20. 5. 2010

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Ivana Jorgiča, Sežana, ki ga zastopa Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, na seji 20. maja 2010

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 15. člena ter prvega, drugega in tretjega odstavka 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 93/07 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 129/2008 z dne 6. 2. 2009 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. Pg 118/2007 z dne 21. 2. 2008 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Družba Jorgič, d. o. o. – v likvidaciji (v nadaljevanju pobudnica) navaja, da izpodbija 15. in 18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Navedeni določbi naj bi bili v neskladju z 2. in s 14. členom Ustave. Ob enakem dejanskem stanju naj bi nekaterim subjektom nudili več pravic kot drugim. Pobudnica navaja, da so na podlagi 18. člena ZOZP aktivno legitimirani za direktno tožbo proti zavarovalnici le nekateri posredni oškodovanci – zavodi za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zavarovalnice, ki izvajajo dodatno zdravstveno zavarovanje. Vsi drugi posamezniki in pravne osebe, ki so na podlagi predpisov prav tako dolžni plačevati stroške zdravljenja (zaradi prometne nesreče neposrednega oškodovanca pa jim lahko nastanejo tudi drugi stroški oziroma škoda), pa naj pravice do direktne tožbe in povračila izplačanih stroškov iz obveznega avtomobilskega zavarovanja ne bi imeli. Po mnenju pobudnice je navedeno razlikovanje iz 18. člena ZOZP povsem neutemeljeno, saj naj bi šlo za identična dejanska stanja. Pobudnica izpostavlja zlasti neenak položaj delodajalcev, ki morajo delavcem na podlagi 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in nasl. – v nadaljevanju ZDR) prvih 30 dni iz lastnih sredstev izplačevati nadomestilo plače zaradi nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe. Meni, da delodajalcu ti stroški nastanejo zaradi zdravljenja poškodovanca, prav tako kot Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) v primeru daljšega izplačevanja nadomestila. Zavodi in zavarovalnice, ki so upravičeni do povračila stroškov zdravljenja, naj bi bili finančno bistveno močnejše organizacije. Pobudnica opozarja, da so delodajalci tisti, ki s plačevanjem prispevkov omogočajo ZZZS izvajanje nalog zdravstvenega zavarovanja.

2.Hkrati s pobudo je pobudnica vložila ustavno pritožbo zoper sodbi, s katerimi je bil pravnomočno zavrnjen njen zahtevek proti zavarovalnici iz naslova povračila stroškov, ki jih je imela zaradi hude telesne poškodbe svojega delavca v prometni nesreči (nadomestilo plače, odpravnina ob invalidski upokojitvi, plačilo regresa za letni dopust tako poškodovanemu kot nadomestnemu delavcu). Navaja, da sta sodišči svojo odločitev oprli na protiustavni določbi 15. in 18. člena ZOZP, in pretežno ponavlja navedbe iz pobude. Zatrjuje tudi, da se Višje sodišče ni opredelilo do njenega predloga, naj prekine pravdni postopek in začne postopek za oceno ustavnosti spornih določb. Pobudnica meni, da sta ji bili kršeni človekovi pravici iz 14. in 22. člena Ustave.

B. – I.

3.Pobudnica je 14. 7. 2009 prenehala obstajati zaradi izbrisa iz sodnega registra v postopku likvidacije družbe z omejeno odgovornostjo (522. člen v zvezi z drugim odstavkom 418. člena Zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/06 in nasl. – v nadaljevanju ZGD-1). Ustavno sodišče je z vpogledom v spletni portal Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve ugotovilo, da je bil njen edini družbenik Ivan Jorgič, Sejmiška pot 6, Sežana (v nadaljevanju pobudnik). Za postopek likvidacije družbe z omejeno odgovornostjo je značilno, da se po poplačilu vseh obveznosti družbe preostalo premoženje (tudi sporne terjatve, kakor je terjatev pobudnice proti zavarovalnici) razdeli med družbenike v sorazmerju z njihovimi deleži (522. člen v zvezi s prvim odstavkom 418. člena ZGD-1). Družbeniki postanejo singularni pravni nasledniki likvidirane družbe.

4.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Pravni interes (oziroma subjekt, ki ga izkazuje) mora obstajati ves čas postopka pred Ustavnim sodiščem, ne le ob vložitvi pobude. Ustavno sodišče je na podlagi smiselne uporabe tretjega odstavka 24.b člena ZUstS pozvalo pobudnika, naj izkaže okoliščine, iz katerih je razvidno, da s pobudo izpodbijani predpis po izbrisu pobudnice neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Pobudnik je to izkazal s sklepom o razdelitvi premoženja pobudnice, iz katerega izhaja, da mu njeno premoženje kot edinemu družbeniku pripade v celoti. Ustavno sodišče ga je zato štelo za pravnega naslednika pobudnice v postopku s to pobudo in ustavno pritožbo.

B. – II.

5.Člen 15 ZOZP določa, da mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri uporabi vozil, registriranih v Republiki Sloveniji, mora biti sklenjeno v skladu z določbami ZOZP. Iz vsebine pobude ni razvidno, zakaj pobudnik nasprotuje vsebini te določbe in jo ocenjuje za protiustavno. Ker pobudnik za pobudo v tem delu ne navaja nikakršnih razlogov, je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 15. člena ZOZP očitno neutemeljena.

6.Pobudnik sicer navaja, da izpodbija 18. člen ZOZP v celoti. Iz vsebine pobude pa je razvidno, da meni, da je protiustaven le tisti del vsebine tega člena, ki omejuje upravičenje do povrnitve škode od zavarovalnic, ki zavarujejo avtomobilsko odgovornost, le na nekatere posredne oškodovance in ki določa ugotavljanje višine kritja njihovih zahtevkov (pri tem pa tega upravičenja ne širi tudi na delodajalce, ki jim zaradi poškodbe delavca nastajajo različni stroški). Za pobudnika sporna vsebina se nahaja v prvih treh odstavkih 18. člena ZOZP, ki se glasijo:

Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote.

Pod pogoji iz prejšnjega odstavka so kriti tudi subrogacijski zahtevki zavarovalnic za izplačane stroške iz dodatnega zdravstvenega zavarovanja.

Kritje zahtevkov po prvem in drugem odstavku tega člena se nanaša na izplačane stroške osebe, kateri mora zavarovalnica na podlagi tega zakona povrniti škodo in sicer v deležu odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca.

7.V četrtem do sedmem odstavku 18. člena ZOZP je urejen sistem plačevanja vnaprejšnje pavšalne odškodnine, do katere je upravičen ZZZS. Te določbe se ne nanašajo na vsebino, ki jo pobudnik izpodbija. Ustavno sodišče je zato pobudo presojalo le v izpodbijanem delu, torej glede prvih treh odstavkov 18. člena ZOZP.

8.Navedbe pobudnika, da izpodbijana ureditev brez utemeljenega razloga privilegira ZZZS, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) ter zavarovalnice, ki nudijo dodatno zdravstveno zavarovanje, je treba preizkusiti z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave, ki prepoveduje samovoljo zakonodajalca pri urejanju bistveno enakih dejanskih stanov. Izpodbijane določbe omogočajo navedenima zavodoma socialnega zavarovanja ter zavarovalnicam, ki nudijo dodatno zdravstveno zavarovanje, da od zavarovalnic, ki so zavarovale avtomobilsko odgovornost povzročitelja škode, izterjajo nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete v prvem in drugem odstavku 18. člena ZOZP. Navedenim subjektom dajejo pravico do povrnitve škode, ki je v njihovem premoženju nastala zaradi prometnih nesreč, v katerih so bili neposredno poškodovani ali so izgubili življenje zavarovanci obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja ter pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zavoda in zdravstvene zavarovalnice morajo namreč v takem primeru pod pogoji ustreznih zavarovanj poškodovancu nuditi storitve in/ali (njemu ali njegovim bližnjim) izplačati določene denarne zneske. Izpodbijana določba jim podeljuje aktivno legitimacijo v tožbah proti avtomobilskim zavarovalnicam že, če izkažejo vzročno zvezo med škodnim dogodkom, za katerega odgovarja zavarovanec zavarovalnice, in njim kasneje nastalimi stroški. Za to zadošča izkaz zdravljenja žrtve takega škodnega dogodka ali izplačila ustreznih denarnih zneskov (glede zahtevkov ZZZS pa niti ni potrebno izkazovati nastanka posamičnih škodnih primerov). Čeprav je njihova škoda dejansko posredna, daje 18. člen ZOZP zavodoma in zdravstvenim zavarovalnicam položaj direktnih ali neposrednih oškodovancev. Takšna obravnava zavodov socialnega zavarovanja in zdravstvenih zavarovalnic nedvomno pomeni določen odstop oziroma privilegirano obravnavo v primerjavi s položajem posrednih oškodovancev, kakor ga sicer urejajo splošna pravila obligacijskega prava. Posredni oškodovanci so praviloma aktivno legitimirani za odškodninski zahtevek le tedaj, ko jim pravo to pravico posebej priznava.

9.Pobudnik pravilno ugotavlja, da drugi posamezniki in pravne osebe, ki jim zaradi prometne nesreče neposrednega oškodovanca nastajajo stroški, povezani z nezmožnostjo oškodovanca za delo, ter drugi stroški, nimajo enake pravice do povrnitve škode od avtomobilskih zavarovalnic. Iz izpodbijanega 18. člena ZOZP torej izvira neenaka obravnava v bistvenem enakih položajev. Po ustaljeni ustavnosodni presoji zakonodajalec v takem primeru zadosti splošnemu načelu enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, če obstaja za razlikovanje razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Zakonodajalec je v izpodbijanih določbah naklonil ugodnejšo obravnavo dvema socialnima zavodoma (ZZZS in ZPIZ), ki upravljata sistema obveznega zdravstvenega ter obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Oba sistema sta ustavni kategoriji (drugi odstavek 50. člena in prvi odstavek 51. člena Ustave). Obveznost ureditve socialnih zavarovanj in dolžnost zagotavljanja pravice do zdravstvenega varstva temeljita na načelu socialne države (2. člen Ustave). Zdravstveno varstvo v veljavni ureditvi zdravstvene dejavnosti pomagajo financirati tudi zavarovalnice, ki nudijo dodatna zdravstvena zavarovanja, zajete v drugem odstavku 18. člena ZOZP. Zlasti za obvezna zavarovanja so značilni tudi elementi solidarnosti. Zakoni, s katerimi so urejeni temeljni sistemi obveznih socialnih zavarovanj, pomenijo uresničitev človekove pravice do socialne varnosti celotnega kroga upravičencev iz socialnega zavarovanja. Iz pravice do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave za državo izhaja obveznost, da vzpostavi sistem, ki omogoča materialno dostopnost zdravstvenih storitev vsem, ki jih potrebujejo. V tej zvezi se lahko država odloči, da bo sprejela pravne podlage za razvoj sistema dodatnih zdravstvenih zavarovanj, ki krijejo tveganja, ki niso zajeta v sistemu obveznega zavarovanja.

10.Iz navedenega v prejšnji točki obrazložitve te odločbe izhaja, da obstaja javni interes za finančno solidnost zavodov socialnega zavarovanja in zdravstvenih zavarovalnic. Samo likvidni in solventni subjekti takšne vrste so zmožni izpolnjevati svoje zakonsko ali pogodbeno določene obveznosti, ki so neposredno pomembne za zagotavljanje ustavno varovanih dobrin. Izpodbijane določbe, ki zavode in zdravstvene zavarovalnice glede povračila nastale škode iz prometnih nesreč privilegirajo v primerjavi z ostalimi posrednimi oškodovanci, tako posredno pripomorejo k uresničevanju ustavno utemeljenih ciljev. Glede splošne kategorije delodajalcev, katerim pripada pobudnik, podobno močnega javnega interesa ni mogoče ugotoviti. Poleg tega je – za razliko od zavodov in zavarovalnic – višina stroškov, ki lahko nastanejo delodajalcu zaradi poškodbe delavca, omejena. Sporno razlikovanje med subjekti iz prvih dveh odstavkov 18. člena ZOZP in delodajalci se torej nanaša na možnost povrnitve določenih izplačanih stroškov, ki so v vsebinski zvezi s ključnim, ustavno varovanim jedrom dejavnosti nosilca navedenih zavarovanj. Zanj obstaja razumen razlog, zato je očitek pobudnika o neskladju izpodbijanih določb 18. člena ZOZP z drugim odstavkom 14. člena Ustave neutemeljen.

11.Pobudnik zatrjuje tudi neskladje 18. člena ZOZP z načeli pravne in socialne države iz 2. člena Ustave. Vendar svoj očitek vsebinsko utemelji le z razlogi, ki jih je Ustavno sodišče upoštevalo že pri presoji očitka o neskladju z načelom enakosti pred zakonom. To ne zadošča za ugotovitev neskladja z 2. členom Ustave.

12.Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 15. člena in prvih treh odstavkov 18. člena ZOZP kot očitno neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

B. – III.

13.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic niso podane (2. točka izreka).

C.

14.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

[1]Za odločitev v tej zadevi se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do vprašanja, kako je treba točno razlagati pojem "dodatnega zdravstvenega zavarovanja" v izpodbijani določbi. Ta besedna zveza je namreč nespremenjena že od uveljavitve ZOZP leta 1994. Vendar je tedaj veljavno besedilo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in nasl. – v nadaljevanju ZZVZZ) govorilo le o "obveznem" in "prostovoljnem" zdravstvenem zavarovanju. Šele leta 2005 je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 76/05 – ZZVZZ-H) določil v spremenjenem 61. členu ZZVZZ, da obstajajo naslednje vrste prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj, ki jih smejo izvajati zavarovalnice: dopolnilno, nadomestno, dodatno in vzporedno zdravstveno zavarovanje. V vsakem primeru je povsem jasno vsaj to, da se sporni pojem nanaša na nekatere (ali vse) oblike prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj.

[2]Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi št. I Cpg 1237/2001 z dne 4. 3. 2004 pojasnilo, da je zmanjšanje sredstev zavoda (ki je enako stroškom zdravljenja oškodovanke) zaradi protipravnih dejstev njegova škoda.

[3]G. Ristin, Člen 18; v: G. Ristin (red.), Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana 2008, str. 122.

[4]Pojem "posrednega oškodovanca" ne izvira iz pozitivnega prava, vendar ga pogosto – tudi v odločitvah, ki razlagajo 18. člen ZOZP – uporablja sodna praksa. Ta šteje, da so neposredni oškodovanci tisti, ki so bili neposredno udeleženi v škodnem dogodku; vsi ostali so posredni oškodovanci (glej npr. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 127/2002 z dne 2. 12. 2003).

[5]Glej sodbo Višjega sodišča, ki jo pobudnik izpodbija z ustavno pritožbo. Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – OZ) varuje posredne oškodovance npr. v 173. in v 180. členu.

[6]Ustavno sodišče se v tej zadevi ne ukvarja z vprašanjem, ali pravni red v vsakem primeru izključuje možnost povrnitve navedenih škod tudi drugim posrednim oškodovancem, ki jih ne varujejo izpodbijane določbe. Takšne izrecne zakonske določbe ni.

[7]Tako za pravico do pokojnine iz obveznega pokojninskega zavarovanja Ustavno sodišče izrecno v odločbi št. Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 (Uradni list RS, št. 113/08, in OdlUS XVII, 85).

[8]B. Kresal v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 525.

[9]Prav tam, str. 547.

[10]Največji delež teh stroškov bo praviloma pomenilo nadomestilo v primeru nezmožnosti delavca za delo zaradi poškodbe (glej tretji odstavek 137. člena ZDR).