Jedro

Glede na določbe ZVV statusa vojnega veterana ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Republike Slovenije, temveč le tistemu, ki v konkretnem postopku dokaže, da je bila njegova udeležba takšna, kot jo določa zakon.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Upravna enota Metlika zahtevku tožnika za priznanje statusa vojnega veterana kot organizatorja manevrske strukture narodne zaščite (v nadaljevanju MSNZ) leta 1990 v Občini Metlika, ni ugodila. V obrazložitvi pojasnjuje, da gre za ponovljen postopek. V prvotnem postopku je prvostopni organ zahtevku tožnika ugodil, vendar je pristojno ministrstvo to odločitev upravne enote odpravilo z obrazložitvijo, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je potrebno postopek dopolniti. V ponovljenem postopku je Upravna enota Metlika sledila napotkom drugostopnega upravnega organa ter izvedla obširen dokazni postopek, ki ga v svoji odločbi podrobno opiše. Upoštevaje načelo zaslišanja strank in materialne resnice, je nato upravni organ 28. 10. 2010 seznanil predlagatelja zahtevka in njegovega pooblaščenca z izvedenim postopkom in dejstvom, da tako na podlagi zbranih dokumentacij, kot tudi na podlagi izvedenih zaslišanj prič, po presoji upravnega organa ni nesporno dokazano njegovo delovanje v funkciji organizatorja MSNZ v Občini Metlika leta 1990. Dana jima je bila tudi možnost, da se izjavita o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Pri tem se sklicuje na Zakon o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/2006-UPB in 101/2006 odločba US, št. U-I-89/04-23 v nadaljevanju ZVV) v njegovem prvem in 2.a členu. Meni, da na podlagi kritične in logične presoje dokazne vrednosti vsakega dokaza posebej in medsebojnega součinkovanja izvedenih dokazov, upravni organ tudi v ponovnem postopku ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 1. člena ter drugega in tretjega odstavka 2.a člena ZVV za priznanje statusa vojnega veterana kot organizatorja MSNZ. Pri tem tudi obširno pove, na čem temelji svojo odločitev ter v povezavi s katerimi listinskimi dokumenti in dejstvi. Ugotavlja še, da obstoji bistveno neskladje med izjavo stranke in izjavami zaslišanih prič, ki jim njeno imenovanje za organizatorja MSNZ ni poznano oziroma imenovanja niso potrdile. Prav tako njenega imenovanja za načelnika OŠNZ v Občini Metliki ni potrdil niti načelnih pokrajinskega štaba MSZ Dolenjske A.A., ki je bil leta 1990 edini pristojen za imenovanje občinskih načelnikov narodne zaščite. Pridobljenega tudi ni bilo nobenega neposrednega dokaza o imenovanju in delovanju tožnika kot organizatorja MSNZ leta 1990, kar vse izhaja iz podatkov spisa.

2. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je s svojo odločbo št. 13001-117/2008 z dne 11. 4. 2011 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v zadevi pomembno, ali je tožnik v obdobju od 17. 5. 1990 do 26. 6. 1991 opravljal funkcijo občinskega načelnika narodne zaščite v Metliki. Pritožnik pisne odločbe o imenovanju za občinskega načelnika narodne zaščite ni prejel, prav tako mu Ministrstvo za obrambo ni izdalo ustreznega potrdila. Zato je v upravnem postopku v skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZVV upravni organ pred izdajo odločbe vodil ugotovitveni postopek. V njem pa tožnik ni dokazal, da ga je pokrajinski načelnik narodne zaščite, ki je bil v strukturi narodne zaščite pristojen za imenovanje občinskega načelnika, imenoval na to mesto v Metliki.

3. Listine, katerim priče ne pritrdijo v celoti, so tudi za pritožnika sporne, vendar same zase niso vplivale na odločitev v zadevi. Šele v povezavi z drugimi dokazi pa pripomorejo k razjasnitvi dejanskega stanja, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Ni z gotovostjo ugotovljeno, da je pritožnik deloval kot občinski načelnik narodne zaščite, saj priča, ki je lahko zaznala za priznanje tega statusa pravno pomembno dejstvo, ni potrdila pritožnikovih trditev. Prav tako nima dvoma v verodostojnost omenjene priče, saj je o bistvenih dejstvih omenjena priča izpovedala verodostojno. Pritožniku upravni organ ne oporeka sodelovanja v obrambi Republike Slovenije v času vojaške agresije, vendar iz ugotovljenega dejanskega stanja v tem upravnem postopku ne izhaja, da so izpolnjeni pogoji, kot jih za priznanje statusa vojnega veterana določa ZVV.

4. Prav tako ni zaslediti bistvenih kršitev pravil postopka, kot jih določa ZUP, zato očitek, da se odločbe ne da preizkusiti, ker nima razlogov, ni utemeljen. V ostalih elementih vsebuje tudi razloge, zaradi katerih je ugotovljeno dejansko stanje narekovalo takšno odločbo in zavrnitev zahteve stranke.

5. Tožnik v tožbi meni, da je prvostopni organ napačno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, napačno uporabil materialno pravo ter storil bistvene kršitve upravnega postopka. Namesto da bi se posvetil vprašanju, ali je tožeča stranka bila imenovana ter angažirana za načelnika OŠMSNZ Metlika, pa je prvostopni upravni organ že predhodno zavzel stališče, da je najlažje odločiti, da se omenjeni status tožniku ne prizna. Celoten potek postopka je bil popolnoma zgrešen in se je vodil v smeri potrjevanja nespornega dejstva, da tožeča stranka pisne odločbe g. A.A. nima. Da se je A.A. opredelil proti tožeči stranki iz razlogov, ki jih tožeča stranka ne pozna, je bilo razumljivo in jasno že pred ponovnim postopkom. Prvostopni upravni organ je priče zaslišal brez možnosti navzočnosti tožeče stranke in jih spraševal o tem, ali jim je kaj znanega glede odločitve o imenovanju tožnika na položaj načelnika OŠMSNZ oziroma v kakšni vlogi je nastopila tožeča stranka. Prvostopni upravni organ je svoj zaključek napravil na podlagi nepriznanja podelitve statusa s strani A.A. kot načelnika PŠMSNZ Dolenjska in ob domnevnemu neobstoju pisnih dokazil, ki bi dokazovala imenovanje tožnika. Oba zaključka pa sta napačna in neutemeljena. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, zakaj meni, da je priča A.A. neverodostojna. Tako v zvezi z navedbami A.A., da dopušča možnost, da je imel sestanek s tožečo stranko dne 19. 9. 1990, vendar da ga takrat ni seznanil z imenovanjem za načelnika, tožeča stranka ponovno zatrjuje, da ga je seznanil. Zaslišane priče o tožnikovem statusu kot načelniku OŠNZ Metlika niso mogle vedeti ničesar, saj tega ni zaupal nikomur. Poleg tega je šlo v večjem delu za tajno organizacijo. V zaključkih prvostopnega organa gre tako za očitno protislovje. Pri tem je nesporna navedba tako načelnika A.A., kot tudi načelnika RŠMSNZ, B.B., o njunem medsebojnem razgovoru na zaslišanju dne 30. 12. 2009, ko se je B.B. spomnil obstoja organigrama. V omenjenem organigramu je kot organizator MSNZ naveden tožnik. Ta dokument je organizacijska shema na ravni RS, kjer so med drugim navedeni vsi načelniki OŠMSNZ iz leta 1990. B.B. temu dokumentu daje težo, ki bi morala zadostovati za priznanje statusa tožnika v tem postopku. Zato tožnik ne vidi pravne podlage ali argumentacije za to, da upravni organ preprosto zaključi, da omenjeni dokument ne more biti relevanten dokaz.

6. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi tako, da ugodi zahtevku tožnika za priznanje statusa vojnega veterana kot organizatorja MSNZ 1990 v Občini Metlika, oziroma, da vrne zadevo v novo odločanje prvostopnemu organu, skupaj z ustreznimi navodili in stroškovnimi posledicami. Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, skladno z določili ZUS-1. 7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožeča stranka dokazovala, po njenem prepričanju pa ne dokazala, da ni izvajala le nalog narodne zaščite po odločitvi organizatorja, temveč da je bila sama organizator manevrske strukture narodne zaščite, kot jih določa ZVV v tretjem odstavku 2.a člena. Strinja se s tožečo stranko, da si nekateri dokazi, izvedeni v upravnem postopku, nasprotujejo. Vendar je upravni organ na podlagi 10. člena ZUP presodil, katera dejstva je šteti za dokazana in katera ne. Tožnik ni z gotovostjo dokazal, da je opravljal funkcijo občinskega načelnika narodne zaščite v Metliki. Ni dokazov, da ga je pokrajinski načelnik ali drugi nadrejeni v manevrski strukturi narodne zaščite imenoval za občinskega načelnika MSNZ in da je po hierarhiji navzdol nadalje organiziral manevrsko strukturo in naloge narodne zaščite. Zato pri svoji odločitvi vztraja. Ob tem še pripominja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik sicer sodeloval v MSNZ pri izvajanju nalog narodne zaščite, ni pa bil sam organizator manevrske strukture narodne zaščite, na čemer tudi temelji njegov zahtevek.

8. Sodišče je o zadevi odločilo v skladu z 59. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) izven glavne obravnave. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Pravna podlaga za priznanje statusa vojnega veterana je ZVV. Po določbi prvega odstavka 1. člena zakona je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravila vojaške dolžnosti za obrambo Republike Slovenije, oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti v Republiki Sloveniji, in oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. Za priznanje statusa vojnega veterana mora biti izpolnjen eden izmed treh pogojev, to je, ali da je oseba v vojaški agresiji na RS opravljala vojaške dolžnosti za obrambo RS, ali da je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti ali da je bila neposredno vključena v oborožen odpor na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva, v skladu s predpisi. Po 2. členu takrat veljavnega Zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91, dalje ZOZ) so obrambne sile, ki obsegajo oborožene sile, narodno zaščito in enote za zvezo, temeljni nosilci oboroženih oblik upiranja napadom na državo. Oborožen odpor skupaj z neoboroženimi oblikami odpora ter delovanje nosilcev obrambnega sistema tvori celoto. V skladu s takrat veljavnim ZOZ so državljani opravljali vojaško dolžnost v oboroženih silah, v določenih sestavah organov ali občin. V obravnavanem primeru, kot izhaja iz podatkov v spisu, tožnik ni bil vključen neposredno v nobeno enoto, zato tudi po mnenju sodišča ni mogoče govoriti o izpolnjevanju pogojev po 1. členu zakona. Kriteriji o tem, kdo se lahko šteje za vojnega veterana, so v ZVV določeni tudi v 2.a členu, po katerem je vojni veteran tudi oseba, ki je v obdobju od 17. 5. 1990 do 25. 6. 1991 opravljala dolžnosti organizatorja MSNZ ter oseba, ki je po njegovi odločitvi v tem obdobju opravljala naloge narodne zaščite, med katere je šteti tajno zbiranje, varovanje in hrambo orožja, streliva in vojaškega materiala oziroma vojaških ali obrambnih dokumentov v zasebnih oziroma neuradnih prostorih in lokacijah ter izvajanje obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. Pri tem se za organizatorja manevrske strukture narodne zaščite šteje oseba, ki je v obdobju iz prejšnjega odstavka opravljala funkcijo republiškega sekretarja za obrambo, republiškega sekretarja za notranje zadeve, republiškega in pokrajinskega načelnika narodne zaščite, namestnika in pomočnika republiškega in pokrajinskega načelnika narodne zaščite, občinskega načelnika in namestnika načelnika narodne zaščite ter oseba, ki je bila po odločitvi pristojnega organa za notranje zadeve določena za organiziranje MSNZ v okviru organov za notranje zadeve.

11. Tudi v upravnem sporu ostaja med strankama sporno, ali je tožniku v upravnem postopku uspelo dokazati status vojnega veterana kot organizatorja MSNZ leta 1990 v Občini Metlika, ali ne. Sodišče se strinja z zaključki obeh upravnih organov, ki temeljita na obširnem dokaznem postopku, da tožniku ta status ne pripada, saj ne izpolnjuje pogojev iz 1. člena ter drugega in tretjega odstavka 2.a člena ZVV. Iz podatkov spisa in ugotovitev upravnih organov izhaja, da je tožnik sodeloval v manevrski strukturi narodne zaščite, vendar pred vojaško agresijo na Republiko Slovenijo, torej pred 17. 5. 1990 in ne v septembru 1990, kot v tožbi trdi sam. Iz podatkov, zbranih v upravnih spisih, tako ne izhaja, da so izpolnjeni pogoji, kot jih za priznanje statusa vojnega veterana določa ZVV. Glede na določbe zakona statusa vojnega veterana ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Republike Slovenije, temveč le tistemu, ki v konkretnem postopku dokaže, da je bila njegova udeležba takšna, kot jo določa zakon. Tudi po presoji sodišča pa tožnik ne sodi v nobeno v zakonu navedenih skupin, ki jim je status vojnega veterana mogoče priznati. Delovanje tožnika tudi po mnenju sodišča nima elementov neposredne vključenosti v oboroženi odpor po prvem odstavku 1. člena ZVV, tožnik pa tudi ni izpolnil dodatnih kriterijev iz drugega in tretjega odstavka 2.a člena zakona.

12. Tožnik meni, da je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, predvsem iz razloga, ker naj bi ključne priče izpovedale neverodostojno, oziroma je upravni organ glede na ugotovljeno dejansko stanje napravil napačno oceno. Dodatnih dokaznih predlogov pa ne podaja. Omenjene ugovore, ki so enaki pritožbenim, je presodil in se do njih izrekel že drugostopni organ. Sodišče se z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore strinja. Zato jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišču namreč na podlagi omenjenega zakonskega določila ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Ob tem sodišče še izrecno opozarja, da je tudi glede spornega organigrama upravni organ zavzel stališče in tudi pojasnil, zakaj meni, da tožnikovih trditev o tem, da je bil v spornem času občinski načelnik MSNZ v Metliki, ne dokazuje. Dejstvo, ki ga tožnik navaja v tožbi, da je bil B.B. kot načelnik RŠMSNZ imenovan dne 29. 8. 1990, A.A. kot načelnik PŠMSNZ dne 12. 9. 1990, njegov namestnik C.C. 14. 9. 1990, Č.Č. pa dne 14. 9. 1990, tudi po mnenju sodišča ne more služiti kot dokaz, da je bil tožnik s svojim imenovanjem za načelnika OŠMSNZ Metlika seznanjen dne 19. 9. 1990, ob dejstvu, da izvedeni dokazni postopek tega ne potrjuje.

13. Konkretna ravnanja tožnika v obravnavanem primeru niso sporna in so razvidna tudi iz odločbe tožene stranke in prvostopnega organa. Ni pa tako njegovo ravnanje po mnenju sodišča podlaga za priznanje statusa vojnega veterana.

14. Po navedenem je odločitev tožene stranke in pred njo prvostopnega organa pravilna, tožba pa neutemeljena. Zato je sodišče po tem, ko je ugotovilo, da tudi ni prišlo do kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno.

15. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.