Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja na to, da je sodišče s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, ki kot tak sploh ni bil postavljen, oziroma ni bil postavljen kot primarni zahtevek. Ni mogoče šteti, da je tožeča stranka s predlogi na obravnavi (da se sklenjena poravnava obdrži v veljavi, šele podredno pa, da se odloči o tožbenem zahtevku tožnice, kot je razviden iz tožbe) postavila primarni in podredni zahtevek v besedilu, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje v izreku sodbe (kot primarni zahtevek, ki je že na prvi pogled nesklepčen). Edini tožbeni zahtevek, ki je bil postavljen v tem sporu, je bil opredeljen v tožbi, tožba pa je bila v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odpravnine, na naroku za glavno obravnavno delno umaknjena. Zato je sodišče prve stopnje z odločitvijo o zavrnitvi primarnega zahtevka v izpodbijani sodbi (to je zahtevka, da se obdrži v veljavi pogojno sklenjena poravnava z vsebino, ki izhaja iz izreka sodbe), prekoračilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi samo na zahtevo stranke, tožeča stranka pa je takšno zahtevo v pritožbi podala (s tem, ko je uveljavljala, da je prvostopenjsko sodišče dejansko odločalo o tekstu sodne poravnave pravdnih strank, ne pa o tožbenem zahtevku, kar je imelo za posledico nesklepčnost sodbenega izreka). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi, ki je v delu utemeljena, delno ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožeča stranka, ki ji je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 19. 8. 2014, tožbo vložila prepozno, po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Zato je utemeljeno zavrglo tožbo, vključno z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom, saj v primeru, če je tožba prepozno vložena, ni podlage za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Obdrži se v veljavi pogojno sklenjena poravnava z vsebino:

1. Tožena stranka A. d.d., B. cesta, C. se zaveže tožeči stranki D.D., E., C. plačati zaradi mirne rešitve predmetne zadeve denarno odmeno (za nematerialno škodo nastalo zaradi prenehanja delovnega razmerja), in sicer v višini 3.000,00 EUR (kar je končni znesek za toženo stranko) na račun s št. SI..., odprt pri F. d.d., v roku 30 dni.

2. Hkrati se zaveže tožena stranka plačati tudi stroške postopka, in sicer v višini 350,00 EUR (kar že vključuje DDV) v enakem roku, ter na račun tožeče stranke.

3. Obe stranki izjavljata, da so med njima v celoti urejene vse medsebojne pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki je trajalo do vključno 3. 10. 2013 ter da se druga do druge odpovedujeta terjati karkoli več od zgoraj dogovorjenega.

4. Ta sodna poravnava je napisana v 3 enakih izvodih, od katerih prejme vsaka stranka po en izvod, in enega sodišče“ (I. točka izreka izpodbijane sodbe).

S sklepom je zavrglo tožbo z dne 19. 9. 2013 (glede zahteve po: „ugotovitvi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2012, ki jo je tožena stranka A. d.d., B. cesta, C., podala dne 19. 8. 2013 nezakonita in se kot takšna razveljavi, zaradi česar delovno razmerje tožnice D.D., E. v C. ni prenehalo in še traja; dolžnosti tožene stranke tožnico pozvati nazaj na delo in v delovno razmerje ter jo razporediti na delovno mesto „prevzemnik - odpremnik“, v roku 15 dni, pod izvršbo; dolžnosti tožene stranke, tožeči stranki plačati za vsak mesec nezakonite odpovedi delovnega razmerja plačo v znesku 855,62 EUR bruto ter od vsakega mesečnega zneska neto plače plačati zakonite zamudne obresti od 18 dne v mesecu ter obračunati in plačati prispevke in davke, v 15 dneh, pod izvršbo; plačilu tožnici vseh stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodne odločbe, pa do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.“) (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka sama (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil ZPP. Navaja, da je sodišče s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, ki sploh ni bil njen zahtevek in tudi ne primarni zahtevek, kot je zapisalo sodišče v točki I. sodbe. Tožnica namreč vse od vložitve tožbe do prejema sodbe in sklepa ni spreminjala svojega zahtevka, pristala je le na ponujeno poravnavo, od katere pa je toženka potem odstopila oz. umaknila svoj predlog za poravnavo. Tega ni storila niti z vlogo z dne 11. 7. 2014, s katero je sodišču le sporočila, da pri svoji tožbi vztraja in da naj ji sodišče prej posreduje listine, ki jih je tožena stranka omenjala v svoji vlogi z dne 4. 7. 2014. Ker je prvostopno sodišče dejansko odločalo o tekstu sodne poravnave pravdnih strank, ne pa o tožbenem zahtevku tožeče stranke, je storilo postopkovno napako, katere posledica je nesklepčnost sodbenega izreka. Sodišče sploh ni odločilo o tožbenem zahtevku tožnice in to je bistvena kršitev ZPP.

Sicer pa je prišlo v postopku do še ene kršitve pravil postopka, ki je vplivala na odločitev sodišča. Sodišče je odločilo na osnovi listine, ki ni bila dostavljena tudi tožeči stranki. Z odgovorom na tožbo, ki ga je tožnica prejela dne 20. 11. 2013, je namreč tožeča stranka prejela dokument „Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga“, ki je bil datiran z 19. 8. 2013, vendar pa ta listina ni bila podpisana od strani tožeče stranke, kar bi edino, glede na določbe člena 88 ZDR-1, potrjevalo prejem listine na dan 19. 8. 2013. Podpisa tožnice na listini ni bilo. Na dan 19. 8. 2013 naj bi, kot izhaja iz obrazložitve, o zadevi odločala uprava tožene stranke, napisana naj bi bila odpoved, pa še vročena naj bi bila tožeči stranki istega dne. To bi se seveda lahko zgodilo, vendar pa na listini ni bilo podpisa tožnice, ki bi edini dokazoval, da je bila odpoved navedenega dne tožnici tudi dejansko vročena. Ta dokument, podpisan s strani tožnice, je tožnica prejela šele s prvo pripravljalno vlogo tožene stranke, ki ji je bila izročena šele na naroku dne 4. 7. 2014. Tožena stranka bi morala, glede na določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR-1, dokazati, da je tožnici vročila odpoved dne 19. 8. 2013, kar bi lahko storila le s predložitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki bi bila podpisana s strani tožnice. Ker tožnica ni razpolagala s podpisano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, njeni pravni zastopniki pa tudi ne, je bila tožena stranka, ko je sodišču in tožnici na naroku dne 4. 7. 2014 izročila podpisano listino, že prekludirana v dokazovanju svoje trditve, da je bila tožba vložena prepozno. Tožena stranka je ravnala v nasprotju s prej omenjenim 88. členom ZDR-1 in v nasprotju s pravili o pravočasni dostavi dokazil, kot to zahteva ZPP. Z ugovorom o prepozno vloženi tožbi je tožena stranka zamudila in je šteti, da dne 4. 7. 2014, ko sta pravdni stranki sklepali poravnavo, sploh ni bil podan in da ni obstajal. Iz določb ZDR-1 jasno izhaja, kakšen pomen ima podpis delavca na vročeni odpovedi, in da delodajalec nosi dokazno breme o vročitvi odpovedi delavcu. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, na kateri je podpis delavca, da je odpoved prejel, ni isti dokument kot odpoved, ki nima delavčevega podpisa.

Tožena stranka bi morala najkasneje na prvem naroku predložiti dokaze, kdaj je tožeča stranka prejela odpoved o zaposlitvi, kot to zahteva prej omenjeni tretji odstavek 88. člena ZDR. Ker tega ni storila, je z dokazovanjem v smeri ugovora prepozno vložene tožbe, tožena stranka prekludirana. Glede na navedeno tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da se sodba in sklep prvostopenjskega sodišča spremenita tako, da ostane sklenjena sodna poravnava na naroku dne 4. 7. 2014 v veljavi, oz. podrejeno, da se sodba in sklep razveljavita, zadeva pa vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno v celoti zavrne in potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pritožba pa utemeljeno opozarja na to, da je sodišče s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, ki kot tak sploh ni bil postavljen, oziroma ni bil postavljen kot primarni zahtevek. Res je sicer, da je do takšne odločitve sodišča prve stopnje prišlo iz razlogov na strani tožeče stranke same, ki je na naroku za glavno obravnavo navedla, da tožena stranka ni imela razlogov za odstop od (pogojno) sklenjene poravnave, zaradi česar sodišču kot primarno predlaga, da se sklenjena poravnava obdrži v veljavi, šele podredno pa, da se odloči o tožbenem zahtevku tožnice, kot je razviden iz tožbe (kar izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo, l. št. 59). Pri takšni rešitvi spora tožeča stranka vztraja celo v pritožbi, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep spremeni tako, da „ostane sklenjena poravnava na naroku dne 4. 7. 2014 v veljavi“, tako da je potrebno pritrditi toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo med drugim izpostavlja, da tak pritožbeni predlog kaže na nekonsistentnost pritožbenih navedb in da je tožeča stranka sama postavljala zahtevke, o katerih je odločilo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo. Kljub vsemu navedenemu pa ni mogoče šteti, da je tožeča stranka s takimi predlogi na obravnavi postavila primarni in podredni zahtevek v besedilu, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje v izreku sodbe (kot primarni zahtevek, ki je že na prvi pogled nesklepčen). Edini tožbeni zahtevek, ki je bil postavljen v tem sporu, je bil opredeljen v tožbi, tožba pa je bila v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odpravnine, na naroku za glavno obravnavno dne 4. 7. 2014 delno umaknjena, pri čemer je bil po soglasju tožene stranke z umikom izdan sklep o ustavitvi postopka v tem obsegu, stranki pa sta se pisnemu odpravku sklepa odpovedali (l. št. 34 do 36). Zato je sodišče prve stopnje z odločitvijo o zavrnitvi primarnega zahtevka v izpodbijani sodbi (to je zahtevka, da se obdrži v veljavi pogojno sklenjena poravnava z vsebino, ki izhaja iz izreka sodbe), prekoračilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi samo na zahtevo stranke, tožeča stranka pa je takšno zahtevo v pritožbi podala (s tem, ko je uveljavljala, da je prvostopenjsko sodišče dejansko odločalo o tekstu sodne poravnave pravdnih strank, ne pa o tožbenem zahtevku, kar je imelo za posledico nesklepčnost sodbenega izreka). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi, ki je v delu utemeljena, delno ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo. Glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka zadeve ni potrebno vračati sodišču prve stopnje v novo sojenje (357. člen ZPP), zlasti ker je v preostalem delu sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo glede celotnega tožbenega zahtevka, ki ga tožeča stranka v tem sporu uveljavlja.

7. Pritožba pa neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe. S sklepom je bila tožba zavržena glede celotnega tožbenega zahtevka tožeče stranke, postavljenega v tožbi, zato tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da sodišče sploh ni odločilo o tožbenem zahtevku tožnice. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev o zavrženju tožbe pa je tudi materialno pravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, ZDR-1), ki v 3. odstavku 200. člena določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pred pristojnim sodiščem. Pravilno je ugotovilo, da je tožnica prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 19. 8. 2013, in sicer na podlagi tožničine izpovedi in dejstva, da je tožnica ob prevzemu redne odpovedi iz poslovnega razloga na izvod odpovedi, ki jo je predložila tožena stranka, potrdila prevzem odpovedi na dan 19. 8. 2013 s svojim podpisom (priloga B 20). Tožnica sama je tudi v tožbi napisala, da je redno odpoved s strani delodajalca prejela dne 19. 8. 2013 in da je bila dne 2. 9. 2013 za čas do poteka 46 - dnevnega odpovednega roka napotena na čakanje na delo doma. Iz tožničine izpovedi (ki je razvidna iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo – l. št. 38) pa prav tako izhaja, da ji je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki se nahaja v spisu pod prilogo A 2) vročena 19. 8. 2013, saj je tožnica povedala, da ve, da je pogodbo prejela 19. 8. 2013, vročena pa ji je bila osebno v pisarni g. G.G.. Glede na vse navedeno je očitno, da dejstvo, da je bila tožnici odpoved vročena dne 19. 8. 2013, niti ob vložitvi tožbe niti kasneje ni bilo sporno, saj je tožeča stranka sama navedla ta datum v tožbi in na zaslišanju, prav tako pa ni bil sporen način vročitve (v prostorih delodajalca), zato ta dejstva niti niso bila prerekana, to pa pomeni, da toženi stranki datuma vročitve niti ni bilo potrebno posebej dokazovati. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da bi bila s tem, ko je šele v pripravljalni vlogi z dne 16. 7. 2014 izpostavila zamudo prekluzivnega roka za vložitev tožbe in naknadno predložila tudi svoj izvod redne odpovedi, ki ga je ob vročitvi (19. 8. 2013) podpisala tožnica, prekludirana v smislu določb 286. člena ZPP. Iz tega razloga so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je tožeča stranka, ki ji je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 19. 8. 2014, tožbo vložila prepozno, po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Zato je utemeljeno zavrglo tožbo, vključno z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom, saj v primeru, če je tožba prepozno vložena, ni podlage za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).