Jedro

Če pritožbeno sodišče ne presodi vseh pritožbenih navedb, gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP le, če se pritožbeni razlog nanaša na odločilno dejstvo; če pa gre za druge razloge, glede katerih pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča, je lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 395. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 300.000,00 (tristotisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega A.V. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 22. člena KZ, za katero je obsojencu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. V izrečeno kazen je obsojencu vštelo čas prebit v priporu od 13.3.2001 dalje. Obsojencu je po členu 69 KZ odvzelo pištoli ter mu po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazni tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na tri leta in šest mesecev zapora, pritožbe obsojenca in njegovih zagovornikov pa zavrnilo kot neutemeljene; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 19.3.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh razlogov ter predlog za prekinitev izvršitve kazni. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek ter prekine izvrševanje zaporne kazni.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 23.3.2004, predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je po vsebini skoraj identična pritožbi tega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje, vidi kršitev določb kazenskega postopka v tem: da se drugostopna sodba ukvarja v bistvu z irelevantnimi dejstvi, pri tem pa pritožbo ovrže, češ da je prvo sodišče tehtno in prepričljivo razsodilo in da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbenih navedbah: da je policija izsiljevala obsojenca in tako na nezakonit način prišla do dokazov (dveh pištol); da sodba nima razlogov o izvedenskem mnenju, da se človek z metom na tla ne more izogniti strelu; da prva sodba nima razlogov, da bi naj obsojenec streljal z razdalje 8 do 9 metrov; da ima prva sodba nejasne razloge, da bi si obsojenec gotovo zapomnil, kam je vrgel plašilni revolver; da ima prva sodba nejasne razloge, da je oškodovanec z gotovostjo ugotovil, da je šlo za pravo pištolo; da ima prva sodba nejasne razloge, da pri streljanju iz avtomobila z desno roko lahko ostanejo sledovi na levi roki in da ima prva sodba nejasne razloge, saj streljanje in merjenje, kakor ga opisuje oškodovanec, ni mogoče. III. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizira, iz katerega zakonskega razloga po 1. odstavku 420. člena ZKP zahtevo vlaga. Težišče navajanj v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko navaja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe obrambe (kar Vrhovno sodišče razume, da vložnik nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 395. člena ZKP), dejansko predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca sprejeli sodišči prve in druge stopnje, zlasti z ugotovitvijo, da je kritičnega dne obsojenec proti oškodovancu ustrelil s pravo pištolo. Po vsebini takšne navedbe pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo, ne pa (kot to meni zagovornik) bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora ter se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno (stran 3 do 9 sodbe), da sodišče ne sprejema obsojenčevega zagovora, da je streljal proti oškodovancu s plašilno pištolo in da ga je hotel le prestrašiti. Obsojenčevo ravnanje, ko je kritičnega dne s pištolo ustrelil proti oškodovancu, je sodišče utemeljilo s samim potekom dogodka in objektivno ugotovljenimi dejstvi (zaseg pištol znamke Walter in znamke Makarov z naboji, sledovi delcev streliva najdeni na obsojenčevi levi roki po dejanju) ter z odnosi med obsojencem in oškodovancem, ki je partner obsojenčeve bivše žene, s katero je imel obsojenec takrat večletna nesoglasja in nerešene premoženjske spore v zvezi z delitvijo skupnega premoženja bivših zakoncev. Pri tem se je sodišče oprlo na izvedene dokaze in izpovedbe prič - oškodovanca S.G., prič M.V. in M.V. ter izvedensko mnenje izvedenca F.S. ter navedlo razloge, kako jih presoja in utemeljilo, zakaj šteje za dokazano, da je obsojenec storil poskus kaznivega dejanja umora. Sodišče druge stopnje je z razlogi sodbe sodišča prve stopnje soglašalo in utemeljilo, zakaj zavrača pritožbene navedbe obsojenca in njegovih zagovornikov. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je višje sodišče v sodbi opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb obrambe. Na straneh 3 do 6 svoje sodbe je odgovorilo na navedbe v pritožbah obsojenca in njegovih zagovornikov, tudi glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z zasegom pištol obsojencu v predkazenskem postopku in izpovedbo privilegirane priče M.V., kakor tudi glede pritožbenih navedb obrambe o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter jih zavrnilo.

Neutemeljena je zato zahteva za varstvo zakonitosti, ko nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi jo pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe.

Niti sodišče prve, niti sodišče druge stopnje nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev v posamezni stvari. Pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe presodi navedbe pritožbe (1. odstavek 395. člena ZKP). Presoditi mora vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih svoja stališča in jih ustrezno obrazložiti. Če ne presodi vseh pritožbenih navedb (navedb pritožbe, ki so pravno irelevantne, ni dolžno presojati, niti ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe), gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP le, če se pritožbeni razlog nanaša na odločilno dejstvo; če pa gre za druge razloge, glede katerih pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča, je lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 395. člena ZKP, ki jo je moč uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti le, če je vplivala na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), česar pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ni zatrjeval. IV. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti nakazuje, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP), zato tudi ni bilo razloga za odložitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne odločbe (4. odstavek 423. člena ZKP).

V. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa.