Jedro

Tožnik ne ugovarja toženkini navedbi, zato se šteje na podlagi 214. člena ZPP za priznana, da ima tožnik izdana potrdila o izpolnjevanju pogojev tudi za druge osebe oziroma zaposlene posameznike, zato se bo poslovanje tožeče stranke, kljub izdani izpodbijani odločbi, lahko nadaljevalo. Ker izvršitev izpodbijane odločbe, glede na to, da ima tožnik izdana potrdila o izpolnjevanju pogojev tudi za druge osebe oziroma zaposlene posameznike (ne le A. A.), ne bo povzročilo prenehanje poslovanja tožnika, dokazovanje težko nadomestljive škode s temi navedbami ne more biti uspešno.

Izrek

I.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II.Odločitev o stroških predloga za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju toženka) je po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 37. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) z odločbo številka 216-185/2024/23(134-03) z dne 2. 7. 2025 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odločilo: (i) da se tožniku odvzame potrdilo o izpolnjevanju osebnih pogojev odgovorne osebe in zaposlenih posameznikov, št. 216-160/2005/19, ki je bilo izdano dne 30. 11. 2016 za A. A., rojenega ...; (ii) da mora tožnik v roku 8 dni od vročitve odločbe izročiti Ministrstvu za notranje zadeve potrdilo iz 1. točke izreka odločbe. Toženka je odločila še, da morebitne stroške pravnega zastopanja nosi tožnik in ugotovila, da z izdajo odločbe niso nastali posebni stroški.

Tožnikove navedbe

2.Tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi in toženki naloži povračilo stroškov postopka tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskim zamudnimi obrestmi.

3.Tožnik na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočne odločitve v tej zadevi začasno zadrži izvršitev izpodbijane odločbe in tožeči stranki ostane v veljavi potrdilo o izpolnjevanju osebnih pogojev za ravnanje z orožjem. Meni, da izkazuje verjetnost uspeha v postopku, saj izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava, pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju in kršitvi postopka. Navaja, da je Upravna enota Grosuplje 25. 7. 2025 izdala odločbo, ki je postala dne 30. 8. 2025 pravnomočna in s katero je tožniku vrnila orožje in ustavila postopek glede zadržkov, kar po njegovem mnenju dokazuje, da razlogi za odvzem potrdila ne obstajajo več. Izvršitev izpodbijane odločbe bi zanj povzročila hujšo škodo, ker je trgovec z orožjem in strelivom, ki je izključno poklicno vezan na veljavnost potrdila o izpolnjevanju osebnih pogojev za ravnanje z orožjem. Navaja, da bi bilo njegovo delo brez tega potrdila onemogočeno, kar pomeni izgubo dohodka, poslovne škode ter nesorazmerno poseganje v pridobljene pravice. Navaja, da je zaposleni A. A., ki se je nemudoma po dogodku vključil v redna testiranja in je pod nadzorom zdravniških strokovnjakov, odgovorna, zanesljiva in strokovno usposobljena oseba, kar izkazujejo tudi predloženi dokazi: zdravniška spričevala, izvidi, priznanja s področja lovstva in strelstva ter dolgoletna brezhibna praksa.

Navedbe toženke

4.Toženka nasprotuje tožbi, predlaga zavrnitev tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe.

5.V odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe v bistvenem navaja, da je toženka določila 8 dnevni rok za vrnitev potrdila zaradi varovanja življenja, zdravja in varnosti ljudi ter javnega reda (namen iz 1. člena ZOro-1) v skladu z drugim odstavkom 99. člena ZUP ter tretjo točko 213. člena ZUP, ki določa, da se v primeru, če se z odločbo naloži kakšno dejanje, določi v izreku tudi, v katerem roku ga je treba opraviti. Glede na dejstvo, da morajo gospodarske družbe in podjetniki, ki se ukvarjajo s prometom z orožjem ves čas izpolnjevati vse pogoje iz V. poglavja ZOro-1 (od 35. do 41. člena), torej tudi osebne pogoje iz 37. člena ZOro-1, ter da je bilo v postopku ugotovljeno, da A. A. kot odgovorna oseba tožeče stranke ne izpolnjuje več pogoja zanesljivosti iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 v povezavi s prvim odstavkom 16. člena in 22. členom ZOro-1, je bilo torej treba določiti tudi rok za vrnitev potrdila. Neposredna dela v zvezi s prometom ter prevozom orožja oziroma do dostopanja orožja v skladišču trgovca z orožjem po mnenju toženke namreč ne more opravljati kdor koli, temveč le tisti, ki izpolnjuje pogoje iz 37. člena ZOro-1, torej tisti pri trgovcu zaposleni posamezniki, ki opravljajo neposredna dela v zvezi s prometom ter prevozom orožja in ki so za to strokovno usposobljeni (in so pridobili potrdilo Ministrstva za notranje zadeve), saj se le tako lahko zagotovi, da se z orožjem oziroma strelivom, ki je v lasti trgovca, ravna s posebno skrbnostjo oziroma da orožje oziroma strelivo ne pride v roke neupravičeni osebi. Ker A. A. kot odgovorna oseba tožnika ne izpolnjuje več pogojev za posedovanje navedenega potrdila, zaradi česar je bil določen tudi rok za vrnitev potrdila, toženka meni, da zaradi tega tudi ni možen odlog navedenega ukrepa. Brez izvedbe tega ukrepa, bi namreč do orožja in streliva tožnika lahko še naprej dostopala nezanesljiva oseba, kar pa je v nasprotju z namenom ZOro-1 oziroma bi bilo lahko zaradi tega ogroženo življenje, zdravje in varnosti ljudi ter javni red.

6.Toženka v zvezi z zatrjevano nesuspenzivnostjo tožbe navaja, da je po prvem odstavku 224. člena ZUP odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, dokončna, takšna odločba pa po 1. točki drugega odstavka 224. člena ZUP postane izvršljiva, ko se vroči stranki. Izpodbijana odločba je dokončna in zoper njo ni dovoljena pritožba, je pa zoper njo mogoč upravni spor. To pa pomeni, da je izpodbijana odločba postala izvršljiva z dnem dokončnosti odločbe oziroma z dnem vročitve tožeči stranki.

7.Toženka zavrača tudi navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe, da bi izvršitev izpodbijane odločbe povzročila hujšo škodo za tožnika, saj je iz evidenc toženke razvidno, da ima tožeča stranka izdana potrdila o izpolnjevanju pogojev tudi za druge osebe oziroma zaposlene posameznike. Posledično se bo poslovanje tožeče stranke lahko nadaljevalo, pri čemer zgolj pavšalne trditve tožeče stranke o nastanku poslovne škode, ne zadostujejo. Toženka meni, da tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni uspel kot verjetno izkazati temeljnega vsebinskega pogoja, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, to je verjetnost nastanka težko popravljive škode.

K I. točki izreka

Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

8.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 je nujen začasen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje, na katerega se nanaša izpodbijani akt.

Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1, odložitvena začasna odredba). Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1; ureditvena začasna odredba). Tako odložitveno kot ureditveno začasno odredbo je mogoče izdati le na podlagi presoje, da bi v konkretnem primeru tožniku z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.

Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.

9.Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo zato, ker tožnik, upoštevajoč povzeta materialnopravna izhodišča, ni dokazal težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, na kar utemeljeno opozori toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnik ne dokaže svoje trditve, da naj bi bilo tožnikovo poslovanje brez potrdila (torej zaradi izdaje izpodbijane odločbe) onemogočeno, ampak je dokazano nasprotno. Tožnik namreč ne ugovarja toženkini navedbi, zato se šteje na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku za priznana, da ima tožnik izdana potrdila o izpolnjevanju pogojev tudi za druge osebe oziroma zaposlene posameznike, zato se bo poslovanje tožeče stranke, kljub izdani izpodbijani odločbi, lahko nadaljevalo. Ker izvršitev izpodbijane odločbe, glede na to, da ima tožnik izdana potrdila o izpolnjevanju pogojev tudi za druge osebe oziroma zaposlene posameznike (ne le A. A.), ne bo povzročilo prenehanje poslovanja tožnika, dokazovanje težko nadomestljive škode s temi navedbami ne more biti uspešno. Tožnik namreč priznava (saj teh navedb ne prereka), da ima izdana potrdila o izpolnjevanju pogojev tudi za druge osebe oziroma zaposlene posameznike (ne le A. A.), zato izpodbijana odločba ne bo povzročilo prenehanja poslovanja tožnika. Tožnikove navedbe torej ne dokazujejo resne škode, ki bi tožniku neposredno pretila in jo je (začasno) odvrniti mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe. Zaradi nekonkretiziranosti po presoji sodišča ne dokazujejo težko nadomestljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 navedbe o napačni uporabi materialnega prava, pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju in kršitvi postopka. Težko popravljive škode pa ne dokazuje niti navedba o "novih" dejstvih (izdana odločba Upravne enota Grosuplje 25. 7. 2025), ki se v bistvenem nanaša na utemeljenost tožbe in ne utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe.

10.Sodišče je po ugotovitvi, da tožnik ni dokazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1, na podlagi 32. in 63. člena ZUS-1 zavrnilo predlog za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe.

11.Sodišče se do preostalih trditev strank v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo predloga za izdajo začasne odredbe oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

K II. točki izreka

12.Stroški v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe so del stroškov upravnega spora. O njih pa bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh strank (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim, tretjim in četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1). Iz navedenih razlogov bo sodišče o vseh stroških postopka odločalo ob izdaji končne odločbe.

-------------------------------

1Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepu I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018, 7. točka obrazložitve.

2Tako Vrhovno sodišče v sklepih I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018, I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017, I Up 126/2015 z dne 18. 6. 2015, I Up 348/2016 z dne 10. 1. 2017, I Up 84/2018 z dne 25. 5. 2018.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.