Jedro

Zahtevek za sistemiziranje delovnega mesta DMS s specialnimi znanji, ne more biti predmet sodnega varstva (18. člen ZPP). S tem, ko je bil tak tožbeni zahtevek zavrnjen, in ne zavržena tožba, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato se sodba v tem delu razveljavi in tožba glede navedenega dela tožbenega zahtevka zavrže (1. odstavek 351. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijani del sodbe v II. točki izreka razveljavi v delu, ki se nanaša na zahtevek, da je dolžna tožena stranka sistemizirati delovno mesto diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji in se tožba v tem delu zavrže. II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 2. 6. 2015 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 1. 1. 2012 dalje do 2. 6. 2015 obračunati razliko v plači med 36. in 37. plačnim razredom oz. med plačo, ki jo je prejela oz. bi jo prejela, če bi bila uvrščena v 37. plačni razred, povišano za vse dodatke k plači; od tako obračunane razlike v plači za tožnico odvesti vse davke in prispevke in ji izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v tekočem mesecu do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več in drugače (da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati razvrstitev v 37. plačni razred od 1. 1. 2012 dalje, sistemizirati delovno mesto diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji, tožnici vročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, na obračun in izplačilo razlike v plači po 2. 6. 2015), pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 338,41 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sprašuje se, ali delavec resnično ne more uveljaviti uskladitve formalnega stanja (akta o sistemizaciji in pogodbe o zaposlitvi) z dejanskim, da bi se pravilno in zakonito uredil njegov status. Tožnica še naprej opravlja dela prejšnjega delovnega mesta. S prevzemom dejavnosti specialistične ambulante dr. A.A. bi morala tožena stranka sistemizacijo prilagoditi v posledici prevzema novih delavcev z njihovimi delovnimi mesti. Stališča sodišča prve stopnje v tej zvezi so materialnopravno zmotna, pretirano formalistična. Tožnica bo prisiljena vlagati nove tožbe za pretekla obdobja za plačilo po dejanskem delu, delodajalec pa se utegne z odvzemom določenih nalog izogniti priznanju pravic za zahtevano delovno mesto. Tožničin podpis ponujene nove pogodbe s slabšimi pogoji in za drugo delovno mesto je bil izsiljen pod grožnjo siceršnje izgube zaposlitve. Na ničnost pogodbe o zaposlitvi mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Tožnica je ničnost tudi uveljavljala, ko je navajala, da je pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s 73. členom ZDR, neupoštevano oziroma nično. Zaradi protispisnosti je sodišče storilo bistveno kršitev postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Raven pravic prevzetega delavca se ne more znižati - niti z njegovo privolitvijo. Delodajalec prevzemnik po 73. členu ZDR delavcu ne sme ponuditi v podpis nove pogodbe, če pa jo delavec podpiše, je sklenjena v nasprotju z zakonom in je nična. Predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zahtevku tudi v tem delu ugodi in se posledično spremeni tudi odločitev o stroških postopka tako, da se tožnici prizna 100 % uspeh. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba v pretežnem delu ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o tem, da se zahtevek za sistemiziranje delovnega mesta DMS s specialnimi znanji zavrne. S tem je kršilo 3. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, saj takšen zahtevek ne more biti predmet sodnega varstva (18. člen ZPP). Zato se sodba v tem delu razveljavi in tožba glede navedenega dela tožbenega zahtevka zavrže (1. odstavek 351. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane postopkovne kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. To, da sodišče prve stopnje ni po uradni dolžnosti ugotovilo ničnosti pogodb o zaposlitvi, še ne pomeni, da je podana protispisnost med stanjem spisa in razlogi sodbe. Kot izhaja tudi iz navedb pritožnice, zahteva za ugotovitev ničnosti (določil) pogodb o zaposlitvi ni bila predmet tožbenega zahtevka, pač pa le navedb v njeni vlogi.

8. Prav tako tožnica ni postavila zahtevka za razveljavitev pogodb o zaposlitvi zaradi izpodbojnosti, zato so pritožbene navedbe o tem, da je pogodbe podpisala pod prisilo, nerelevantne.

9. Izhodiščna dejstva, ugotovljena v prvostopenjskem postopku so, da je bila tožnica pri prejšnjem delodajalcu do 31. 12. 2011 zaposlena na delovnem mestu DMS s specialnimi znanji, ki je bilo uvrščeno v 31. plačni razred, zaradi šestih plačnih razredov iz naslova napredovanj pa je bila uvrščena v 37. plačni razred. Ko je pri toženi stranki sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2012, veljavno od 1. 1. 2012, je bila zaposlena na delovnem mestu DMS dispanzerska dejavnost, ki je bilo uvrščeno v 30. plačni razred, s petimi plačnimi razredi iz naslova napredovanj pa v 35. plačni razred. Nato je 19. 4. 2012 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto DMS v specialistični ambulanti, uvrščeno v 30. plačni razred, kar z upoštevanjem petih plačnih razredov iz naslova napredovanja pomeni 35. plačni razred. Nato je bil sklenjen aneks z dne 28. 8. 2012, s katerim ji je bilo za isto delovno mesto zaradi napredovanj priznanih šest plačnih razredov, skupno torej 36. Od takrat dalje je bilo torej tožnici priznano enako število plačnih razredov iz naslova napredovanj, kot pri prejšnjemu delodajalcu. Hkrati ji je tožena stranka poravnala razliko v plači za nazaj med 35. in 36. plačnim razredom.

10. Razliko v plači med 36. in 37. plačnim razredom za čas od 1. 1. 2012 do 2. 6. 2015 (datum zaključka glavne obravnave) pa je sodišče prve stopnje tožnici že prisodilo in ta odločitev je pravnomočna. V navedenem času je zajeto tudi ključno enoletno obdobje od 1. 1. 2012 do 1. 1. 2013, ki je relevantno za uporabo 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Če v skladu s to določbo pride do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, s tem da mora delodajalec prevzemnik pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika, delavcem zagotavljati še najmanj eno leto.

11. Čeprav je tožnica v navedenem enoletnem obdobju sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za delovna mesta, v zvezi s katerimi je postala upravičena do nižje plače, je z omenjeno ugoditvijo denarnemu zahtevku za plačilo razlike med 36. in 37. plačnim razredom že dosegla zaščito v smislu 73. člena ZDR.

12. Četudi sodišče prve stopnje navedene določbe ni jasno izpostavilo kot relevantno podlago za ugodilno odločitev, pa jo je očitno vseeno uporabilo, saj je temelj plačila za dejansko delo vezalo ravno na dejstvo, da je tožnica po prevzemu dejansko nadaljevala z opravljanjem enakega dela, glede odločitve o višini plačila za dejansko delo pa je prav tako izhajalo iz višine plačila za tožničino delo pri delodajalcu prenosniku.

13. Izhodišče za odmero plačila po dejanskem delu je torej predstavljala pogodba o zaposlitvi, sklenjena pri prejšnjem delodajalcu za DMS s specialnimi znanji, kar pomeni, da je bila relevantna tudi sistemizacija delovnih mest prejšnjega delodajalca, ne pa sistemizacija delovnih mest tožene stranke, ki tega delovnega mesta niti ne predvideva. Za obdobje od 1. 1. 2012 do 1. 1. 2013 je takšno izhodišče docela pravilno (73. člen ZDR), za preostalo obdobje pa je lahko vprašljivo(1) , kar pa glede na pravnomočnost odločitve, v katero pritožbeno sodišče niti ne more poseči, ni bistveno.

14. Po 86. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Z izdajo omenjene ugodilne sodbe za razliko v plači je primerno sanirano neupravičeno znižano plačilo v enem letu po prevzemu, denarnemu zahtevku pa je ugodeno tudi za kasnejše obdobje. Pritožnica se očitno neutemeljeno zavzema za to, da je ugotovitev ničnosti pogodbenih določil, ki so privedla do znižanja plače (ali pa kar ugotovitev ničnosti celotnih pogodb o zaposlitvi) najprimernejša rešitev za sankcioniranje kršenja prepovedi poslabšanja delavčevega položaja iz 73. člena ZDR.

15. Kot pa tudi navaja pritožnica, so pogodbena določila zaradi nasprotovanja zahtevi iz 73. člena ZDR lahko tudi zgolj neupoštevna. A to velja le za čas prvega leta po prevzemu. Za čas od 1. 1. 2013 dalje bi določbe iz zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi oziroma aneksa sicer lahko bile upoštevne (kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je tožnica s tem, ko je sklepala nove pogodbe, pristala na drugačno ureditev njenega statusa, pogodb pa tudi ni razveljavljala), vendar v postopku odločanja o predmetni pritožbi nimajo posebne teže - znova zaradi pravnomočnega ugodilnega dela sodbe.

16. Iz istega razloga za odločanje o pritožbi ni posebej pomembna vsebina odločbe opr. št. Pdp 1132/2007 z dne 14. 5. 2008, na katero opozarja pritožba (in v kateri je povzetih več pomembnih primerov iz prakse Sodišča evropske skupnosti v zvezi z uporabo Direktive 2001/23/ES), iz katere je jasno razbrati, da je najbolj sporno sklepanje prve pogodbe o zaposlitvi, ki je sklenjena ob samem prenosu, saj do prehoda delavcev pride že po samem zakonu, medtem ko utegne pri kasnejšem sklepanju pogodb o zaposlitvi postati relevantnejša pogodbena svoboda strank.

17. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje pretirani formalizem ter s tem v zvezi onemogočanje dokončne ureditve razmerja med strankama. Bistveno v tej zvezi je, da je tožničino učinkovito sodno varstvo omejeno z okvirjem, ki ga določa veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnica lahko zahteva npr., da se ji zagotovi delo ali katera druga pravica iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ne more pa uspeti z zahtevkom na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za neko drugo določeno delovno mesto, za katero ocenjuje, da ustreza nalogam, ki jih opravlja. Kot že rečeno, tudi ne more zahtevati, naj ji delodajalec sistemizira delovno mesto, za katerega meni, da ustreza opisu njenega dejanskega dela.

18. Sodišče prve stopnje je v skladu s 311. členom ZPP pravilno zavrnilo zahtevek za razlike v plači, zapadle po datumu zaključka glavne obravnave. Tudi je pravilno ugotovilo, da tožnica neutemeljeno zahteva priznanje 37. plačnega razreda na podlagi 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), saj ji tožena stranka plačnih razredov za delovna mesta po pogodbah o zaposlitvi, upoštevaje tudi možna napredovanja, ni določala v nasprotju z veljavnimi predpisi.

19. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (razen v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za sistemiziranja delovnega mesta diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev prvostopenjskega sodišča le v manjšem delu, to ni vplivalo na odločitev o stroških postopka, katere pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravilno odmerjene, upoštevaje pravilno oceno o tožničinem 80 % uspehu v postopku pred sodiščem prve stopnje.

21. Ker je pritožnica uspela le v malenkostnem delu, krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

(1) Če delodajalec v aktu o sistemizaciji delovnih mest nima sistemiziranega delovnega mesta, v zvezi s katerim se delodajalcu nalaga plačilo za dejansko opravljeno delo, potem se je treba opreti na drugo pravno podlago, ki velja za delodajalca. V konkretnem primeru bi to lahko bil Aneks h Kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi (Ur. l. RS, št. 60/2008), ki za aktualno delovno mesto DMS s specialnimi znanji predvideva 30. izhodiščni plačni razred, kar z upoštevanjem tožničinih šestih plačnih razredov iz naslova napredovanj znese ravno 36. plačni razred.