Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje, potem ko je obdolžencu izreklo zaporno kazen v navedeni višini, odločilo, da se izvrši tako, da obdolženec opravi delo v splošno korist, pa je v škodo obdolženca kršilo kazenski zakon iz razloga po 5. točki 372. člena ZKP, saj je nepravilno uporabilo četrti odstavek 86. člena KZ-1A.

Sodišče prve stopnje je tako prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ker je v odločbi o kazni brez soglasja obdolženca odločilo o načinu izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist, kršitev zakona pa mu je bila v škodo. Tudi odločitev o načinu izvršitve zaporne kazni je imela namreč za posledico pritožbo državnega tožilca, ker se z načinom izvršitve zaporne kazni iz razlogov, ki jih navaja v pritožbi, ne strinja.

Izrek

Ob reševanju pritožb državnega tožilca in zagovornika obdolženega V.K. se napadena sodba v obsodilnem delu po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 37112/2011 z dne 15. 10. 2015 pod točko I. izreka obdolženega V.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po četrtem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1A) in mu po navedenem zakonskem določilu izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora ter določilo, da se izrečena zaporna kazen na podlagi tretjega odstavka 359. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in četrtega odstavka 86. člena KZ-1A nadomesti s 480 urami dela v splošno korist, ki jih mora obdolženec opraviti v roku enega leta in šestih mesecev. Izvrševanje dela v splošno korist, s katerim je obdolžencu nadomeščena kazen zapora, vodi in nadzoruje Center za socialno delo S.B. po predpisih o socialnem varstvu, v sodelovanju z območnimi zavodi, pristojnimi za zaposlovanje; če obdolženec ne bo izpolnjeval nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, pa lahko sodišče odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki zagovornika odvetnika S.P. iz M., ki je bil obdolžencu postavljen po uradni dolžnosti, proračun. Pod točko II. izreka sodbe je iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zoper istega obdolženca zavrnilo obtožbo, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), po prvem odstavku 96. člena ZKP pa obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika proračun.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti ter da ga oprosti tudi plačila stroškov kazenskega postopka na pritožbeni stopnji, in - okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu za očitano kaznivo dejanje davčne zatajitve izreče eno leto in deset mesecev zaporne kazni. Na pritožbo državnega tožilca je zagovornik obdolženca odgovoril in predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

3. Pregled zadeve je pokazal naslednje:

4. Pritožba zagovornika obdolženca navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker je v sodbi o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ter da je kršilo kazenski zakon, oboje pa obrazloži s svojo dokazno oceno dejanskega stanja obravnavane zadeve, s tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga uveljavlja pritožba zagovornika, enako kot grajo kazenske sankcije pritožbe državnega tožilca, pa pritožbeno sodišče ni moglo presojati, ker je, ko je napadeno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob izreku kazenske sankcije obdolžencu v škodo kršilo kazenski zakon. Navedena kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP je podana, ker je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu.

6. Sodišče prve stopnje je ravnanje obdolženca pravno opredelilo kot kaznivo dejanje davčne zatajitve po četrtem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 249. člena KZ-1A, torej po kazenskem zakonu, ki je začel veljati po tem, ko bi naj obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, ker je ocenilo, da je za obdolženca milejši, saj v četrtem odstavku 86. člena določa, da se lahko kazen zapora do dveh let izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let delo v splošno korist v višini najmanj 80 ali največ 480 ur, medtem ko zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, takšnega načina izvršitve kazni v primeru izreka kazni enega leta in štirih mesecev zapora ni omogočal. S tem, ko je sodišče prve stopnje, potem ko je obdolžencu izreklo zaporno kazen v navedeni višini, odločilo, da se izvrši tako, da obdolženec opravi delo v splošno korist, pa je v škodo obdolženca kršilo kazenski zakon iz razloga po 5. točki 372. člena ZKP, saj je nepravilno uporabilo četrti odstavek 86. člena KZ-1A. Slednji namreč določa tudi, da o delu v splošno korist v višini najmanj 80 ali največ 480 ur kot obliki izvršitve kazni odloča sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji, upoštevajoč pri tem objektivne in subjektivne okoliščine storilca in njegovo soglasje s takim načinom izvršitve kazni zapora. Sodišče lahko o navedenem načinu izvršitve kazni zapora ob izreku kazni odloča torej le, če ima obdolženčevo soglasje s takim načinom izvršitve kazni. V obravnavani zadevi pa obdolženec takega soglasja ni podal, kot je razvidno iz podatkov spisa, sicer pa je storitev kaznivega dejanja zanikal, soglasje pa je mogoče pričakovati le v primeru, ko krivdo prizna, mogoče pa bi bilo tudi v primeru, ko bi storitev kaznivega dejanja zanikal, pa bi kljub temu predlagal, da se v primeru izreka zaporne kazni ta izvrši z delom v splošno korist, česar pa v obravnavani zadevi ni izjavil oziroma takšnega načina izvršitve zaporne kazni ni predlagal. Brez predloga oziroma soglasja obdolženca pa mu sodišče ne sme naložiti, da namesto prestajanja zaporne kazni opravi delo v splošno korist. 7. Sodišče prve stopnje je tako prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ker je v odločbi o kazni brez soglasja obdolženca odločilo o načinu izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist, kršitev zakona pa mu je bila v škodo. Tudi odločitev o načinu izvršitve zaporne kazni je imela namreč za posledico pritožbo državnega tožilca, ker se z načinom izvršitve zaporne kazni iz razlogov, ki jih navaja v pritožbi, ne strinja. O pritožbi zoper kazensko sankcijo, če je odločeno o načinu izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist, ne da bi obdolženec za to podal soglasje, kot določa zakon, pritožbeno sodišče ne more odločati. Če obdolženec ni podal soglasja za takšen način izvršitve zaporne kazni pred izrekom odločbe o kazenski sankciji, pomeni zanj presenečenje in mu je bila odvzeta možnost, da sam odloča o tem, ali bo opravljal delo v splošno korist in, v kolikor to želi, da predstavi vse objektivne in subjektivne okoliščine, ki vplivajo na odločanje o takšnem načinu izvršitve kazni, ki jih predstavi ne le sodišču, temveč tudi nasprotni stranki. Brez podanega soglasja obdolženca zato tudi pritožbeno sodišče ne more odločati o pritožbi državnega tožilca zoper alternativni način izvršitve kazni, saj ne bi odločalo le o vrsti in višini kazni, temveč tudi o ustreznosti načina izvršitve.

8. Čeprav KZ-1A ni določal okoliščin, ki jih mora sodišče upoštevati, ko odloča o primernosti izvršitve zapora na alternativni način, kot to določa KZ-1B v osmem odstavku 86. člena, mora sodišče dati obdolžencu možnost, da poda za opravljanje dela soglasje in da, v kolikor se za takšen način izvršitve kazni zavzema, predstavi okoliščine, ki so mu v korist in ki na takšen način izvršitve kazni vplivajo. Pri odločanju je tako potrebno upoštevati, da gre za dve fazi odločanja - v prvi se izreče kazen, v drugi pa se, če je podano soglasje obdolženca za alternativni način prestajanja zaporne kazni, odloča o primernosti takšnega načina izvršitve. Delo v splošno korist kot način izvršitve kazni se zato lahko izreče šele, ko je obdolženec seznanjen s tem, da je oziroma da bo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja in da mu bo izrečena zaporno kazen ali ko mu je zaporna kazen že izrečena. Navedeno pomeni, da v primeru, ko obdolženec storitev kaznivega dejanja zanika, in ko njegovo soglasje za delo v splošno korist ni podano, o takšnem načinu izvršitve zaporne kazni ni mogoče odločati pred pravnomočnostjo sodbe, s katero mu je bila izrečena zaporna kazen.

9. Po obrazloženem, ker je ugotovilo kršitev kazenskega zakona, ki je bila obdolžencu v škodo, in ki je povezana s kršitvijo določb kazenskega postopka (tretjega odstavka 359. člena ZKP), kršitve pa iz navedenih razlogov ni moglo samo odpraviti, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje, v kolikor bo o krivdi obdolženca odločilo enako, navedeno kršitev odpravilo ter presodilo tudi pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika in državnega tožilca, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati.

10. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.