Jedro

Zatrjevana (absolutna) bistvena kršitev pravil postopka, ki bi narekovala odpravo odločbe, ni podana. Izrek odmerne odločbe res ne vsebuje davčne stopnje, zato pa je stopnja razvidna iz njene obrazložitve. Glede na vsebino obrazložitve je mogoče preizkusiti tako izračun davčne stopnje kot tudi izračun davčne obveznosti.

Pri posebni olajšavi za vzdrževane družinske člane gre za davčno ugodnost. Rok za njeno uveljavljanje materialen in s tem prekluziven ter da ga zato ni mogoče podaljšati. Tožnik po nespornih podatkih spisov napovedi za odmero dohodnine ni vložil, posebno olajšavo za vzdrževanega družinskega člana – hčer pa je prvič uveljavljal v izjavi, ki jo je dal ob seznanitvi z odločbo, izdano družbi A. d.o.o. in nato znova v pritožbi zoper prvo izdano odmerno odločbo, kar pomeni, da za priznanje zahtevane olajšave ni pogojev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v ponovnem postopku odmere dohodnine za leto 2009 tožniku odmeril dohodnino v znesku 68.873,04 EUR ter ugotovil, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 44.100,29 EUR znaša 24.772,75 EUR in da je tožnik dohodnino v celoti plačal. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da gre v zadevi za ponovljen postopek odmere dohodnine na podlagi drugostopne odločbe, s katero je bilo tožnikovi pritožbi ugodeno in zadeva vrnjena v ponovno odločanje organu prve stopnje. V ponovnem postopku je davčni organ skladno z napotki druge stopnje tožnika seznanil z ugotovitvami postopka inšpekcijskega nadzora pri družbi A. d.o.o. in mu omogočil sodelovanje v postopku. V zvezi s postopkom odmere pa se ugotavlja, da je bila davčna odmera tožniku opravljena po uradni dolžnosti na podlagi novih podatkov, ki so bili pridobljeni v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri A. d.o.o. V odločbi, izdani omenjeni družbi, se namreč ugotavlja, da je tožnik v letu 2009 prejel v gotovini znesek 176 002,34 EUR, ki predstavlja v skladu z določbami Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) za tožnika drug dohodek iz delovnega razmerja. Ker tožnik do 14. 2. 2012 ni vložil napovedi za odmero dohodnine, mu je bila dne 18. 4. 2012 izdana odločba o odmeri dohodnine za leto 2009 po uradni dolžnosti, pri odmeri pa so bile upoštevane ugotovitve iz ponovnega inšpekcijskega nadzora pri A. d.o.o., po katerih znesek 176.002,34 EUR predstavlja za tožnika prejemke, dosežene na podlagi pogodbe o poslovodenju, ki se obdavči kot dohodek iz zaposlitve. V zvezi s posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane pa je bilo ugotovljeno, da tožnik ni vložil napovedi do 31. 7. oziroma do 2. 8. 2010 in da zato z ozirom na določbe 287., 270. in 271. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) olajšave za vzdrževanega družinskega člana B.B. ne more uspešno uveljavljati v pritožbi. Letna davčna osnova za dohodnino, ugotovljena v skladu s 109. členom ZDoh-2 in zmanjšana za olajšave, tako znaša 175.031,94 EUR, dohodnina, odmerjena v skladu z lestvico iz prvega odstavka 122. člena ZDoh-2 po stopnji 39,34884% pa 68.873,04 EUR. Od odmerjene dohodnine je bila v skladu z drugim odstavkom 123. člena ZDoh-2 odšteta med letom plačana akontacija dohodnine v skupnem znesku 44.100,29 EUR in ker je znesek odmerjene dohodnine večji od med letom plačane akontacije, je moral tožnik doplačati razliko v višini 24.772,75 EUR, ki jo je poravnal že po prvi odmerni odločbi.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svoji razlogih ugotavlja, da je prvostopni davčni organ v ponovnem postopku sledil napotkom drugostopne odločbe ter da je izpodbijana odločba sedaj pravilna in zakonita. V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na olajšavo za vzdrževane družinske člane navaja, da olajšave za hčer B.B. ni bilo mogoče priznati, ker je tožnik zamudil rok, ki je predpisan z določbami ZDavP-2 in ki je materialne prekluzivne narave. Kot neutemeljen pa drugostopni organ zavrača tudi ugovor nepopolne obrazložitve odločbe glede izračunane dohodninske stopnje ter se pri tem sklicuje na dejansko in pravno podlago, ki je za njen izračun navedena v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka in napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da izračuna dohodnine po odločbi ni mogoče preizkusiti in da je zato izpodbijana odločba nezakonita že iz tega razloga. Davčne stopnje 39, 34884% ZDoh-2 in Pravilnik o določitvi olajšav in lestvice za odmero dohodnine za leto 2009 ne določata, davčni organ pa ne pojasni, kako je stopnjo izračunal. V 80. členu ZDavP-2 je razen tega povsem jasno določeno, da mora izrek odločbe vsebovati tudi davčno stopnjo. Izpodbijana odločba stopnje v izreku ne vsebuje, uporabljena stopnja pa tudi sicer ni predpisana in bi jo moral zato davčni organ vsaj obrazložiti.

Davčni organ pa tudi ni ravnal pravilno, ko tožniku ni priznal olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Trditev, da bi moral tožnik oddati napoved za odmero dohodnine do 2. 8. 2010, je napačna. Do tega dne namreč še sploh ni vedel, da mu bo davčni organ povračilo stroškov za službene poti štel za druge prejemke. Odločba v tej zvezi je bila tožniku posredovana v izjavo šele 17. 5. 2013 in torej napovedi za odmero dohodnine za leto 2009 ni mogel dati. Dohodnina je bila tožniku tako odmerjena na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal davčni organ in je bila zato neke vrste informativni izračun. Ker pri tem ni bila upoštevana olajšava, jo je tožnik upravičen uveljavljati v pritožbi zoper odmerno odločbo. Glede na to, da je tožnik to storil ob seznanitvi z inšpekcijsko odločbo in s tem še pred izdajo odmerne odločbe, pa meni, da je olajšavo uveljavljal pravočasno in da je zato do nje upravičen.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe se sodišče v celoti strinja z odločitvijo in razlogi davčnih organov prve in druge stopnje in jih zato ne ponavlja, temveč se nanje, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

V zvezi s tožbenimi ugovori le še dodaja: Zatrjevana (absolutna) bistvena kršitev pravil postopka, ki bi narekovala odpravo odločbe, ni podana. Izrek odmerne odločbe res ne vsebuje davčne stopnje, zato pa je stopnja razvidna iz njene obrazložitve. Glede na vsebino obrazložitve, ki jo pravilno povzame že drugostopni organ v svojih razlogih, je mogoče preizkusiti tako izračun davčne stopnje kot tudi izračun davčne obveznosti. Zato sodišče drugačne tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.

Neutemeljeni pa so tudi očitki tožbe, ki se nanašajo na davčno olajšavo in s tem na uporabo materialnega prava. Posebna olajšava za vzdrževane družinske člane se lahko, kot je bilo tožniku pojasnjeno že večkrat v davčnem postopku, v skladu z določbami ZDavP-2 uveljavlja med (odmernim) letom oziroma v vlogi, ki se pošlje davčnemu organu do 5. februarja za preteklo leto. Po določbah 271. člena ZDavP-2 pa tudi še v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, medtem ko se po poteku roka za vložitev napovedi oziroma najpozneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine olajšava lahko uveljavlja samo, če gre za vložitev napovedi v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2, to je v primeru, če davčnemu zavezancu informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. junija tekočega leta za preteklo leto in zato zavezanec (v postavljenem roku – do 31. julija) sam vlaga napoved. Že večkrat je bilo tožniku pravilno pojasnjeno tudi, da gre pri zadevni olajšavi za davčno ugodnost, da je rok za njeno uveljavljanje materialen in s tem prekluziven ter da ga zato ni mogoče podaljšati. Tožnik po nespornih podatkih spisov napovedi za odmero dohodnine ni vložil, posebno olajšavo za vzdrževanega družinskega člana – hčer B.B. pa je prvič uveljavljal v izjavi, ki jo je dal ob seznanitvi z odločbo, izdano družbi A. d.o.o. in nato znova v pritožbi zoper prvo izdano odmerno odločbo ter s tem nesporno izven pogojev in rokov, ki so predpisani v citiranih zakonskih določbah. To pa pomeni, da za priznanje zahtevane olajšave ni pogojev, in to ne glede na razloge, ki jih za svoje ravnanje navaja v tožbi in ki jih kot relevantnih za odločanje zakon (utemeljeno) ne predpisuje.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.