Jedro

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 34. člena ZDSS-1, ki dopušča sodišču, da v primeru, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, izvede dokaze po uradni dolžnosti. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (takega položaja pa v obravnavani zadevi ni bilo). Le v teh primerih sodišče lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 124/2015 z dne 22. 9. 2015). Zgolj možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti pa ne daje stranki pravice postavljati priči še enkrat ista vprašanja, na katera je ta že odgovorila.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da aktivnosti tožnika spornega dne niso zloraba bolniškega staleža. Tožniku ni bilo izrecno odrejeno, da sme v času odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža zaradi simptomov kronične fibromialgije, zaradi katere je bil predhodno odsoten z dela že 3 leta, v nasprotju z dosedanjo prakso le (pasivno) počivati (v smislu mirovanja) oziroma se sprehajati. Glede na to je tožnik utemeljeno sklepal, da ima odrejen aktivni bolniški stalež, ki v njegovem primeru pomeni, da je smel opravljati tudi kmečka opravila, če jih je zmogel. Splošno znano dejstvo je, da je fibromialgija kronična bolezen, katere pravi vzroki še niso znani, zato njeno zdravljenje nima za cilj bolnikove ozdravitve, ampak le blaženje simptomov in znosnejše življenje. Glede na to v predmetni zadevi ni mogoč sklep, da bi bilo tožnikovo ukvarjanje s kmečkimi opravili, ki jih zmore, v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, že pojmovno v neskladju z 233. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker tožnik ni kršil navodil zdravnice, ni podan očitani razlog za redno odpoved iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 23. 2. 2018 tožniku podala tožena stranka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje 5. 3. 2018 ni prenehalo in je trajalo do 12. 9. 2019 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do 12. 9. 2019 prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, mu za isto obdobje plača bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 2. 2017 na delovnem mestu varnostnik, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov (III. točka izreka). Naložilo ji je še, naj tožniku plača denarno povračilo 9.363,12 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 12. 9. 2019 dalje do plačila (IV. točka izreka). V presežku je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo (glede zahteve za reintegracijo, trajanja delovnega razmerja do reintegracije in plačilo nadomestila plač do vrnitve na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi – V. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo prispevkov ter davkov od nadomestil plač in od denarnega povračila (VI. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (VII. točka izreka), tožniku pa je dolžna povrniti stroške zagovornega postopka 167,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka) ter na transakcijski račun sodišča še stroške sodnega postopka 1.645,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IX. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (I., II., III., IV., VIII. in IX. točka izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se primarni in podredni tožbeni zahtevek zavrneta v celoti, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje pred novim senatom. Zatrjuje kršitev pravil postopka zaradi prejema sodbe več kot tri mesece po zadnjem naroku za glavno obravnavo. Kršitev določb postopka zatrjuje tudi zato, ker ji sodišče prve stopnje ni dovolilo, da bi priči A.A. ob dodatnem zaslišanju 12. 9. 2019, ko je bil sodišču predložen osebni zdravstveni karton tožnika, postavljala dodatna vprašanja v zvezi s predpisanim bolniškim redom tožnika in njegovim spoštovanjem, čeprav je dodatno zaslišanje te priče predlagala prav zaradi odgovorov na vprašanja, za katera je potrebovala vpogled v zdravstveni karton. Nasprotuje prekluziji pri postavljanju dodatnih vprašanj. Trdi, da načelo ekonomičnosti in smotrnosti ne bi bilo ogroženo, kar je uveljavljala na naroku 12. 9. 2019. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti kontrolna vprašanja tej priči, saj je izpovedovala očitno naklonjeno tožniku, njeno pričanje ni temeljilo na objektivnih in strokovnih merilih, izražala pa se je nestrokovno in nedoločno. Zatrjuje kršitev pravice do izjavljanja in pravice do enakosti orožij. Za celovito dokazno oceno bi bilo po njenem mnenju odločilno, da se pričo zasliši tako, da se ji lahko predočijo zapisi v zdravstvenem kartonu. Meni, da je sodišče prve stopnje izpoved priče presojalo nekritično, kar izhaja tudi iz odločbe ZZZS z dne 20. 3. 2018. Sodišču prve stopnje očita, da ni razčistilo, ali je tožnik kršil navodila zdravnice. Sklicuje se na preiskovalno načelo iz 34. člena ZDSS-1, zaradi katerega ni bilo podlage za zavrnitev možnosti postavljanja dodatnih vprašanj priči ob predočenju zapisa v osebnem kartonu tožnika. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z zaključkom, da naj bi detektiva zavezovale določbe Pravilnika o bolniškem redu, ki je bil sprejet pri toženi stranki za interno laično kontrolo bolniškega reda. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zakonitost detektivskega nadzora preverjati le po določbah ZDD-1. Kot zmotne graja zaključke sodišča prve stopnje, ki detektivskemu poročilu z dne 2. 2. 2018 jemljejo dokazno vrednost oziroma ga štejejo za nezakonit dokaz, saj ni šlo za pretirano uporabo tehničnih sredstev in opravljanje upravičenj, pridržanih policiji, sodišču in drugim pravosodnim organom. Meni, da fotografije detektivke niso nezakonito pridobljeni dokaz in da z njenimi aktivnostmi ni bilo poseženo v ustavno varovane pravice tožnika, sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, zakaj je štelo, da so bile z aktivnostmi detektivke kršene osebnostne pravice tožnika, zato tega ni mogoče preizkusiti. Navaja, da opazovanje tožnika zunaj hiše na neograjenem prostoru ne pomeni posega v njegovo zasebnost. Nasprotuje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič B.B., C.C. in D.D.. Zatrjuje kršitev 8. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi B.B., ki je potrjena z izjavo z dne 26. 3. 2019. Zatrjuje, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Graja zaključek, da je bilo s približno 300 fotografijami (v poročilu 55) poseženo v tožnikovo pravico do zasebnosti in zatrjuje napačno uporabo materialnega prava in odstop od dosedanje sodne prakse. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti test sorazmernosti glede na ugotovljena dejstva in dokazno breme. Navaja, da priča E.E. ni izpovedoval v nasprotju z listinskimi dokazi ter neprepričljivo, dokazna ocena njegovega pričanja pa je arbitrarna in neobrazložena. Zaposlitev pri toženi stranki po njenem mnenju ne pomeni avtomatično njegove neverodostojnosti, ob tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so bile tudi priče, ki so izpovedovale v korist tožnika, zainteresirane za njegov uspeh. Opozarja na neskladnost in pomanjkljivosti izpovedi prič F.F., G.G., H.H. in C.C. ter se sklicuje na izpovedi E.E., I.I. in J.J. ter elektronsko pošto z dne 26. 1. 2018, iz katere izhaja, da je imel tožnik odrejen počitek in sprehode v okolici prebivališča. Nasprotuje oceni o verodostojnosti izpovedi A.A. in se sklicuje na zapise v osebnem zdravstvenem kartonu tožnika. Vztraja, da je bil bolniški red nedvomno sporočen tožniku, spoštovati pa bi moral točno takega, kot mu je bil odrejen, ne glede na morebitna drugačna poprejšnja navodila (aktivni bolniški stalež). Sklicuje se še na evidenčni bolniški list tožnika z dne 17. 1. 2018. Meni, da bi lahko le izvedenec medicinske stroke pojasnil, ali so aktivnosti tožnika 25. 1. 2018 objektivno skladne z odrejenim režimom "sprehodi, počitek". Graja naziranje, da sme delavec v času bolniškega staleža ne glede na navodila zdravnika o sprehodih in počitku izvrševati vsakodnevna opravila in opravljati dejavnosti, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu. Po njenem mnenju prenašanje in dimljenje mesa, vpenjanje pršuta, pranje posod ob izvedenih aktivnostih predelave mesa ipd. ni vsakodnevno opravilo. Meni, da so vsa dela, ki se očitajo tožniku, dokazana tudi z drugimi dokazi, ne le detektivskim poročilom. Nasprotuje tudi sklepu, da ni dokazala razlogov, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče. Poudarja, da je tožnik med bolniškim staležem opravljal kmečka opravila, kar je zloraba, na katero je kolektiv opozarjal, ter da je bilo tožniku vnaprej znano, da zaradi kršitev bolniškega reda lahko dobi odpoved. Navaja, da je bolniški stalež namenjen odpravi razlogov začasne zadržanosti in vrnitvi v delovni proces, česar tožnik s kršitvijo delovne discipline in odnosa ni upošteval, zato je vanj izgubila zaupanje. Meni, da kmečko delo na srednje veliki kmetiji tožniku gotovo ni koristilo, zato je v nasprotju z namenom bolniškega staleža in nesprejemljivo s stališča kolektiva. Glede na dejansko ugotovljeno delo tožnika na kmetiji in predhodna opozorila sodelavcev E.E. nasprotuje stališču, da je bila izredna odpoved podana iz diskriminatornih razlogov. Pove, da je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala ob jasnem detektivskem poročilu in mu je nudila vsa ustrezna procesna jamstva v postopku, razlog za odpoved pa je bil kršitev bolniškega reda in ne dejstvo, da je bil v bolniškem staležu. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, kaj predstavlja dejanski stan domnevne baze diskriminatornosti po 6. členu ZDR-1. Prereka tudi odmerjeno nadomestilo namesto reintegracije v višini 12 plač, saj je glede na kriterije previsoko in bi bilo ustrezno kvečjemu v višini 4 ali največ 6 plač. Sklicuje se na to, da je tožnik sam povzročil okoliščine, ki so privedle do izredne odpovedi. Zaradi nasprotovanja o odločitvi o glavni stvari nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana odločitev nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev tožena stranka uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka s tem, da je sodbo sodišča prve stopnje prejela več kot tri mesece po zadnjem naroku za glavno obravnavo. Smiselno uveljavljana kršitev iz prvega odstavka 339. člena v povezavi s prvim odstavkom 323. člena ZPP ni podana, ker tožena stranka ni podala trditev, v čem naj bi navedeno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

7. Sodišče prve stopnje toženi stranki ni odvzelo pravice do izjavljanja in pravice do enakosti orožij s tem, da ji na naroku 12. 9. 2019 ni dovolilo postavljanja dodatnih oziroma kontrolnih vprašanj priči A.A. v zvezi s tožniku odrejenim bolniškim redom. Navedena priča je bila zaslišana 6. 12. 2019, tožena stranka pa ji je tedaj zastavljala vprašanja v povezavi z odrejenim bolniškim redom in ob koncu njenega zaslišanja zanjo ni imela več vprašanj. Toženi stranki zaslišanje te priče ni bilo onemogočeno zato, ker tedaj v spisu še ni bilo zdravstvenega kartona tožnika, v katerega je priča vpisovala podatke kot tožnikova osebna zdravnica. Priča je izpovedovala po svojem spominu, ob predočenju listin v spisu (potrdilo z dne 6. 2. 2018 - listina A 12) in (kot je izrecno izpovedala) po tem, ko je pred zaslišanjem vpogledala v tožnikov zdravstveni karton in si v zvezi s tem napravila zapiske. Dne 12. 9. 2019 je pri svoji izpovedi vztrajala in povedala, da njena izpoved v zvezi z bolniškim redom ne bi bila drugačna, če bi imela pred sabo tožnikovo medicinsko dokumentacijo. Tožena stranka je dodatno zaslišanje te priče predlagala v zvezi z zdravniškim potrdilom z dne 8. 5. 2019 in tudi zato, da bi na podlagi naknadno predloženega zdravstvenega kartona lahko podala dodatna pojasnila. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP s tem, da toženi stranki ni dovolilo ponovne postavitve vprašanja o tem, kakšen je bil bolniški red do 26. 1. 2017 in kakšen je bil po tem datumu, ter splošnega vprašanja, kako nastane bolniški red, saj je priča že v prvem zaslišanju o tem izčrpno izpovedovala. Ne gre za kršitev določb postopka, če se stranki ne dopusti postavljanja istih vprašanj v smislu kontrole prvotnih odgovorov priče, ponovno zasliševanje iste priče glede vprašanj, o katerih je ta že izpovedovala, namreč za odločitev ni potrebno, zato je zavrnitev takega dokaznega predloga (oziroma v tem primeru nedovolitev ponovnega postavljanja enakih vprašanj) pravilna. Z vsebino listin (tudi zapisov v zdravstvenem kartonu tožnika) pa se je lahko sodišče prve stopnje neposredno seznanilo in jih je ustrezno upoštevalo pri svoji dokazni oceni. Nasprotovanje dokazni oceni pomeni nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju in ne bistvene kršitve določb postopka.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1), ki dopušča sodišču, da v primeru, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, izvede dokaze po uradni dolžnosti. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (takega položaja pa v obravnavani zadevi ni bilo). Le v teh primerih sodišče lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 124/2015 z dne 22. 9. 2015). Zgolj možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti pa ne daje stranki pravice postavljati priči še enkrat ista vprašanja, na katera je ta že odgovorila.

9. Tožena stranka zatrjuje bistveno kršitev določb postopka zaradi nedovolitve postavljanja vprašanj priči A.A. ter nepostavitve izvedenca medicinske stroke za pojasnilo, ali so aktivnosti tožnika 25. 1. 2018 objektivno skladne z odrejenim režimom "sprehodi, počitek". Tudi ta kršitev ni podana. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Kot je bilo že obrazloženo, sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo ponovnega postavljanja istih vprašanj priči A.A.. Dokaz z zaslišanjem te priče je že bil izveden, postavljanje "kontrolnih vprašanj" priči, s katere izpovedjo se stranka ne strinja, pa ni procesna pravica stranke. Zavzemanje tožene stranke, da bi le izvedenec medicinske stroke lahko pojasnil, ali so aktivnosti tožnika 25. 1. 2018 objektivno skladne z odrejenim režimom "sprehodi, počitek", ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč sprejelo svojo odločitev na podlagi ugotovitve, da tožniku 17. 1. 2018 po telefonu ni bil ustno odrejen režim bolniškega reda, ki bi izključeval lažja kmečka opravila, ki jih tožnik zmore opravljati, o tem, kaj je bilo tožniku odrejeno, pa zgolj na podlagi zapisa v njegovem zdravstvenem kartonu izvedenec ne bi mogel podati mnenja.

10. Tožena stranka zatrjuje tudi kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi pojasnilo, zakaj je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi z dne 23. 2. 2018. Če pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

11. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2018, ki jo je tožena stranka na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) podala tožniku zato, ker naj bi 25. 1. 2018 kršil predpisani bolniški red izbrane osebne zdravnice. Pravilno in popolno je ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - da je bil tožnik pri toženi stranki od 1. 2. 2003 dalje zaposlen za nedoločen čas, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2017 na delovnem mestu "varnostnik", - da je bil tožnik zaradi bolezni (kronična fibromialgija) začasno zadržan z dela za polni delovni čas od 26. 2. 2015 dalje, nato je bil od 11. 12. do 13. 12. 2017 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, od 14. 12. 2017 dalje pa je bil skladno z odločbo ZPIZ II. stopnje zmožen za delo, - da so zdravniki specialisti, ki so tožnika več let zdravili zaradi kronične fibromialgije, tožniku v navedenem daljšem obdobju bolniškega staleža svetovali aktivni bolniški stalež (da počne, kar zmore in kar ga veseli), - da je tožnik 17. 1. 2018 zaradi iste bolezni ponovno nastopil bolniški stalež, njegova osebna zdravnica pa mu tega dne po telefonu ustno ni dala navodila, da ima odrejen (le) počitek in sprehode v okolici prebivališča, - da je tožena stranka 24. 1. 2018 pisno pooblastila detektivsko agencijo K. d. o. o. za pridobitev podatkov in informacij o zlorabah pravice do zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, - da je detektivska agencija 25. 1. 2018 izvedla nadzor bolniškega staleža tožnika, - da je tožnik 25. 1. 2018 na svojem domu opravljal fizična ročna opravila: gibal se je po dvorišču, rokoval s posodami, ki so namenjene za meso, te posode spiral z vodo in meso, stisnjeno v leseno stiskalnico, s pomočjo partnerke nesel v podzemno klet. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni utemeljen očitek iz odpovedi, da je tožnik 25. 1. 2018 kršil predpisani bolniški red izbrane osebne zdravnice A.A..

12. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič (zlasti osebne zdravnice tožnika A.A.) in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika in prič, ki jih je predlagal za zaslišanje, zlasti njegove osebne zdravnice A.A.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

13. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ocenilo (ne)verodostojnost prič A.A. in E.E. in drugih zaslišanih. Izpovedi prič in strank so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Priče in stranke so pred sodiščem dolžne govoriti resnico. Ker je v zadevi ključno vprašanje, ali se je tožnik držal navodil zdravnice v času bolniškega staleža, je logično, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpoved tožnikove osebne zdravnice. Sodišče prve stopnje je ob zaslišanju priče A.A. njeno izpoved ocenilo kot prepričljivo, strokovno, objektivno in etično, tudi sicer pa iz razlogov sodbe izhaja njena verodostojnost, ustrezno pa je priča pojasnila tudi nastanek zapisov v listinah. Neutemeljena je pritožbena navedba, da njeno pričanje ni temeljilo na objektivnih in strokovnih merilih ter da se je izražala nestrokovno in nedoločno. Izpoved priče, da ne ve, ali je tožniku po telefonu izrekla jasna navodila, zgolj zaradi izraženega dvoma ni neverodostojna. Prav tako ni utemeljeno zavzemanje tožene stranke za to, da bi bilo mogoče celovito dokazno oceniti izpoved te priče zgolj tako, da bi se priči ob zaslišanju predočili zapisi v zdravstvenem kartonu. Glede na to, da je odločilno vprašanje, ali je priča kot osebna zdravnica tožniku po telefonu 17. 1. 2018 izrecno odredila (le) pasivni počitek in sprehode, o čemer sta po naravi stvari lahko izpovedovala le tožnik in priča, za odločitev v zadevi ni bistveno, kaj je priča o tem zapisala v zdravstveni karton oziroma v sporočilo toženi stranki. Priča pa je ustrezno in prepričljivo pojasnila, zakaj lahko prihaja do razlik ter opisala pogoje svojega dela (veliko število opredeljenih pacientov ipd.). Pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi ne glede priče A.A. ne glede priče E.E.. Izpovedi slednjega sodišče prve stopnje ni štelo za neverodostojno zgolj zaradi njegove zaposlitve pri toženi stranki, temveč zaradi njegove aktivne vloge pri postopku izredne odpovedi, predvsem zaradi njegovega navodila detektivski agenciji, naj zbere čim več obremenilnih dokazov v zvezi s kršitvijo bolniškega staleža s strani tožnika. Sicer pa navedeni niti ni izpovedoval o odločilnem dejstvu, tj. tožnikovem upoštevanju danih navodil zdravnice v času bolniškega staleža. Kaj je o tožnikovih aktivnostih menil "kolektiv pri toženi stranki", za odločitev v zadevi ni pravno pomembno.

14. Na obsežne pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na vprašanje zakonitosti detektivskega nadzora oziroma vprašanje njegovega posega v tožnikovo ustavno pravico do zasebnosti, pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj ne gre za pravno relevantna dejstva. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugih dokazov ugotovilo, da je tožnik spornega dne 25. 1. 2018 na svojem domu opravljal naslednja fizična ročna (kmečka) opravila: gibal se je po dvorišču, rokoval s posodami, ki so namenjene za meso, te posode spiral z vodo in meso, stisnjeno v leseno stiskalnico, s pomočjo partnerke nesel v podzemno klet, kar se mu je v izredni odpovedi tudi očitalo. Tudi če bi sodišče prve stopnje upoštevalo celotno poročilo detektivke in vse posnete fotografije, to ne vpliva na ugotovitev, da je tožnik spornega dne opravljal navedena opravila (ki jih je detektivka v SMS sporočilu toženi stranki opredelila kot manjša domača opravila na posesti). V pritožbi tožena stranka ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o vsebini dela tožnika, pač pa nasprotuje stališčema sodišča prve stopnje, da s temi opravili tožnik ni kršil navodil zdravnice ter da delavec lahko v času bolniškega staleža opravlja običajna, vsakodnevna opravila in dejavnosti, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu, če niso v nasprotju z izrecnimi in jasnimi navodili zdravnika.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno zaključilo, da tožnik 25. 1. 2018 ni prejel navodil svoje osebne zdravnice, da ne sme opravljati lažjih kmečkih del na svoji kmetiji. Zdravnica A.A. je izpovedala, da tožnika kot njegova družinska zdravnica že leta pozna kot kmečkega človeka, prav tako pa je bila vseskozi seznanjena z zdravljenjem njegove kronične bolezni fibromialgije, za katero je zbolel pet ali šest let pred spornimi dogodki. V zvezi s tožnikovo boleznijo je povedala, da je to kronično obolenje some in psihe, v zvezi s katerim strokovnjaki svetujejo, naj se pacient ukvarja s stvarmi, ki ga razveseljujejo. Tožnik je v zvezi s tem izpovedal, da zaradi fibromialgije trpi neznosne bolečine in ima tudi psihične težave, zlasti psihično tesnobo, ter da mu je bil v preteklosti s strani zdravnikov specialistov vedno predpisan aktivni bolniški stalež, priporočeno mu je bilo, da zato, da se ob psihičnih težavah zamoti, počne, kar zmore in kar ga veseli. Tudi v Evidenčni bolniški list tožene stranke je vpisal kot režim gibanja "hoja v naravi" in "drugo - po navodilu zdravnika" (listina A 11), kar z njegovo izpovedjo ni neskladno. Glede na navedeno je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil danih navodil osebne zdravnice, saj ni dokazano, da bi mu ta izrecno odredila zgolj pasivni počitek in sprehode oziroma mu ni prepovedala opravljanja kmečkih del na kmetiji, ki jih je običajno opravljal (kolikor jih je glede na svojo bolezen zmogel opravljati). Tožniku bi bilo mogoče očitati kršitev bolniškega reda le, če bi bil ob začetku tega bolniškega staleža izrecno opozorjen, da je režim bolniškega staleža tokrat drugačen, kot je bil v preteklosti za zdravljenje njegove kronične bolezni, ter da opravljanje kmečkih opravil ne sodi v predpisani počitek. Ob tem je pomembno še, da je tožnikova osebna zdravnica izpovedala tudi, da tožnik z navedenimi deli svojega zdravstvenega stanja ni poslabševal, zlasti s stališča zdravljenja njegove psihe pa je bilo to delo po njenem mnenju zanj blagodejno.1 Zgolj dejstvo, da se je izrazila nekoliko bolj slikovito (da ni greh, če opravlja taka dela), na dokazno vrednost njene izpovedi ne vpliva, saj iz njene celotne izpovedi izhaja, da tožnik z navedenimi aktivnostmi njenih navodil ni kršil niti z njimi ni škodil svojemu zdravstvenemu stanju.

16. Ne drži torej pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da aktivnosti tožnika 25. 1. 2018 niso zloraba bolniškega staleža. Tožniku ni bilo izrecno odrejeno, da sme v času odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža zaradi simptomov kronične fibromialgije, zaradi katere je bil predhodno odsoten z dela že 3 leta, v nasprotju z dosedanjo prakso le (pasivno) počivati (v smislu mirovanja) oziroma se sprehajati. Glede na to je tožnik utemeljeno sklepal, da ima odrejen aktivni bolniški stalež, ki v njegovem primeru pomeni, da je smel opravljati tudi kmečka opravila, če jih je zmogel. Splošno znano dejstvo je, da je fibromialgija kronična bolezen, katere pravi vzroki še niso znani, zato njeno zdravljenje nima za cilj bolnikove ozdravitve, ampak le blaženje simptomov in znosnejše življenje. Glede na to v predmetni zadevi ni mogoč sklep, da bi bilo tožnikovo ukvarjanje s kmečkimi opravili, ki jih zmore, v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, že pojmovno v neskladju z 233. člen Pravil obveznega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94). Ker tožnik ni kršil navodil zdravnice, ni podan očitani razlog za redno odpoved iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

17. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje tudi odmerjenemu nadomestilu namesto reintegracije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem upoštevanju kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 (23 let skupne delovne dobe, 15 let pri toženi stranki, starost 46 let, diagnoza kronične fibromialgije, slabo zdravstveno stanje, posledično zmanjšane možnosti za novo zaposlitev ter neprejemanje denarnega nadomestila med brezposelnostjo) odmerilo denarno povračilo v višini 9.363,12 EUR bruto. Navedeni znesek ne presega primernih zneskov denarnega povračila v podobnih primerih, zato zavzemanje tožene stranke za znižanje tega zneska za polovico ali celo dve tretjini ni utemeljeno in je treba pritožbo tudi v tem delu zavrniti.

18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, saj tudi če bi bile utemeljene, na njeno pravilnost ne morejo vplivati, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1).

1 Da je imel tožnik v času zadnjega bolniškega staleža zlasti psihične težave, izhaja iz vseh izvedenih dokazov, tega pa tožena stranka niti ni prerekala.