Jedro

V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje odločilo enako kot prvič. Odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega je bila določena v enakem znesku. Pri ponovnem sojenju niso bile upoštevane nobene nove okoliščine. To pomeni, da prisojena odškodnina ustreza razmeram v času prvega sojenja. Zato ni nobenega razloga, da bi bila tožeča stranka prikrajšana za zamudne obresti za čas od prvega sojenja dalje.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi ter se sodba prve stopnje v izreku o zamudnih obrestih za prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo spremeni, tako da mora tožena stranka - zavarovalnica plačati tožeči stranki D. P. in K. P. zamudne obresti po zakonski obrestni meri od zneskov 450.000,00 SIT vsakemu od 16.6.1997 dalje do plačila in od zneskov 1.050.000,00 SIT vsakemu od 16.6.1997 do 22.7.1997, R. P. pa od zneska 300.000,00 SIT od 16.6.1997 dalje do plačila ter od zneska 700.000,00 SIT za čas od 16.6.1997 do 22.7.1997. V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 16.6.1997 razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnikom odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti D. P. in sicer tožnikoma D. P. in K. P., očetu in materi pokojnega D., vsakemu po 1.500.000,00 SIT in R. P., bratu pokojnega D., 1.000.000,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od 16.6.1997 dalje.

Prisodilo je tudi odškodnino za premoženjsko škodo in pravdne stroške. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sodbo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med tem pa je dne 22.7.1997 tožena stranka nakazala nesporne zneske po 1.050.000,00 SIT prvima dvema tožnikoma in 700.000,00 SIT drugemu tožniku.

V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 7.10.1998 določilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v enakih zneskih in glede na delno plačilo prisodilo prvima dvema tožnikoma iz navedenega pravnega naslova po 450.000,00 SIT vsakemu in tretjemu tožniku 300.000,00 SIT, vsem z zamudnimi obrestmi od te sodbe dalje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzema se za višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti sina oziroma brata tožečih strank ter za priznanje zamudnih obresti od dneva vložitve odškodninskega zahtevka dalje. Nasprotuje sedanji praksi, ki temelji na pravnem mnenju skupne seje vrhovnih sodišč v Bugojnu. Navaja, da so razmere zdaj drugačne kot tedaj, ko je bila inflacija preko 1000 odstotkov letno. Sedanja praksa vzpodbuja tožene stranke k zavlačevanju postopkov.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je delno utemeljena in sicer glede zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 16.6.1997 dalje, ko je bila prvič izrečana sodba prve stopnje. V ostalem revizija ni utemeljena.

S sodbo z dne 16.6.1997 je sodišče prve stopnje prisodilo tožnikoma D. P. in K. P. odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti sina D. v znesku 1.500.000,00 SIT vsakemu, tožniku R. P. pa za smrt brata D. 1.000.000,00 SIT. Ta sodba je bila na pritožbo tožene stranke razveljavljena, da bi se raziskale okoliščine, zaradi katerih je tožena stranka ugovarjala sokrivdo pok. D. P. za nastanek škode. V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje odločilo enako kot prvič, le da je upoštevalo delno plačilo tožene stranke. Odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega je bila določena v enakem znesku. Pri ponovnem sojenju niso bile upoštevane nobene nove okoliščine. To pomeni, da prisojena odškodnina ustreza razmeram v času prvega sojenja. Zato ni nobenega razloga, da bi bila tožeča stranka prikrajšana za zamudne obresti za čas od prvega sojenja dalje. Glede na to je revizijsko sodišče v tem obsegu reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijani sodbi glede teka zamudnih obresti tako, da tečejo od 16.6.1997 kot datuma prve prvostopenjske sodbe.

V preostalem pa revizija ni utemeljena. Razlogov, da bi se spremenila utečena sodna praksa, po kateri se odškodnina za nepremoženjsko škodo določa po razmerah na dan sojenja z zamudnimi obrestmi od tedaj dalje, še ni. Uradna inflacija v preteklih letih je bila približno 10-odstotna. To je sicer bistveno manj kot v času, ko so sodišča sprejela prakso, ki jo revizija izpodbija, vendar še vedno toliko, da občutno posega v vrednostna razmerja in zato zahteva tak način odločanja, kakršnega revizija izpodbija. Revalorizacija je potrebna in je s temeljno obrestno mero tudi uzakonjena (3. člen Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - Ur.l. RS, št. 45/95). Ni mogoče upoštevati spremembe razmer v zvezi s padanjem vrednosti denarja z dvojnimi sredstvi, to je z odločanjem po razmerah na dan sojenja in še z zamudnimi obrestmi za vmesni čas do dneva sodbe. Čistih zamudnih obresti pa zakon ne pozna. To bi bila razlika med obrestmi po predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri, vendar je metoda izračuna predpisane obrestne mere vezana na temeljno obrestno mero. Iz tega je mogoče sklepati, da gre za enoten monetarni instrument, ki ga ni mogoče deliti. Z določanjem odškodnine po razmerah na dan sojenja so ustrezno varovane pravice obeh pravdnih strank. Izločen je vpliv inflacije, zato je vrednost prisojene odškodnine realna. Zamudne obresti, ki služijo tudi valorizaciji, pa ohranjajo realno vrednost prisojenega zneska do plačila.

Prisojena odškodnina je tudi po višini ustrezna. Revizija sama pravilno ugotavlja, da je v skladu s sodno prakso. Ugotovljene okoliščine pa ne dajejo podlage za odmik od tega. Smrt bližnjega je za svojce boleča, toda težko je primerjati duševne bolečine in jih meriti z denarjem. Zato je treba prisojeno odškodnino razumeti zgolj kot satisfakcijo za pretrpljeno škodo. V zvezi s tem je sodna praksa izoblikovala okvire, ki jih je mogoče prestopiti le, kadar to narekujejo posebne okoliščine, zaradi katerih je določen primer bistveno drugačen od ostalih. V obravnavani zadevi to ni ugotovljeno. Prisojena odškodnina je skladna z intenco, ki izhaja iz 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in z merili, ki jih je izoblikovala sodna praksa.

Glede na navedeno je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava podan samo glede teka zamudnih obresti za čas od prve sodbe dalje, v ostalem pa ne. Prav tako niso podani razlogi na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Odločitev revizijskega sodišča temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP in na 393. členu ZPP.

Tožeča stranka z revizijo v glavni stvari ni uspela, z revizijo glede zamudnih obresti pa je uspela le deloma. S tem delom revizije niso nastali posebni stroški. Zato mora stroške revizije trpeti sama (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 166. člena ZPP).