Jedro

Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1664/2024/8 (1221-02)z dne 4. 6. 2024 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 26. 4. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). Toženka je odločila da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 27. 3. 2024 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 21. 3. 2024 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Toženka je 26. 4. 2024 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje.

3.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru v bistvenem povedal, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, da tam ni nameraval niti zaprosil za mednarodno zaščito, ker Republika Hrvaška ni bila njegova ciljna država. Na policijski postaji so jim vzeli prstne odtise kot pogoj, da so lahko prečkali Republiko Hrvaško. Po odvzemu prstnih odtisov so ga odpeljali v azilni dom, tam je ostal en dan in nato odšel proti Republiki Sloveniji. V azilnem domu je dobil papir, kjer je pisalo, da se lahko giblje po Zagrebu in kartico za prehrano. Nastanjeni prosilci so mu povedali, da bo čez štiri ali pet dni vabljen na razgovor, ampak razgovora ni počakal, ker ni želel ostati v Republiki Hrvaški. V azilnem domu je bil nastanjen en dan, imel je zagotovljeno prehrano in zdravstveno oskrbo. V Republiki Hrvaški ni imel stika z nobenimi drugimi uradnimi osebami, razen s policisti.

4.Toženka je tožnikove izjave, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ocenila za brezpredmetne in pojasnila, da si tožnik ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Toženka je ugotovila, da tožnik ni podal kakšnih konkretnih izjav ali dokazov, da bi z njim kot prosilcem oziroma vlagateljem namere v Republiki Hrvaški kdaj nečloveško ali ponižujoče ravnali. Toženka je ugotovila, da tožnik ni navedel nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi kazale na to, da bi izvršitev sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s tožnikom. Izpostavila je, da je bil tožnik v azilnem domu le en dan, kjer je imel zagotovljeno prehrano, zdravstveno oskrbo, na osebni razgovor pa ni počakal, saj je Republiko Hrvaško samovoljno zapustil, z uradnimi osebami v azilnem domu ni imel nobenega stika.

5.Toženka je s sklicevanjem na prvi odstavek 14. člena Uredbe (EU) 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26, junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno uporabljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev), opozorila, da je odvzem prstnih odtisov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje, dolžnost policije, zato tožnik ni bil nobena izjema. Glede njegove izjave, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, je toženka pojasnila, da ga je hrvaška policija v evidenco EURODAC vnesla pod številko 1, kar pomeni kot prosilca za mednarodno zaščito in bil kot prosilec po končanem postopku na policijski postaji odpeljan v azilni dom v Zagreb, kjer so nastanjeni prosilci za mednarodno zaščito, kar po oceni toženke tudi izkazuje, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Iz obrazložitve izhaja, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice in ne policijskega postopka, v katerem je bil prosilec v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, zaradi česar je tožnikove izjave o odvzemu prstnih odtisov, toženka zavrnila. V primeru predaje Republiki Hrvaški bodo tožnika v tej državi sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, po prihodu pa bo nastanjen v azilni dom, v kolikor bo seveda izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Toženka je še pojasnila, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka za priznanje mednarodne zaščite in ne policijskega postopka, v katerem je bil prosilec v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, v tem postopku pa tolmač mora biti zagotovljen. V Republiki Hrvaški imajo vsi prosilci za mednarodno zaščito pri postopkih mednarodne zaščite prisotnega tolmača, edina izjema so prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško. Toženka je ugotovila, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena in, da tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje, zato je na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika zavrgla, saj je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

6.Na podlagi 29. člena Uredbe Dublin III je odločila, da se bo predaja izvedla v skladu z zakonodajo Republike Slovenije po posvetu s pristojnim organom Republike Hrvaške, kakor hitro bo to praktično izvedljivo oziroma najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela prosilca, to je od 26. 4. 2024, oziroma najkasneje v šestih mesecih po končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če bo v skladu s členov 27(3) obstajal odložilni učinek, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

7.Toženka se bo upoštevajoča, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji tožnika, ki bo potekala na nekdanjem mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

Povzetek relevantnih navedb tožnika

8.Tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve postopka, predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek toženki.

9.Tožnik ponavlja, da na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil, da so mu odvzeli prstne odtise pod pretvezo, da sicer ne bo mogel prečkati meje z Republiko Hrvaško in oditi dalje v svojo ciljno državo, Španijo. Meni, da je pri tem, ko je prišlo do prevare policistov v Republiki Hrvaški, prišlo do tako imenovanih sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in postopku sprejema prosilca, ki so razlog za razveljavitev izpodbijane odločbe. Meni, da so se policisti ravno iz tega razloga navzven obnašali korektno, ker so z zvijačo želeli pretentati tujce, da so ti sodelovali v postopku in so oddali prstne odtise, nato pa so to očitno šteli kot prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik je imel na Hrvaškem opravka zgolj s policisti, katerim ni izrazil želje, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ni jim rekel, da bi rad na Hrvaškem ostal, zato se azilni postopek pri njem sploh ni začel. Pod pretvezo prejemanja prstnih odtisov in lažnih razlogov, zakaj se prstni odtisi sprejemajo, so uvedli azilni postopek. Meni, da je treba pridobiti dokumentacijo iz Republike Hrvaške, iz katere bo izhajalo ali je tožnik res zaprosil za mednarodno zaščito, saj je prepričan, da prošnje za mednarodno zaščito ni vložil niti ni izrazil želje, da bi ostal v Republiki Hrvaški. Sistemske pomanjkljivosti po mnenju tožnika tako nedvomno v konkretnem postopku obstajajo, tožnik statusa prosilca za mednarodno zaščito ni imel in ni mogel imeti, saj zanj ni zaprosil, zato je Hrvaško tudi samovoljno zapustil, preden bi sploh opravljal kakršnokoli aktivnost v zvezi s prošnjo za azil. Meni, da je do sistemske pomanjkljivosti prišlo s tem, ko je Hrvaška policija v evidenco vnesla tožnika, saj ni dovoljeno, da nekdo v tvojem imenu vloži zahtevo, ki je nisi podal, sploh pa ne, da uradna oseba v tvojem imenu začenja postopke, ki imajo posledice zgolj zate. Tožnik ne dvomi v to, da ima Republika Hrvaška formalno v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, da pa očitno prihaja do velikih težav in izigravanja sistema, saj je več kot očitno žrtev tega sistema tudi on. Kot pa izhaja tudi iz sodne prakse o azilni politiki, pa je Republika Hrvaška država, ki ima največ težav z neupoštevanjem azilne politike. Ponavlja, da je na osebnem razgovoru jasno kar dvakrat izpovedal, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, da na Hrvaškem ob razgovoru s policisti ni bil prisoten tolmač, na podlagi katerega bi lažje razumel pomen in namen vseh aktivnosti, ki bi se nadalje izvajale. Tožnik meni, da ni imel ne možnosti in ne znanja, da bi lahko dobro sodeloval v postopku, ga izpeljal na način, da bi bile njegove pravice in njegove želje in predvsem to, da mednarodne zaščite na Hrvaškem ni želel, upoštevane. Meni, da dejansko stanje nato tudi v Sloveniji ni bilo raziskano in ne pojasnjeno, Slovenija zdaj zgolj sledi podatkom, ki so jih pridobili iz evidenc, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito, kar pa ne drži. Posledično o prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji sploh ni bilo odločano, bi pa moralo biti, saj se je s kršitvijo človekovih pravic postopek odvil v škodo prosilca za mednarodno zaščito v Sloveniji.

10.Tožnik na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe odloži. Tožnik meni, da je odločitev kontradiktorna z navedbami tožnika, da je treba preveriti vse druge okoliščine pred vračanjem v kakršnokoli drugo državo oz. vračanjem v tožnika v Republiko Hrvaško. Navaja, da mu lahko z vrnitvijo v Republiko Hrvaško nastane nepopravljiva škoda, izvršitev sklepa bi bila preuranjena, zato tožnik zahteva odložitev izvršitve.

Trditve toženke

11.Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen.

12.Toženka ponavlja, da je dokazano, da je tožnik v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito, saj iz EURODAC izpiska jasno izhaja, da je v Republiki Hrvaški prošnjo za priznanje mednarodne zaščite dejansko podal oziroma je za to vsaj izrazil namen, tožnik je bil v Republiki Hrvaški tudi nastanjen v azilnem domu. Poudarja, da v primeru, da tožnik ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, zagotovo ne bi bil nastanjen v azilnem domu, ampak bi bil obravnavana kot oseba, ki se na ozemlju Republike Hrvaške nahaja ilegalno, kar pomeni, da mu po vsej verjetnosti ne bi bilo omogočeno prosto gibanje po državi. Zato po mnenju toženke ni utemeljen niti predlog tožnika, da pridobi dokument, iz katerega bi bil razviden podpis tožnika, da je prošnjo dejansko vložil in da je izrazil željo, da bi v Republiki Hrvaški želel ostati, kot predlaga tožnik.

13.S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023 toženka poudarja, da v konkretnem primeru ni relevantno, ali je prosilec ob prihodu v Republiko Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je v Republiko Hrvaško prišel. V zvezi z navedbami, da na policijski postaji ni bilo tolmača, ugotavlja, da se je tožnik očitno v veliki meri sporazumel s hrvaško policijo, ki ga je očitno uspešno informirala o njegovih pravicah (denimo do prostega gibanja), mu odvzela prstne odtise in ga odpeljala v azilni dom. V zvezi s trditvami tožnika, da je šlo pri odvzemu prstnih odtisov za prevaro hrvaških policistov, pa toženka s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 194/2023 z dne 11. 10. 2023 poudarja, da je odvzem prstnih odtisov obveznost hrvaške policije. Pri tem nikakor ne gre za sistemsko pomanjkljivost. Meni, da je iz tožnikovih navedb mogoče razbrati zelo očiten namen zlorabe instituta mednarodne zaščite, z namenom lažjega prehajanja meja znotraj Evropske unije, da je sam povedal, da si želi v Španijo in da je odvzem prstnih odtisov "dopustil", saj je bil njegov cilj, da prečka Republiko Hrvaško in odide v ciljno državo Španijo. Poudarja, da si tožnik ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih. Skladno z Uredbo Dublin III mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Kot neosnovane ocenjuje navedbe tožnika, da v Republiki Hrvaški prihaja do velikih težav in izigravanja tega sistema in da iz sodne prakse o azilni politiki izhaja, da je Republika Hrvaška država, ki ima največ težav z neupoštevanjem azilne politike.

K I. točki izreka

14.Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga od A1 do A3, B1 in v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1664/2024 ter tožnika zaslišalo.

15.Sodišče je na podlagi prvega odstavka 226. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrnilo dokazni predlog tožnika za pribavo uradnih podatkov o postopku v zvezi s tožnikovo prošnjo na Hrvaškem in pribavo vseh zapisnikov v zvezi s tožnikovo prošnjo na Hrvaškem. Stranka mora sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedbam (prvi odstavek 226. člena Zakona o pravdnem postopku), česar tožnik do zaključka glavne obravnave ni storil.

Tožba ni utemeljena.

16.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

17.Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.

18.Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem, še preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno, da je bil tožnik 21. 3. 2024 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnika. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

19.Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Up 173/2023 iz 23. 8. 2023 že zavzelo stališče, da za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji na Hrvaškem, za ugotovitev, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška na podlagi meril iz III. poglavja Uredbe Dublin III, zato niso relevantne, kot je mogoče smiselno povzeti, tožnikove navedbe, da prošnje na Hrvaškem ni vložil, na kar pravilno opozori tudi toženka v odgovoru na tožbo.

20.Kot že povzeto, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Pravilna je ugotovitev toženke, da navedenega za Republiko Hrvaško ni izkazano.

21.Tožnik utemeljuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti s tem, da naj bi tožniku odvzeli hrvaški policisti prstne odtise in ga vnesli kot prosilca v EURODAC, čeprav ni zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kjer ne želi ostati in, da je vodila postopek brez tolmača, kar glede na povzeta materialnopravna stališča in stališča Vrhovnega sodišča RS, ne dokazuje ovir za predajo tožnika Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III. Sodišče pojasnjuje, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III in zato ne bo izpostavljen obravnavi, za katero navaja, da jo je v Republiki Hrvaški že doživel. Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

22.V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III, bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnik tega niti ni zatrjeval.

23.Tožnikove navedbe, da so ga hrvaški policisti vnesli v sistem kot prosilca za mednarodno zaščito, čeprav to ni bil, tudi po presoji sodišča ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Navedbe glede dosedanjega postopka hrvaških policistov je toženka pravilno ocenila kot take, ki sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka ne dokazujejo. Pri tem sodišče izpostavlja, da ni sporno, da je tožnik bil na Hrvaškem, kjer je oddal prstne odtise, da so ga, kot pove sam, po odvzemu prstnih odtisov odpeljali v azilni dom, kjer je ostal en dan in nato odšel proti Republiki Sloveniji, da je v azilnem domu dobil papir, kjer je pisalo, da se lahko giblje po Zagrebu in kartico za prehrano, da so mu nastanjeni prosilci povedali, da bo čez štiri ali pet dni vabljen na razgovor, ampak razgovora ni počakal, ker ni želel ostati v Republiki Hrvaški, da je bil v azilnem domu nastanjen en dan in imel zagotovljeno prehrano ter zdravstveno oskrbo. Ni sporno, da je tožnik vložil Prošnjo v Sloveniji. Tožnik bo predan Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III in zato ne bo izpostavljen obravnavi, za katero navaja, da jo je v Republiki Hrvaški že doživel. Tudi po presoji sodišča je tako pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na to, da naj bi v EURODAC vnesli tožnika kot prosilca, čeprav ni vložil prošnje, kot je mogoče povzeti tožnika, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

24.Republika Hrvaška je sprejela obravnavo tožnika na podlagi petega odstavka 20. člen Uredbe Dublin III, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Glede na to, da se šteje, da je tožnik prošnjo v Republiki Hrvaški umaknil, je Republika Hrvaška na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna zagotoviti, da ima tožnik pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. Tožnik pa niti ne zatrjuje toliko manj dokaže, da te obveznosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška naj ne bi izpolnila. Odveč je pojasnilo, da se bo tožnik sam odločil ali bo vložil (ponovno) prošnjo v Republiki Hrvaški ali ne.

25.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

26.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

27.Toženka argumentirano ne prereka navedb, da bi tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Ta določa: "Vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj."

3Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

4V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

5Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

6Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

7C-411/10 (88. točka).

8Prav tam, 94. točka.

9Glej npr sodbe Sodišča Evropske unije v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

-------------------------------

Zveza

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29

-------------------------------

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.