Up-133/00 - 5

26. 2. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 26. februarja 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 328/99 z dne 19. 1. 2000 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 487/98 z dne 5. 2. 1999 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

V sporu zaradi lastninske pravice je bil zavrnjen zahtevek pritožnice na ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, označeni s parcelno številko 3198/2 k.o. V. ter zahtevek na izstavitev listine, sposobne za vknjižbo lastninske pravice na tej nepremičnini na ime pritožnice. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da pritožnica ni uspela dokazati, da je ob osnovanju nove zemljiške knjige leta 1962 nastala ena sama parcela št. 3198, kot izkazujejo katastrski podatki, ki naj bi imela za podlago pravni posel v korist pravnega prednika pritožnice. Glede drugega tožbenega temelja, tj. priposestvovanja sporne parcele, pa sta zavzeli stališče, da pravni prednik ni bil dobroverni posestnik, prav tako pa tudi ni mogla poteči zahtevana priposestvovalna doba 20-tih let, ker je parcela št. 3198/2 leta 1972 prešla v dužbeno lastnino. V ustavni pritožbi pritožnica ponavlja navedbe iz sodnih postopkov in zatrjuje, da sodišči njenih tožbenih in pritožbenih navedb nista obravnavali, nista podali prepričljivih razlogov oziroma so bili ti protizakoniti in nelogični. Zato in ker naj bi sodba ne bila obrazložena tako, da bi prepričala stranko, da je pravdo izgubila utemeljeno in v poštenem postopku, meni, da sta ji bili kršeni ustavni pravici iz 22. in 14. člena Ustave.

B.

Glede pritožničinih navedb o pomanjkljivi ugotovitvi dejanskega stanja, dokazni oceni in s tem nepravilni uporabi materialnega prava Ustavno sodišče pojasnjuje, da ni instanca, ki bi ugotavljala, ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo. Ustavno sodišče v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali je v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) pa ne pomeni, da se mora sodišče izjaviti prav o vseh tožbenih oziroma pritožbenih navedbah, temveč da mora svojo odločitev utemeljiti glede tistih navedb, ki so po razumni oceni sodišča za odločitev v zadevi bistvene.

Treba je upoštevati tudi, da v določenih primerih ni nujno, da sodišče na navedbe stranke odgovori izrecno, pač pa je dovolj, da odgovor smiselno izhaja obrazložitve. Tako ne drži pritožničina trditev, da sodišči nista odgovorili na njeno navedbo, da leta 1962 nista mogli nastati dve parceli. Sodišče prve stopnje je namreč natančno in prepričljivo obrazložilo svoje ugotovitve v zvezi s spreminjanjem lastništva na posameznih parcelah, ki tvorijo danes dve parceli, označeni v zemljiški knjigi pod št. 3198/1 in 3198/2, ter pojasnilo svoj zaključek v zvezi z obstoječim neskladjem med podatki zemljiške knjige in podatki v zemljiškem katastru.

Tako sodba Višjega sodišča kot tudi sodba Okrajnega sodišča, s katerima naj bi bila pritožnici kršena ustavno zagotovljena pravica do enakega varstva pravic, sta dovolj obrazloženi glede tožbenih in pritožbenih navedb, ki so bile po razumni materialnopravni oceni sodišča za odločitev v zadevi bistvene.

Ne gre torej za to, da bi sodišča prezrla navedbe pritožnice, pač pa zgolj za to, da vsebinska ocena dejstev in materialnopravna presoja sodišč ni ugodna za pritožnico, kar pa ne pomeni kršitve procesnega jamstva iz 22. člena Ustave.

Kot je obrazloženo zgoraj, ni pristojnost Ustavnega sodišča, da bi presojalo pravilnost dejanskih ugotovitev in pravne presoje sodišč. Zadošča ugotovitev, da v izpodbijani sodbi ni pravnih stališč, ki bi bila nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Izpodbijanima sodbama tudi ni mogoče očitati, da sta očitno napačni ali brez razumne pravne utemeljitve, kar bi lahko predstavljalo kršitev prepovedi sodniške samovolje, ki tudi izhaja iz 22. člena Ustave.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude