Jedro

Tožnik bi v zvezi z obstojem vzročne zveze moral zatrjevati in dokazati pretežno verjetnost uspeha v postopku z ustavno pritožbo, če bi predložil ustrezno pooblastilo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer za znesek 600,00 EUR, v preostalem delu (za 912,49 EUR) pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 83,04 EUR.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila s predložitvijo nepopolnega pooblastila storjena huda kršitev odvetnikove obveznosti, ker ni ravnal vestno in v skladu s pravili stroke, napake pa se ni dalo več popraviti (obstoj protipravnega krivdnega ravnanja toženke), vendar je zavzelo napačno stališče, da bi tožnik moral dokazati s stopnjo verjetnosti, ki presega 50%, da bi Ustavno sodišče sprejelo ustavno pritožbo v obravnavo in da bi tožnik uspel s pritožbo. To je nemogoče, saj tožnik v nobenem primeru ne bi mogel napovedati, kako bi odločilo Ustavno sodišče, če bi meritorno odločalo o njegovi ustavni pritožbi. Podrejeno pa navaja, da je podal zadostno trditveno in dokazno podlago, da bi sodišče lahko presojalo o tožnikovi možnosti uspeha z ustavno pritožbo. Sploh pa vprašanje, ali bi tožnik uspel, ni bistveno. Uspeh bi moral dokazovati le, če bi trdil, da bi se zaradi uspeha z vloženo ustavno pritožbo njegovo premoženje povečalo. Tožnikovo premoženje pa se je zmanjšalo v vsakem primeru, kajti tudi če bi uspel z ustavno pritožbo, mu stroški ne bi bili avtomatično povrnjeni, ampak bi sodišče o vseh pritožbenih stroških odločalo šele v ponovljenem postopku. Sodišče je napačno uporabilo določbo prvega odstavka 131.člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj je ta pri poslovni odškodninski odgovornosti izključena. Sodba je nepravična, saj je sodišče bistveno enak primer glede odgovornosti odvetnika za vložitev ustavne pritožbe in pritožbe pred ESČP obravnavalo neenako. Podana je bistvena kršitev procesnega zakona po 339. členu v zvezi z 216. členom ZPP, ker o nastanku škode ni odločilo po prostem preudarku. Zagrešilo je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi s četrtim odstavkom 224. člena ZPP, ker je zmotno štelo, da je tožencu uspelo dokazati, da je tožbo prejel šele 22. 4. 2013. Odgovora na tožbo sodišče ne bi smelo upoštevati in bi moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave. Sodišče je narobe odmerilo nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, saj bi moralo priznati celotno nagrado v višini 104,40 EUR (pravilno 113,10 EUR) in ne le 47,87 EUR.

3. Toženec vlaga pritožbo zoper ugodilni del izpodbijane sodbe iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Protipravnost ni podana. Sodišče se tudi ob pojasnjevanju protipravnosti sklicuje na malomarnost toženca in na kršitev njegove profesionalne skrbnosti – na krivdo, ki jo nepravilno „vtakne“ v element protipravnosti. Sodišče ne pove, katero pogodbeno določilo iz mandatne pogodbe oz. zakonsko določbo naj bi toženec kršil z vložitvijo evropske pritožbe. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj je odškodninsko odgovornost toženca utemeljilo, ne da bi izkazalo element protipravnosti. Sodišče spregleda, da mandatar z mandatno pogodbo ne sprejme odgovornosti za uspeh, temveč odgovornost prizadevanja, zaradi česar je zgrešeno stališče sodišča, da bi toženec moral vedeti, da evropska pritožba ne bo uspešna. Zgrešen je osnovni očitek sodišča, češ da toženec ne bi smel vlagati evropske pritožbe oz. ne bi smel v ta poskus prepričati tožnika. Ključni problem izpodbijane sodbe je v zamenjevanju odškodninske odgovornosti in odgovornosti pogodbenika zaradi nekvalitetno opravljene storitve. Vložitev pritožbe ne glede na (ne)pravočasnost in (ne)utemeljenost ne more predstavljati protipravnega ravnanja, saj vlaganje pritožb ni prepovedano. Nekvalitetna ali neuporabna storitev sama kot taka (če ne povzroči nekih drugih posledic) ne predstavlja škode, vračilo kupnine pa ni odškodninski, ampak vrnitveni zahtevek. Sodišče napačno interpretira krivdo toženca s tem, ko pravi, da bi moral poznati prakso in pravo in bi moral vedeti, da evropska pritožba ne more biti sprejeta v obravnavo, če niso bila prej izčrpana vsa pravna sredstva. Toženec ni vlagal evropske pritožbe zoper osnovno sodbo, zoper katero je vložil ustavno pritožbo, temveč zoper sklep ustavnega sodišča o zavrženju ustavne pritožbe. Ker zakon ne predvideva nobenega pravnega sredstva, je bila s tem izčrpana vsa pravna pot, z zavrženjem pa je bila tožniku kršena pravica do pravnega sredstva in s tem poštenega sojenja v smislu 6. člena EKČP. Neutemeljen je zato očitek sodišča, da bi toženec kot strokovnjak moral vedeti, kakšna bo odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice. Opozori na miselni preskok sodišča, ki glede vložene ustavne pritožbe zavzame stališče, da je toženec svojo obveznost izpolnil, čeprav z napako. Ker tožnik ni izkazal, da bi mu zaradi tega nastala kakšna škoda – da bi z ustavno pritožbo uspel, je odškodninski zahtevek zavrnilo. Drugače obravnava zahtevek, vezan na evropsko pritožbo – tudi tukaj ni sporno, da je toženec svojo obveznost iz mandatne pogodbe – vložitev pritožbe – izpolnil. Tudi v tem primeru ni izkazal, da bi utrpel škodo, ker se je pritožba vložila (takse za pritožbo, kar bi lahko bila škoda, ni bilo treba plačati). Sodišče spregleda, da prigovarjanje za sklenitev (mandatne) pogodbe po zakonu ni prepovedano. Poleg tega je protislovno trditi, da dejanje pred sklenitvijo predstavlja kršitev pogodbene obveznosti, saj pogodba še ne obstaja. Prizadevanje za sklenitev pogodbe ne predstavlja kršitve nobenega pogodbenega določila. Prepričevanje v sklenitev za pogodbenika škodljive pogodbe je zakonsko prepovedana le v primeru, ko bi bili izkazani elementi oderuštva. Naš zakon ne predvideva predpogodbene odškodninske odgovornosti, edina izjema je pravilo o odgovornosti za nesklenitev pogodbe, za kar v konkretnem primeru ne gre. Tožnik ne navede, da bi mu toženec obljubljal stvari, ki jih ni mogoče izpolniti, iz pooblastila v spisu pa izhaja, da je bil tožnik opozorjen, da je postopek vselej negotov in da odvetnik ne odgovarja za uspeh. Skratka, sodišče pogodbene odgovornosti ne utemelji na nobenem protipravnem ravnanju, na nobeni kršitvi katerekoli pogodbene obveze iz mandatne pogodbe. Iz nje je izhajala zgolj obveznost pravočasno vložiti evropsko pritožbo na pristojno sodišče, kar je toženec izpolnil, medtem ko za uspeh pritožbe ne odgovarja. Tožnik ni upravičen do povračila stroška parkiranja, poleg tega pa ga ni niti izkazal. Sodišče je neupravičeno priznalo strošek fotokopij poleg postavke pavšalni materialni stroški po tar. št. 6002. 4. Toženec v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takšnem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožnik vtožuje odškodnino za premoženjsko škodo v višini plačila za odvetniške storitve (navadna škoda) od toženca (odvetnika) zaradi opustitve predložitve novega pooblastila za vložitev ustavne pritožbe kljub pozivu Ustavnega sodišča in posledično zavrženja ustavne pritožbe ter vložitve pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), čeprav zaradi zavrženja ustavne pritožbe niso bila izčrpana notranja pravna sredstva. Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek v delu ustavne pritožbe, medtem ko mu je v delu evropske pritožbe ugodilo.

O pritožbi tožnika

8. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi neuporabe prostega preudarka je relativne narave (prvi odstavek 339. člen v zvezi z 216. členom ZPP), zato ni dopusten pritožbeni razlog. Iz enakega razloga tudi zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s četrtim odstavkom 224. člena ZPP ni upoštevna. Sicer pa gre pri slednji za navidezno uveljavljanje procesne kršitve, v resnici pa tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno.

9. Zavzeto stališče sodišča, da bi tožnik v zvezi z obstojem vzročne zveze moral zatrjevati in dokazati pretežno verjetnost uspeha v postopku z ustavno pritožbo, če bi predložil ustrezno pooblastilo, je pravilno. Dejstvo, da tožnik vtožuje navadno škodo in ne izgubljeni dobiček, nima vpliva na način presoje sodišča o obstoju vzročne zveze. Tožnik mora ne glede na to s pretežno verjetnostjo dokazati, da bi ob izpolnjenih procesnih predpostavkah z ustavno pritožbo uspel. Strinjati se je s sodiščem, da mandant (tožnik) ne bi utrpel škode, če bi bila ustavna pritožba popolnoma brezupna. Zaradi olajšanja dokazovanja vzročne zveze, ki je res zahtevnejše, ne pa nemogoče, je na tožniku nižje dokazno breme, tako da sodišče šteje za dokazano neko dejstvo že na podlagi nadpolovične verjetnosti sodišče.(1) Kot je zaključilo že sodišče prve stopnje, je trditvena podlaga glede vzročne zveze, ki jo ponudi tožnik, preskromna, saj ni podal navedb o morebitnem kršenju človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede vložene ustavne pritožbe je zato pravilna.

10. Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, češ da je sodišče nepravično obravnavalo odgovornost odvetnika v enakih primerih - v postopku z ustavno pritožbo in s pritožbo na ESČP - neenako. Primera se namreč razlikujeta v tem, da je pri vložitvi ustavne pritožbe možnost za uspeh obstajala, medtem ko je bila evropska pritožba sredstvo, s katerim pritožnik očitno ni mogel uspeti oz. ni mogel doseči vsebinske obravnave zaradi neizčrpanosti sredstev. Sodišče je bilo zavezano v bistvenem različna položaja obravnavati različno, zato kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave ni podana.

11. Nenazadnje tožnik neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev z utemeljitvijo, da bi sodišče moralo odmeriti nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v celotnem znesku, tj. 104,40 EUR (pravilno 113,10 EUR), in ne le v višini 47,87 EUR. Preizkus pokaže, da je odmera pravilna, saj je sodišče na podlagi tretjega odstavka opombe 3 v 3. delu Tarife(2) v nagrado za postopek vštelo 0,6 nagrade za posel po tar. št. 2200 ZOdvT, zato je ni priznalo v celoti.(3) O pritožbi toženca

12. Izpodbijana sodba na podlagi ugotovitve, da je toženec tožnika prepričal v postopek pred ESČP, zavzema pravilno stališče, da toženec ni ravnal po pravilih stroke oz. v skladu z 11. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv). Pritožnik si prizadeva zmanjšati težo navedeni ugotovitvi, vendar neuspešno. Ugotovitvi v postopku na prvi stopnji ni obrazloženo nasprotoval niti ni navajal, da je tožniku pojasnil verjetnost za uspeh, na to pa se, s ponazoritvijo na hipotetičnem primeru, prvič sklicuje šele v pritožbi. Toženec ni ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo s tem, ko je kršil pojasnilno dolžnost, ki ga je zavezovala k temu, da bi tožniku predočil možnost za uspeh s pravnim sredstvom.(4) Ta je bila v konkretnem primeru ničelna, s čimer bi moral biti tožnik seznanjen. O toženčevi dolžnosti poznavanja relevantnih predpisov in sodne prakse izpodbijana sodba vsebuje izčrpne in prepričljive razloge, zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanje. Pri tem pa niti ni pomembno, zoper kateri akt - sodbo Vrhovnega sodišča RS ali sklep Ustavnega sodišča RS o zavrženju ustavne pritožbe - je bila vložena pritožba na ESČP, glede obojega pa se sodišče natančno opredeli. Sodišče s tem zgolj definira meje toženčeve dolžne skrbnosti, ne zavzame pa stališča, da gre pri mandatni pogodbi za obligacijo uspeha, kot si to napačno razlaga toženec. Slednji z vložitvijo pravnega sredstva, ki ni imel niti najmanjše možnosti za uspeh, ni ravnal v skladu s tožnikovimi interesi (prvi odstavek 768. člena OZ in prvi odstavek 11. člena ZOdv), s čimer je kršil z mandatno pogodbo prevzete obveznosti.(5) Do kršitve pogodbe lahko pride z aktivnim ravnanjem ali opustitvijo. Pri opustitvi, za katero je šlo v konkretnem primeru, se elementa protipravnosti in krivde prekrivata, saj sta oba opredeljena s pojmom skrbnosti. Glede na navedeno se pritožbeni navedbi, da se sodišče ni opredelilo do elementa protipravnosti toženčevega ravnanja oz. da je protipravnost obrazložilo znotraj elementa krivde, izkažeta za neutemeljeni. Sodba torej ni obremenjena z uveljavljano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne gre za napačno uporabo materialnega prava.

13. Toženec nima prav, da škoda ni podana, kar utemeljuje s tem, da bi do nje prišlo šele, če bi tožnik za vložitev evropske pritožbe moral plačati sodno takso. Premoženjsko škodo namreč predstavlja že plačilo stroška odvetniške storitve, katerega nastanek bi toženec lahko preprečil z ustreznim svetovanjem tožniku. Glede vložitve evropske pritožbe so torej izpolnjene vse predpostavke za obstoj odškodninske obveznosti, zato je sodišče pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku.

14. Pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo utemeljenost zahtevka presojati na drugi podlagi - kot zahtevek za vrnitev kupnine zaradi nekvalitetno opravljene storitve - nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju. V konkretnem primeru gre namreč za tipično poslovno odškodninsko odgovornost. Dejstvo, da tožnik vtožuje premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi plačila odvetniške storitve, pa samo po sebi še ne zadostuje za zaključek, da tožnik uveljavlja jamčevalni zahtevek.

15. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče tožniku ne bi smelo priznati stroška parkiranja njegovega pooblaščenca. V skladu s tar. št. 6006 v zvezi z opombo 6 ZOdvT je odvetnik, ki opravi storitev izven območja kraja, v katerem ima pisarno, upravičen zahtevati od stranke povrnitev drugih izdatkov, nastalih med poslovnim potovanjem, če so primerni. Parkirnina gotovo predstavlja tak strošek, zato je bila utemeljeno upoštevana kot strošek, potreben za pravdo. (6) Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se strošek fotokopij ne bi smel upoštevati posebej poleg pavšalnega zneska po tar. št. 6002. Ta zajema le plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, ne pa stroškov fotokopiranja, ki na podlagi tar. št. 6000 predstavljajo samostojno postavko.

16. Po povedanem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor toženca, ki ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, pa za odločitev v zadevi ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

18. O pritožbi je odločal senat, ker gre za zapleteno zadevo glede pravnih vprašanj (peti odstavek 458. člena ZPP).

(1) Prim. odločbi VS RS II Ips 315/2013 z dne 20. 2. 2014 in II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010. (2) Tretji odstavek opombe 3 v 3. delu Tarife: Če zaradi istega predmeta nastane nagrada za posel po tar. št. 2200-2202, se polovica te nagrade, vendar največ 0,75, všteje v nagrado za postopek.

(3) Izračun količnika vštetja ob izrecno navedeni pravni podlagi je mogoč in je naslednji: 113,10 EUR - 47,87 EUR = 65,23 EUR - nagrada za postopek po tar. št. 3100 se je zaradi vštetja zmanjšala za 65,23 EUR; 65,23 EUR (vštetje) / 108,75 EUR (višina nagrade za posel po tar. št. 2200) = 0,6 (količnik). Tako dobljeni količnik vštetja je znotraj dovoljenih meja, tj. 0,5 - 0,75. (4) Za popolnoma drugačen položaj bi šlo v primeru, če bi izpodbijana sodba vsebovala ugotovitev, da je toženec tožnika pred vložitvijo opozoril na neuspeh pritožbe, vložene na ESČP, pa je toženec vseeno vztrajal pri vložitvi.

(5) Prim. sodbo VS RS II Ips 413/2010 z dne 20. 3. 2014. (6) Prim. npr. sodbi VSL I Cp 3641/2012 z dne 9. 1. 2013 in I Cp 2628/2012 z dne 19. 12. 2012.