Jedro

Seštevek posameznih zneskov iz naslova davčnih odmernih odločb se ujema s celotnim zneskom terjatve, ki jo upnik izterjuje na podlagi seznama, zato je višino terjatve mogoče preizkusiti. V kolikor dolžnik skuša izpodbiti pravilnost samih odmernih odločb, pa višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče na izvršilni naslov zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti, zato bi moral vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posamezne odločbe iz seznama dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku.

Ker je upnik izterjevano terjatev v predlogu za izvršbo konkretiziral do te mere, da je mogoče njeno višino v zvezi s predloženimi listinskimi dokazi v celoti preizkusiti, je trditveno in dokazno breme o morebitni nepravilni višini in o morebitnem nepravilnem vračunavanju delnih plačil prevalil na dolžnika. Dolžnik je torej tisti, ki bi moral podati konkretne in dokazno podprte trditve o izvedenih delnih plačilih in o morebitnem drugačnem znesku dolga, tega bremena pa ni zmogel, saj so njegove trditve v zvezi z višino dolga ostale popolnoma pavšalne.

Upnik je že v predlogu za izvršbo jasno in določno navedel, da zapadlih obveznosti ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali premičnega premoženja, priložil je tudi sklep o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine in rubežni zapisnik, iz katerega izhaja, da je bila premičninska izvršba neuspešna (čemur dolžnik tudi pritrjuje). V odgovoru na ugovor pa je upnik dodatno priložil še štiri sklepe o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva in trdil, da je bila tudi ta izvršba neuspešna, česar dolžnik ne v odgovoru na to vlogo ne sedaj v pritožbi ne prereka. Ravno tako dolžnik ni nasprotoval navedbam upnika, da je bil v času davčnih izvršb nezaposlen in brez dohodkov. Višje sodišče ob pojasnjenem pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je upnik uspel izkazati obstoj procesne predpostavke za dovolitev nepremičninske izvršbe.

V zvezi nepremičnino dolžnik podaja ugovorni razlog iz 7. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, torej da je izvršba dovoljena na stvar, na kateri je možnost izvršbe omejena, saj gre za dolžnikov dom. Take navedbe so neutemeljene, saj ZIZ za tako sklepanje ne daje podlage, prav tako ne slovenska sodna praksa ne sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice izvršbe na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, ne prepovedujeta. Sama očitana nesorazmernost med vrednostjo nepremičnin in terjatvijo (tudi če je podana) še ne pomeni nujno razloga, ki bi preprečeval izvršbo, temveč je treba upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera. Tudi morebitna nizka višina terjatve v posamezni zadevi sama po sebi še ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo s prodajo nepremičnin, načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ pa je varovano z možnostjo dolžnika, da lahko predlaga omejitev že dovoljene izvršbe pod pogoji iz 169. člena ZIZ.

Na pravilnost dovolitve nepremičninske izvršbe tudi ne morejo vplivati epidemiološke razmere zaradi Covid-19. Poudariti je, da je vpliv teh razmer že predvidel in uredil zakonodajalec z zakonskimi prekinitvami teka rokov in zakonskim odlogom izvršbe, vsi ti ukrepi pa so bili v predmetni zadevi pravilno upoštevani.

Davčna izvršba se v sodnem postopku lahko opravlja le na nepremičnine ali poslovni delež, zato je možnost omejitve izvršbe omejena zgolj na predlog, da se izvršba opravi le na nekatere od nepremičnin, na katerih je vknjižena hipoteka, ne pa na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika z dne 14. 4. 2020 (I. točka izreka sklepa) in predlog dolžnika za drugo izvršilno sredstvo z dne 14. 4. 2020 (II. točka izreka sklepa). Sklenilo je še, da je dolžnik dolžan upniku povrniti stroške sestave odgovora na ugovor z dne 22. 7. 2020 v znesku 244,80 EUR v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru ugodi s stroškovno posledico, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. S sklepom o izvršbi je sodišče prve stopnje na upnikov predlog zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave zneska 9.433,14 EUR s pripadki, in sicer na podlagi seznama izvršilnih naslovov Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Finančne uprave RS, št. DT ... z dne 4. 3. 2020 in na podlagi pravnomočnih in izvršljivih sklepov Okrajnega sodišča v Ljubljani Z ... z dne 25. 5. 2017 in Z ... z dne 20. 2. 2019. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

7. Dolžnik je v ugovoru ugovarjal višini terjatve ter navedel, da so upnikove trditve o višini terjatve po seznamu izvršilnih naslovov v nasprotju s sklepi o zavarovanju. S sklepom Z ... z dne 25. 5. 2017 je sodišče dovolilo vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti terjatve upnika v skupni višini 5.667,99 EUR, s sklepom Z ... z dne 20. 2. 2019 pa še terjatve v skupni višini 3.151,76 EUR. V predlogu za izvršbo pa je upnik navedel, da izterjuje glavnico v višini 7.933,89 EUR (5.091,68 EUR + 2.842,21 EUR), natekle zamudne obresti v višini 955,57 EUR in stroške davčne izvršbe v znesku 286,18 EUR. Ob upoštevanju tega višine upnikove terjatve ni mogoče preveriti oziroma je višina le-te v nasprotju s sklepi o zavarovanju. Ni namreč jasno, kako je upnik obračunal stroške davčne izvršbe v višini 286,18 EUR, prav tako pa upnik ni izkazal, po kakšni obrestni meri je obrestoval zapadli dolg ter na kakšen način so bila upoštevana dolžnikova plačila. Dolžnik zato meni, da upnik terjatve ni natančno opredelil na način, da bi bilo mogoče njeno višino preveriti in preizkusiti. Nadalje je dolžnik uveljavljal, da nepremičnina ID znak parcela X 001 predstavlja stanovanjsko (družinsko) hišo v lasti dolžnika do ½, to pa pomeni, da je izvršba predlagana na stvari, ki je izvzeta iz izvršbe oziroma je izvršba na le-tej omejena. Poudaril je še, da znaša vrednost nepremičnin ID znak: del stavbe Y 002 (do 1/1) in ID znak: del stavbe Y 003 (do 1/1) po podatkih GURS 137.858,00 EUR, vrednost nepremičnine ID znak: parcela X 001 (do ½) pa 213.734,00 EUR. Terjatev upnika znaša 9.433,14 EUR s pripadki in je v očitnem nesorazmerju z vrednostjo nepremičnin, na katere je izvršba predlagana. Dolžnik je še uveljavljal, da bi upnik do poplačila svoje terjatve lahko prišel z drugimi sredstvi izvršbe. Iz predloga za izvršbo namreč izhaja, da je upnik v predhodnem postopku davčne izvršbe predlagal zgolj izvršbo z rubežem premičnin, zato trditve, da terjatve ni bilo mogoče izterjati z drugimi sredstvi, niso utemeljene, saj drugih sredstev ni niti predlagal. Dolžnik je mnenja, da bi upnik po povedanem svojo terjatev lahko izterjal z drugimi sredstvi izvršbe, preden bi zaradi poplačila svoje terjatve predlagal rubež in prodajo nepremičnin v lasti dolžnika.

8. Upnik je v odgovoru na ugovor pojasnil, da se višina zneskov terjatve po sklepih o zavarovanjih razlikuje od tistih v predmetnem izvršilnem naslovu, saj je pred vložitvijo izvršbe prišlo do več manjših delnih plačil dolžnika, zavarovanja pa se na podlagi 150. člena SPZ ne utesnjujejo. Seznam izvršilnih naslovov, ki je bil priložen predlogu za izvršbo, je bil pripravljen na podlagi stanja na knjigovodski kartici dolžnika upoštevaje vsa delna plačila do dne izdaje seznama, kar je v interesu dolžnika. Nepremičnina, ki je dolžnikov dom, je že v postopku izvršbe in predhodno močno obremenjena, zato je smiselno pristopiti k že začeti izvršbi. Glede navedb o nesorazmernosti pa je upnik navedel, da so vse nepremičnine predhodno že obremenjene in da bi dolžnik lahko nepremičnine, ki niso njegov dom, prodal in poplačal dolgove. Pojasnil je še, da je iz rubežnega zapisnika razvidno, da dolžnik nima premičnega premoženja, uvedenih pa je bilo tudi več davčnih izvršb na dolžnikova sredstva, ki so bile neuspešne, saj dolžnik ni imel oziroma nima prilivov, iz katerih bi se lahko poplačali dolgovi, bil je tudi nezaposlen.

9. Dolžnik je v odgovoru na upnikov odgovor vztrajal, da upnik svoje terjatve ni pojasnil na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj upnik ob priznavanju delnih plačil ni pojasnil, kdaj je prejel posamezno plačilo in kako ga je upošteval oziroma vračunal. Prerekal je upnikove trditve, da naj bi bila nepremičnina, ki je dolžnikov dom, predmet izvršbe, saj zoper dolžnikov dom ne tečejo drugi postopki izvršbe, ker dolžnik poplačuje svoje obveznosti do vseh svojih upnikov, vključno s konkretnim upnikom. Ker se torej obveznosti dolžnika do upnika zmanjšujejo, je predlagano sredstvo nepremičninske izvršbe zoper dolžnika neutemeljeno in bo povzročilo socialno in drugo stisko dolžnika. Glede drugih hipotek pa se je dolžnik z imetniki teh hipotek dogovoril, da se njegove obveznosti ne štejejo za zapadle in ti upniki ne bodo terjali poplačila svojih terjatev iz naslova zastavljene nepremičnine. Upnik priznava, da dolžnik prostovoljno poravnava svoje obveznosti, kar je dodaten razlog za ugoditev dolžnikovim predlogom.

10. Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor z izpodbijanim zavrnilo, odločitev pa je materialno pravno pravilna.

11. Kot je bilo že pojasnjeno, je upnik vložil predlog za izvršbo (med drugim) na podlagi seznama izvršilnih naslovov št. DT ... z dne 4. 3. 2020. Po 9. točki drugega odstavka 145. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v zvezi s 3. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ je seznam izvršilnih naslovov izvršilni naslov, če je v njem za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Upnik je predlogu za izvršbo predložil seznam izvršilnih naslovov, ki vsebuje vse zahtevane sestavine in torej predstavlja primeren izvršilni naslov.

12. V zvezi z dolžnikovimi navedbami glede višine terjatve je ugotoviti, da je v seznamu pri vsakem posameznem izvršilnem naslovu navedena višina terjatve, ki jo upnik izterjuje. Seštevek posameznih zneskov iz naslova davčnih odmernih odločb se ujema s celotnim zneskom terjatve, ki jo upnik izterjuje na podlagi seznama (7.933,89 EUR), zato je višino terjatve mogoče preizkusiti. Enako velja za terjatev iz naslova stroškov davčnih izvršb, saj je seštevek stroškov iz posamezne davčne izvršbe iz seznama enak končnemu znesku, ki ga upnik izterjuje iz tega naslova (286,18 EUR), zato je neutemeljen dolžnikov očitek, da ni jasno, kako je upnik te stroške obračunal. V kolikor dolžnik s temu navedbami skuša izpodbiti pravilnost same odmere stroškov davčnih izvršb, pa višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče na izvršilni naslov zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti, zato bi moral vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posamezne odločbe iz seznama dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku. Po višini je mogoče v celoti preizkusiti tudi upnikov zahtevek iz naslova obresti, saj se seštevek posameznih obrestnih zneskov ujema s končnim zahtevanim zneskom (955,57 EUR), v predlogu za izvršbo in v obrazložitvi seznama izvršilnih naslovov pa je upnik tudi določno pojasnil način izračunavanja posameznih obresti in pravno podlago za njihov obračun in izračun (prvi, peti in šesti odstavek obrazložitve seznama), zato so neutemeljeni tudi ugovorni in v pritožbi ponovljeni očitki, da obrestni zahtevek ni dovolj določno opredeljen.

13. V zvezi z očitki o neskladnosti višine terjatve po sklepih o zavarovanju s terjatvijo iz obravnavanega predloga je pojasniti, da upnik v tem postopku od dolžnika terja manj od zneska, ki je bil zavarovan v postopkih zavarovanja, kar potrjuje upnikove navedbe, da je s strani dolžnika izvedena delna plačila upošteval pri izračunu terjatve. Ker je upnik izterjevano terjatev v predlogu za izvršbo konkretiziral do te mere, da je mogoče njeno višino v zvezi s predloženimi listinskimi dokazi v celoti preizkusiti, je trditveno in dokazno breme o morebitni nepravilni višini in o morebitnem nepravilnem vračunavanju delnih plačil prevalil na dolžnika, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Dolžnik je torej tisti, ki bi moral podati konkretne in dokazno podprte trditve o izvedenih delnih plačilih in o morebitnem drugačnem znesku dolga, tega bremena pa ni zmogel, saj so njegove trditve v zvezi z višino dolga ostale popolnoma pavšalne. Zaključka o konkretiziranosti višine terjatve in o zmožnosti njenega preizkusa tako dolžnik ni uspel omajati.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi dolžnikove navedbe, da niso izpolnjene predpostavke za dovolitev nepremičninske izvršbe po prvem odstavku 208. člena ZDavP-2. Skladno s to odločbo se davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, ali če tako določa zakon. Povedano drugače, nepremičninska izvršba predstavlja ultima ratio izvršilno sredstvo, ko je davčna izvršba na drugo premoženje davčnega dolžnika neuspešna. Upnik je že v predlogu za izvršbo jasno in določno navedel, da zapadlih obveznosti ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali premičnega premoženja, priložil je tudi sklep o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine in rubežni zapisnik, iz katerega izhaja, da je bila premičninska izvršba neuspešna (čemur dolžnik tudi pritrjuje). V odgovoru na ugovor pa je upnik dodatno priložil še štiri sklepe o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva in trdil, da je bila tudi ta izvršba neuspešna, česar dolžnik ne v odgovoru na to vlogo ne sedaj v pritožbi ne prereka. Ravno tako dolžnik ni nasprotoval navedbam upnika, da je bil v času davčnih izvršb nezaposlen in brez dohodkov.

15. Višje sodišče ob pojasnjenem pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je upnik uspel izkazati obstoj procesne predpostavke za dovolitev nepremičninske izvršbe iz prvega odstavka 208. člena ZDavP-2. Tak zaključek tudi ni v nasprotju s podatki spisa, kot neutemeljeno meni pritožba, in sklep ni obremenjen s pritožbeno očitano kršitvijo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki jo dolžnik utemeljuje s trditvijo, da upnik priznava delna poplačila, hkrati pa trdi, da davčna izvršba ni bila uspešna. Iz spisa oziroma iz upnikovih navedb namreč ne izhaja, da bi bila delna plačila izvedena v okviru predhodnih davčnih izvršb (kar bi kazalo na uspeh z davčno izvršbo), tega pa nenazadnje ne trdi niti sam dolžnik. Nasprotno iz spisa celo izhaja, da so njegova delna plačila izvedena prostovoljno, saj so tista plačila, za katera je že po izdaji sklepa podal dokazila, izvedena s strani dolžnikove žene, ki ni stranka postopka davčne izvršbe, za druga plačila pa ni podal ne trditvene ne dokazne podlage. Potrebnosti nepremičninske izvršbe tako dolžnik ni uspel izpodbiti, višje sodišče pa tu še dodaja, da v tem postopku izkazana delna plačila predstavljajo le minimalni del celotne izterjevane obveznosti (dokazila o plačilu je namreč dolžnik podal le za znesek dvakrat po 200,00 EUR, za kar pa je upnik svoj predlog tudi že utesnil). Navedba, da upnik ni izkazal, ali je v postopku davčne izvršbe sploh šlo za izterjavo terjatve, ki se izterjuje tudi v predmetnem izvršilnem postopku, ali za kakšno drugo terjatev, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj jo dolžnik prvič podaja šele v pritožbi, zato tudi s to navedbo upravičenosti dovolitve izvršbe na nepremičnine dolžnik ni uspel izpodbiti.

16. Izvršba je bila v tem postopku dovoljena na nepremičnine ID znak del stavbe Y 002 (last dolžnika do celote), ID znak del stavbe Y 003 (last dolžnika do celote) in ID znak parcela X 001 (last dolžnika do ½). V zvezi z zadnjo od nepremičnin dolžnik podaja ugovorni razlog iz 7. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, torej da je izvršba dovoljena na stvar, na kateri je možnost izvršbe omejena, saj gre za dolžnikov dom. Take navedbe so neutemeljene, saj ZIZ za tako sklepanje ne daje podlage, prav tako ne slovenska sodna praksa ne sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice izvršbe na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, ne prepovedujeta. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, sama očitana nesorazmernost med vrednostjo nepremičnin in terjatvijo (tudi če je podana) še ne pomeni nujno razloga, ki bi preprečeval izvršbo, temveč je treba upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera. Tudi morebitna nizka višina terjatve v posamezni zadevi sama po sebi še ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo s prodajo nepremičnin, načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ pa je varovano z možnostjo dolžnika, da lahko predlaga omejitev že dovoljene izvršbe pod pogoji iz 169. člena ZIZ. Upoštevati je treba tudi položaj in pravice upnika, pri čemer je bistveno, da je upnik v predmetnem postopku razpolaga z izvršilnim naslovom in je že uspel izkazati, da davčna izvršba z drugimi sredstvi ni bila uspešna in mu zato pravnega varstva v smislu poplačila s prodajo nepremičnin ni mogoče odreči. Dejstvo, da so nepremičnine po GURS vredne precej več, kot znaša izterjevana terjatev, še ne pomeni, da je sama po sebi podana nesorazmernost, saj so nepremičnine glede na podatke zemljiške knjige obremenjene še z drugimi hipotekami z boljšim vrstnim redom od upnikovih hipotek. Dolžnik ni podal nobenih navedb glede še obstoječe višine dolga po preostalih hipotekah, zato skupne višine obremenitve nepremičnin in posledične (ne)sorazmernosti niti ni mogoče ugotoviti, zgolj (sicer neizkazano) dejstvo, da se je dolžnik z upniki ostalih hipotek dogovoril, da terjatev po njih (še) ne bodo uveljavljali, pa za presojo nesorazmernosti ni pravno odločilno.

17. Na pravilnost dovolitve nepremičninske izvršbe tudi ne morejo vplivati epidemiološke razmere zaradi Covid-19. Poudariti je, da je vpliv teh razmer že predvidel in uredil zakonodajalec z zakonskimi prekinitvami teka rokov in zakonskim odlogom izvršbe, vsi ti ukrepi pa so bili v predmetni zadevi pravilno upoštevani (pri čemer ne v času odločanja sodišča prve stopnje ne v času odločanja višjega sodišča niso veljali).

18. Skupaj z ugovorom je dolžnik vložil tudi predlog po četrtem odstavku 169. člena ZIZ, in sicer je predlagal, naj sodišče namesto izvršbe na nepremičnine dovoli izvršbo na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Sodišče prve stopnje je tak predlog pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da gre v konkretnem primeru za davčno izvršbo, ki se v sodnem postopku lahko opravlja le na nepremičnine ali poslovni delež, zato je možnost omejitve izvršbe omejena zgolj na predlog, da se izvršba opravi le na nekatere od nepremičnin, na katerih je vknjižena hipoteka, takega predloga pa dolžnik ni podal. S pritožbenim vztrajanjem, da je nepremičninska izvršba nepotrebna, ker bo terjatev poplačal preko drugih sredstev izvršbe, po pojasnjenem dolžnik ne more uspeti.

19. S pritožbo dolžnik izpodbija tudi odločitev o stroških ugovornega postopka. Ker v tem delu ne podaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, je višje sodišče napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je odločitev skladna s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 38. člena ZIZ, po višini pa so stroški, ki jih mora dolžnik povrniti upniku, odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo.

20. Glede na obrazloženo in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške, ki so mu nastali z odgovorom na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).