Jedro

Za oškodovanko, ki je utrpela zvin vratne hrbtenice, udarnino prsno ledvene hrbtenice in zdrs petega ledvenega vretenca napram prvemu križnemu, je primerna odškodnina 42,21 povprečnih plač.

Izrek

I. Pritožbama tožeče stranke in tožene stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka Z. T., d.d., L., je dolžna plačati tožeči stranki S. G. S., znesek 18.086,44 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2006 dalje do plačila, v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe.

2. Višji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode se zavrne, zavrne pa se tudi zahtevek na plačilo mesečne rente od 1. 10. 2006 dalje.

3. Vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje".

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni.

III. Vsaka stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici znesek 12.086,44 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2006 dalje, višji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode je zavrnilo, toženi stranki je naložilo tudi plačilo mesečne rente od 17. 10. 2006 do 31. 10. 2006 v višini 93,75 EUR, od 1. 11. 2006 dalje pa mesečno rento v višini 187,5 EUR, višji tožbeni zahtevek na plačilo rente je zavrnilo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 366,07 EUR. Sodišče prve stopnje je tožnici za nepremoženjsko škodo priznalo znesek 31.296,93 EUR ter pri določitvi denarne obveznosti tožene stranke do tožnice upoštevalo, da je tožena stranka plačala tožnici za nepremoženjsko škodo že znesek 17.109,00 EUR, ki je bil glede na valorizacijo povišan za 2.101,49 EUR. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo premoženjske škode za tujo pomoč, ker je tožena stranka navedeno škodo že poravnala z delnimi plačili.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da spremeni izpodbijani del sodbe. Pri priznanju odškodnine za telesne bolečine je potrebno upoštevati, da je tožnica stara 25 let in da bo zmerne telesne bolečine trpela v prihodnje že pri najmanjšem fizičnem naporu, da bodo bolečine v prihodnje čedalje pogostejše in bolj intenzivne in da so se navedene težave že pričele pojavljati. Sodišče ni upoštevalo nevšečnosti tekom zdravljenja na strani osem izvedeniškega mnenja. Prenizko je določena odškodnina za strah, glede na potek škodnega dogodka, predvsem pa glede na strah, ki ga je tožnica utrpela do seznanitve z izidom operacije, kar je bilo pol drugo leto po prometni nezgodi. Opravljen je bil zelo zahteven operativni poseg, kjer je bilo verjetnostno izkazano, da v 15 % operacija ne uspe. Glede na trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem pogledu, je prenizko določena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodna praksa priznava v podobnih primerih za takšno nepremoženjsko škodo odškodnine v višini 58 do 89 povprečnih plač, prisojena odškodnina pa ne dosega 40 povprečnih plač. Tožnica je zahtevala odškodnino za tujo pomoč v trajanju 19 mesecev v višini 570.000,00 SIT (2.378,56 EUR), sodišče pa je zahtevek zavrnilo, ker je tožena stranka s plačilom 200.000,00 SIT (834,58 EUR) povrnila celotno škodo. Tuje pomoči tožnica ni potrebovala le šest mesecev, kar je potrdila tožnica in zaslišana priča, enako pa izhaja tudi iz zdravstvene dokumentacije. Tožnica je tujo pomoč potrebovala ves čas od poškodbe do vložitve tožbe, saj ves ta čas ni mogla opravljati osnovnih gospodinjskih del in skrbeti za lastno higieno. Izvedenec ni omejil potrebe po nujni pomoči le na šest mesecev. Sodišče je nepravilno valoriziralo plačano odškodnino, saj valorizacije ni mogoče opraviti po uradni dolžnosti.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo v delu, ki se nanaša na plačilo rente in na plačilo pravdnih stroškov. Sodba je napačna zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek na plačilo rente zavrne, tožnici pa naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške. Izvedenec v izvedeniškem mnenju ugotavlja, da je tožnica potrebovala tujo pomoč po končanem zdravljenju v trajanju nekaj mesecev, da pa ob izdelavi izvedenskega mnenja tožnica tuje pomoči več ne potrebuje. Tudi iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica vsa gospodinjska dela in tudi osebno higieno lahko opravlja samostojno brez tuje pomoči, zato niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje rente.

4. Pritožbi sta deloma utemeljeni.

5. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nezdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, kar pomeni, da se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 260/2004).

6. Pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je priznalo tožeči stranki prenizko odškodnino za posamezne vrste nepremoženjske škode, glede na ugotovljene poškodbe, intenziteto bolečin in strahu ter njihovo trajanje. Pritožbeno sodišče se sklicuje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, glede obsega poškodb ter intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pregled sodne prakse pri priznanju denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ne ponuja povsem podobnega primera, ki bi vseboval vse specifičnosti konkretnega primera, posebej glede težav in posledic pri tožnici, ki so nastale zaradi zdrsa petega ledvenega vretenca napram prvemu križnemu; je pa sodna praksa dokaj bogata, ko gre za ostale poškodbe (in posledice) tožnice (zvin vratne hrbtenice in udarnina prsno ledvene hrbtenice). Prvo sodišče pri nevšečnosti zdravljenja tožnice ni upoštevalo le navedb izvedenca, kot jih je navedel v izvedeniškem mnenju na strani sedem, kot je zmotno zapisalo, ampak tudi nevšečnosti na strani osem izvedeniškega mnenja (odstranitev drenažne cevke in šivov; prejemanje injekcij in infuzij v času hospitalizacije in terapij). Da gre za zmotni zapis izhaja že iz razlogov sodbe, v katerih je sodišče nedvoumno zapisalo, da je pri priznanju nepremoženjske škode upoštevalo celotno izvedeniško mnenje. Glede na vrsto poškodb, intenzivnost prestanih in bodočih telesnih bolečin, nevšečnosti tekom zdravljenja (posebej obdobje v času operacije in terapije po operaciji), je primerna odškodnina za telesne bolečine 11.932,31 EUR, za strah 2586,46 in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 20.691,70 EUR. Pritožbeno sodišče je glede na prisojeno odškodnino prvega sodišča, zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 6000,00 EUR, tako da predstavlja priznana odškodnina 42,21 povprečne plače, kar pa je v skladu s sodno prakso in podobnimi primeri, kot so navedeni v Denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo v primerih med 293 in 284, na katere se tudi sklicuje pritožba. Pri odmeri tako zvišane odškodnine pritožbeno sodišče posebej izpostavlja pri telesnih bolečinah, da bo tožnica tudi v bodoče trpela občasno zmerne telesne bolečine, ki se bodo kasneje še intenzivirale (napovedi izvedenca se že uresničujejo - glej sodbo drugi odstavek stran 8), pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa vse tiste omejitve in nezmožnosti, zaradi katerih bo morala tožnica prilagoditi svoje življenje posebej povezano z gospodinjskimi deli in z osebno higieno, pri strahu pa operacijo, ki je bila zelo zahtevna, zaradi katere je bila tožnica dalj časa v intenzivnem strahu za izid zdravljenja.

7. Pritožba tožnice neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, glede zavrnitve zahtevka na plačilo za tujo pomoč, saj se je prvo sodišče v tem delu pravilno oprlo na izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da je tožnica potrebovala tujo pomoč le nekaj mesecev po končanem zdravljenju (glej stran 10 in 11 izvedeniškega mnenja), ne pa 19 mesecev, kot to zatrjuje tožnica. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da je tožnica potrebovala tujo pomoč šest mesecev. Ker je tožnica zahtevala na račun tuje pomoči mesečni znesek 125,18 EUR (30.000,00 SIT) in ker je tožena stranka iz tega naslova že plačala 834,58 EUR (200.000,00 SIT), je bil tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen.

8. Sodišče prve stopnje je pri priznanju denarnega zahtevka tožnice, valoriziralo že plačane zneske tožene stranke, pri tem pa pravilno pojasnilo, da se odmeri odškodnina za nepremoženjsko škodo v času sojenja, zato je potrebno upoštevati pri obračunu plačila akontacije realno vrednost že plačanih zneskov, kar je že večkrat potrdila sodna praksa, na katero se pravilno sklicuje tudi prvo sodišče (podrobneje glej sodbo stran 12).

9. Če poškodovani zaradi popolne, delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento, kot povračilo za to škodo (drugi odstavek 174. člena Obligacijskega zakonika). Med bodočo škodo spadajo tudi izdatki za tujo pomoč, ki jo tožnica zahteva v obliki rente. Sodišče prve stopnje je pri priznanju rente izhaja iz napačnih materialnopravnih predpostavk, ko se sklicuje na izvedeniško mnenje, v katerem izvedenec pojasnjuje (stran 60 -61), da tuje pomoči tožnica ne potrebuje, v kolikor si bo delo olajšala z raznimi tehničnimi pripomočki, pri tem pa sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da od tožnice nihče ne more zahtevati, da bi si na takšen način ustvarila razmere, zaradi katerih sicer tuje pomoči ne bi potrebovala. Takšno materialnopravno stališče prvega sodišča je napačno, saj mora oškodovanec tudi sam storiti vse tiste razumne ukrepe, s katerimi lahko zmanjša nastalo škodo. Izvedenec je tako v izvedeniškem mnenju kot v dopolnitvi pojasnil, da tožnica tuje pomoči ne potrebuje, tako ne pri gospodinjskih opravilih, kakor tudi ne pri izvajanju osebne higiene, zato je prvo sodišče v navedenem delu neutemeljeno sledilo zahtevku tožnice. Povečani napori, zmanjšane življenjske aktivnosti, nevšečnosti ,na podlagi katerih si bo morala tožnica prilagoditi svoje življenje, tudi s tem, da bo tehnične pripomočke dvignila na ustrezno višino, predstavljajo drugo obliko škode, ki se kaže v duševnih bolečinah zaradi zmanjšanje življenjskih aktivnosti in ne predstavlja premoženjske škode, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Navedeni povečani napori in nevšečnosti v vsakdanjem življenju povzročajo tožnici duševne bolečine, ki pa so ji že bile priznane v okviru denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

10. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZZP), kršitve pravdnega postopka na katere opozarja tožnica v pritožbi pa niso bile takšne, da pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava, ne bi moglo spremeniti sodbe. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo pri priznanju denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in za rento, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremenilo (4. točka prvega odstavka 358. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je presojalo uspeh strank v celotnem postopku. Nobena stranka s pritožbo ne graja odmere stroškov sodišče prve stopnje (tožena stranka v pritožbi predlaga, da se tožnici naloži povrnitev pravdnih stroškov; v tem delu je pritožba tožene stranke neutemeljena), glede na pritožbeni uspeh pravdnih strank in uspeh glede na celoto, pa je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške celotnega postopka, upoštevaje določbo drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP.