avtomobilom ali motorjem pripelje pred hišo ter skuša navezati stike s predlagateljico in otrokom, če ju ni doma, pa ju išče, hodi okoli hiše in zvoni.

14. Skup ravnanj nasprotnega udeleženca predlagateljico, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa tudi otroka (kar je glede na njegovo starost in dosedanje življenjske izkušnje z očetom tudi logično), močno psihično obremenjuje, zato pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da se izrečeni ukrepi podaljšajo za nadaljnjih dvanajst mesecev (tretja alineja drugega odstavka(5) v zvezi s tretjim odstavkom 19. člena ZPND). Pritožbeno sodišče ob tem razume željo nasprotnega udeleženca po stikih z otrokom, o čemer bo odločilo prvostopenjsko sodišče v vzporedno tekočem sodnem postopku, odtlej (in kolikor bo določen obseg stikov) pa tu izrečeni sodni ukrepi ne bodo imeli učinka.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 22. a člena ZPND potrdilo.

16. Odločitev pritožbenega sodišča o stroških postopka temelji na šestem odstavku 22. a člena ZPND.

Op. št. (1): Sklep na red. št. 7 v zvezi s popravnim sklepom sodišča na red. št. 9 v spisu.

Op. št. (2): Glej klavzulo pravnomočnosti na sklepu s 16. 6. 2016, list. št. 7. Op. št. (3): Glej vlogo predlagateljice z 20. 7. 2016, red. št. 22, ter vlogo z 22. 8. 2016. Op. št. (4): Glej obljubo nasprotnega udeleženca na list. št. 74. Op. št. (5): Ukrepe po prejšnjem odstavku lahko sodišče izreče tudi: - če povzročitelj nasilja žrtev proti njeni izrecni volji protipravno nadleguje, na primer z zasledovanjem ali uporabo sredstev za komuniciranje na daljavo.