Jedro

Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (2. točka izreka) spremeni tako, da se prisojeni znesek stroškov (1.313,23 EUR) zviša na 1.444,11 EUR.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2011 dalje do plačila in zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožeče stranke (1. točka izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo 1.313,23 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki, obe iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter zviša prisojeno odškodnino in ponovno odmeri stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da se sodišče v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za odškodnino iz naslova duševnih bolečin sklicuje le na obrazložitev pritožbenega sodišča. V okviru telesnih bolečin upošteva le mirovanje v času zdravljenja na domu, ne pa tudi težav pri delu doma, na kmetiji, v službi in nasploh v tožnikovem življenju. Sodišče je tožniku v ponovnem sojenju iz naslova telesnih bolečin prisodilo le 100,00 EUR več kot v prvotnem sojenju, čeprav je sedaj v okviru te postavke upoštevalo tudi glavobole, nezavest in zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika. Ponavlja navedbe glede obsega poškodb in dodatno navaja, da je zaradi škodnega dogodka postal drug človek, in da je bolečine trpel v daljšem obdobju, ne samo do konca bolniškega staleža. Odškodnina za prestane telesne bolečine v višini 1.900,00 EUR je prenizka glede na sodno prakso, saj dosega le 1,8 povprečne mesečne plače. Za strah mu je sodišče neutemeljeno priznalo 200,00 EUR manj kot v prvotni sodbi. Ni jasno, zakaj sodišče meni, da tožnik ni utrpel hujšega primarnega strahu, saj je o hudem strahu tožnik navajal v tožbi in tudi ob zaslišanju. Upravičen je do višje odškodnine s stroškovno posledico. Sodišče je nepravilno obračunalo stroške postopka, saj tožniku ni priznalo stroškov strankinega prihoda na narok in k izvedencu, stroškov odgovora na pritožbo in sodne takse za prvotno pritožbo. Odločitev sodišča o stroških ni jasna in je ni mogoče preizkusiti.

4. Toženec v pritožbi navaja, da je odškodnina za telesne bolečine glede na ugotovitve sodišča prve stopnje glede trajanja in intenzivnosti teh bolečin v višini 1.900,00 EUR odmerjena previsoko glede na merila 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in upoštevaje sodno prakso. Prav tako ne predstavlja pravične in primerne odškodnine 500,00 EUR, ki jih je sodišče tožniku prisodilo za strah. Strah pri tožniku ni bil ustrezne intenzitete in trajanja, da bi upravičeval prisojo odškodnine iz tega naslova, saj niti primarni niti sekundarni strah nista bila hujša in sta trajala zgolj kratko obdobje. Iz odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka ni razvidno, za katera opravila je pravdnima strankama priznalo stroške in v kakšni višini, zato je ni mogoče preizkusiti.

5. Toženec je na pritožbo tožnika odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, tožnik na pritožbo toženca ni podal odgovora.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

7. Tožnik od toženca v predmetnem postopku zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel kot posledico napada in lahke telesne poškodbe s strani toženca. Nobena od strank s pritožbo ne izpodbija obstoja temelja odškodninske odgovornosti toženca, zato je pritožbeno sodišče v okviru pritožbenih navedb presojalo le odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da se izpodbijana sodba glede razlogov za zavrnitev zahtevka za odškodnino iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti sklicuje le na obrazložitev pritožbenega sodišča (pritožba smiselno ugovarja procesno kršitev po 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP). Kljub sklicevanju na odločitev višjega sodišča, izpodbijana sodba v razlogih izrecno povzema tam sprejeto stališče, da se začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti le izjemoma prizna kot posebna odškodninska postavka, sicer pa se upošteva pri višini odškodnine za telesne bolečine, kar predstavlja bistveni razlog za odločitev sodišča v tem delu (1). Obrazloži pa tudi, zakaj je začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika upoštevala samo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, zatrjevana kršitev določb postopka pa ni podana.

9. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načeli individualizacije višine odškodnine in njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije višine odškodnine mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Načelo individualizacije višine odškodnine ima namreč korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v primerljivih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih (2).

10. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 1.900,00 EUR odškodnine. Pri tem je upoštevalo, da je tožnik utrpel udarnine po glavi, številne udarnine po telesu, nezavest in glavobol, pri čemer so telesne bolečine v trajni zmerni do srednje hudi obliki trajale 2 dni, trajne zmerne bolečine nato še 3-4 dni, do konca bolniškega staleža (torej 12 dni po dogodku) pa je tožnik čutil občasne zmerne telesne bolečine. V času zdravljenja je tožnik doživel neprijetnosti vožnje z rešilnim avtomobilom, zdravljenja na kirurškem oddelku, jemanja protibolečinskih sredstev, zdravljenja na domu in kontrolnih pregledov. Po presoji pritožbenega sodišča je nerelevanten pritožbeni očitek tožnika, da mu je sodišče v ponovnem sojenju prisodilo le 100,00 EUR višjo odškodnino kot prvič, čeprav je v okviru telesnih bolečin sedaj upoštevalo tudi glavobole, nezavest in začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodba sodišča prve stopnje z dne 28. 1. 2013 je bila namreč s sklepom in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1196/2013 z dne 2. 10. 2013 v delu glede nepremoženjske škode razveljavljena, pri čemer pritožbeno sodišče ni preverjalo primernosti prisojene odškodnine (3). Primerjava obeh prisojenih zneskov je tako brezpredmetna in na pravilnost višine prisojene odškodnine v predmetnem primeru ne more vplivati.

11. Glede na obseg, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, ki sta jih ugotovila tako izvedenec, postavljen v kazenskem postopku, kot izvedenec, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje, predstavlja odškodnina v višini 1.900,00 EUR pravično in primerno odškodnino. Slednja je tudi objektivno primerljiva z dosojenimi odškodninami v primerih, ki so po obsegu in intenziteti poškodb primerljivi s tožnikovimi (4). Iz tega razloga je neutemeljena tudi pritožba toženca, ki prisojeno odškodnino za telesne bolečine zgolj pavšalno izpodbija in navaja, da le-ta ni v skladu z obstoječo sodno prakso, pri čemer te prakse niti ne navede.

12. Tožnik v pritožbi navaja še, da je sodišče prve stopnje v okviru začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zajetega v odškodnini za telesne bolečine, upoštevalo le mirovanje v času zdravljenja na domu, ne pa nezmožnosti za delo doma, na kmetiji in v službi. Navedene okoliščine (torej nezmožnost za delo, kmetovanje in druge fizične aktivnosti tožnika) so zajete v samem pojmu „mirovanja v času bolniškega staleža“. Tožnik, ki je moral v času staleža mirovati, seveda ni mogel opravljati vseh običajnih vsakodnevnih aktivnosti. Ni pa tožnik (kljub zatrjevanju) uspel dokazati, da bi takšno stanje trajalo dlje kot do konca bolniškega staleža. Postavljeni izvedenec je namreč trajanje telesnih bolečin (in drugih posledic iz tega naslova) omejil na čas bolniškega staleža; tožnik pa daljšega poteka bolečinskega obdobja ali trajnih posledic ni potrdil niti s svojim zaslišanjem niti s kakšnim drugim dokazom. Tožnikova pritožba zoper višino odškodnine za telesne bolečine je zato neutemeljena.

13. Ker je bila prvotna sodba glede odškodnine za nepremoženjsko škodo razveljavljena, tožnik tudi ne more uspeti s svojim pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje nerazumno znižalo prisojeno odškodnino iz naslova strahu. Po presoji pritožbenega sodišča je odškodnina v višini 500,00 EUR primerna, glede na to, da je tožnik (po oceni izvedenca) doživel le zmerno do srednje močan primarni strah, ki je trajal 1-2 uri ter zmeren sekundarni strah do končanih RTG in UZ pregledov. Sodišče prve stopnje je pri presoji primarnega strahu upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik za krajši čas izgubil zavest, kar pa ne pomeni, da ga ne priznava (kot zmotno navaja tožnik v pritožbi). Sodna praksa je v primerih izgube zavesti že odločila, da poškodovanec ni trpel primarnega strahu (5), vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer. Glede na to, da je nezavest v konkretnem primeru trajala krajše časovno obdobje in je iz tožnikove izpovedi glede poteka samega škodnega dogodka moč razbrati, da se je napada toženca zavedal, je sodišče prve stopnje pravilno tožniku priznalo odškodnino tudi za primarni strah. Prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami v podobnih primerih (6), in so drugačni pritožbeni očitki obeh pritožb neutemeljeni.

14. Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 2.400,00 EUR je pravična in primerna in so ustrezno upoštevana merila 179. člena OZ. Ni podlage za višjo ali nižjo odškodnino, kot se zavzemata pritožnika.

15. Obe pritožbi izpodbijata tudi stroškovno odločitev in navajata, da slednja ni zadostno obrazložena. V sodni praksi in pravni teoriji je bilo že večkrat zavzeto stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini – torej po vseh posamičnih postavkah - ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških, temveč zadošča, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa (7). Tak pristop je izbralo sodišče v konkretnem primeru in odmero na pregleden način opravilo na stroškovnikih (priloge A6, A7 in B4 v sodnem spisu). Tožnik upravičeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri njegovih stroškov ni upoštevalo plačane sodne takse za prvotno pritožbo v višini 180,00 EUR. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) tožniku pripadajo nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini 284,70 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v višini 262,80 EUR in po isti tar. št. nagrada za narok v ponovljenem postopku v višini 262,80 EUR, nagrada za pritožbo po tar. št. 3210 v višini 350,50 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, 22% DDV, stroški izvedenca v višini 460,65 EUR, sodna taksa za postopek na prvi stopnji v višini 267,00 EUR in za pritožbeni postopek 180,00 EUR in strošek prihoda stranke na narok v višini 18,22 EUR (151,80 km x 0,12 EUR/km). Upoštevaje uspeh tožnika (72,71%) in neizpodbijane stroške toženca (276,44 EUR), je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v znesku 1.444,11 EUR. Sodba tožniku utemeljeno ni priznala stroškov odgovora na pritožbo in prihoda stranke k izvedencu (ne gre za potreben strošek v smislu 155. člena ZPP). Pravilno je kilometrina za prihod stranke na narok obračunana s količnikom 0,12 (skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku) in ne 0,37, kot je to predlagal tožnik. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožnika in spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zvišalo na 1.444,11 EUR (peta alinea 358. člena ZPP).

16. Sicer sta pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba toženca neutemeljeni in ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik je s pritožbo uspel delno le glede stroškovne odločitve. Toženec s pritožbo ni uspel, prav tako pa njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi in ne gre za potreben strošek v smislu 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glej str. 6-7 izpodbijane sodbe.

(2) Prim. sodbo in sklep VSRS II Ips 561/2008 z dne 10. 9. 2008. (3) Prim. 11. tč. odločbe VSL II Cp 1196/2013 z dne 2. 10. 2013, v kateri je sodišče izrecno zapisalo, da se mu do pritožbenih trditev glede previsoko oz. prenizko prisojene odškodnine ni treba opredeljevati.

(4) Prim. odločitve VSRS v zadevah II Ips 1259/2008 z dne 16. 4. 2009, II Ips 717/2007 z dne 15. 11. 2010, II Ips 679/2005 z dne 28. 2. 2008 in II Ips 8/2006 z dne.(5) Prim. sodbo VSL I Cp 1291/2000 z dne 5. 9. 2001, VSL sodbo II Cp 3073/2011 z dne 11. 4. 2012. (6) Prim. odločbe VSRS II Ips 1259/2008 z dne 16. 4. 2009, II Ips 1032/2007 z dne 23. 12. 2010 in II Ips 679/2005 z dne 28. 2. 2008. (7) Prim. sodbo VSL II Cp 3563/2011 z dne 30. 5. 2012.