Jedro

Ker tožnika ob izdaji inšpektorjeve odločbe nista imela lokacijskega dovoljenja in ne odločbe o dovolitvi priglašenih del, je bil inšpektorjev ukrep utemeljen. Glede na to, da se je tudi tožnik razglasil za investitorja objekta ob ogledu in je brez pripomb podpisal zapisnik o tem, je pravilno stališče, da sta tožnik oz.

tožnica dolžna odstraniti nelegalno zgrajen objekt. Odločba prvostopnega upravnega organa ni neizvršljiva zato, ker je v njej navedeno, da stoji sporni objekt na 3 parcelah, saj je objekt točno določen in ni možna njegova zamenjava s kakšnim drugim objektom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 46/98-7 z dne 4.7.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 20.2.1998, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Urbanistične inšpekcije Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota C. z dne 27.11.1996. S to odločbo je bilo tožnikoma naloženo, da morata do 20.1.1998 odstraniti pokriti letni vrt tlorisne velikosti 11 x 11 metrov na zemljišču s parc. št. 856, 857 in 1721/4 k.o. S.H. ter vzpostaviti prejšnje stanje, ker sta ta objekt postavila, ne da bi imela za to ustrezno upravno dovoljenje.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Izhajalo je iz ugotovitve v upravnem postopku, da investitorja za postavitev letnega vrta nista imela niti lokacijskega dovoljenja niti odločbe o dovolitvi priglašenih del. Zato je bila dana podlaga za ukrepanje urbanističnega inšpektorja po 73. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 49/90 in 18/93). Zavrnilo pa je tožbene očitke, da I.H. ne more biti označen kot investitor oziroma kot zavezanec za odstranitev nečesa, česar ni lastnik ali posestnik. Sodišče je namreč iz upravnih spisov ugotovilo, da sta bila napravljena dva zapisnika o ogledu in da je zapisnik z dne 27.5.1996, v katerem je kot investitor naveden I.H., I.H. podpisal in nanj ni imel pripomb. Poleg tega pa je sodišče še pojasnilo, da ukrep urbanističnega inšpektorja ni nujno vezan na lastnika zemljišča, na katerem je sporna gradnja. Ukrep, ki ga je v tem primeru naložil urbanistični inšpektor, lahko izvršita oba tožnika. Dejanje se bo štelo za izvršeno, če ga bo izvršil le eden od tožnikov. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo tudi tožbene navedbe, da sporni objekt ni postavljen na parcelah, ki so navedene v inšpektorjevi odločbi. Iz odločbe urbanističnega inšpektorja je namreč po presoji prvostopnega sodišča nedvomno razvidno, da gre za letni vrt ob gostišču A., s čimer je objekt opredeljen tako, da je odločbo mogoče v celoti izvršiti. Za odločitev v obravnavani stvari tudi niso pomembne tožbene navedbe, da se je pridobivanje lokacijskega dovoljenja zavleklo in da je na istem mestu že od leta 1939 stal letni vrt ter da sporni poseg ta letni vrt le izboljšuje, ne pa na novo postavlja. To namreč ne vpliva na ugotovitev inšpektorja, da so se gradbena dela opravljala brez ustreznih upravnih dovoljenj.

Tožnika se pritožujeta zaradi bistvenih kršitev določb postopka o upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno razsojo. Menita, da bi moralo prvostopno sodišče opraviti glavno obravnavo, saj je njena opustitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožnik I.H. namreč ni investitor letnega vrta pri gostišču A., ker ni zemljiškoknjižni lastnik in tudi ne posestnik ter tudi ne upravljalec premoženja, ki se nahaja na predmetnih parcelnih številkah, zato kot tak ne more biti stranka v postopku. To pa je nadaljnja kršitev pravil postopka, saj je sodeloval v postopku nekdo, ki ne more biti stranka. Podano je tudi neskladje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč ponovilo napako obeh upravnih organov in navedlo, da je sporni poseg na treh parcelah. Ker vrt ne stoji na teh treh parcelah, obstoji pa že od leta 1939, tožnika ne moreta izvršiti odločbe tožene stranke in prvostopnega organa. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno. Letni vrt ni postavljen na funkcionalnem zemljišču, ki bi pripadalo ostalim solastnikom zgradbe, ki so odkupovali stanovanja po Stanovanjskem zakonu. V prvostopni odločbi so tudi napačno navedeni in interpretirani podatki iz zemljiškoknjižnega izpiska. Pri parc. št. 856 je kot izključna lastnica vpisana samo V.N.H., ne pa da bi bili lastniki tudi P. in P.R. ter M.S. Da so te trditve pravilne, izhaja tudi iz lokacijskega dovoljenja, ki ga je izdala Upravna enota C., Oddelek za okolje in prostor, dne 6.4.1999, ki je izdano zgolj investitorici V.N.H. To dovoljenje pa še ni pravnomočno, ker so se zoper to dovoljenje pritožili solastniki obravnavane parcele. Kot posledica zmotne in nepopolne ugotovljenega dejanskega stanja pa je v obravnavanem primeru napačno uporabljeno tudi materialno pravo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru gre za ukrep urbanističnega inšpektorja na podlagi 73. člena ZUN. Ta določa, da urbanistični inšpektor v primeru, ko ugotovi, da se gradi oziroma drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi ukrepe, in sicer da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na stroške investorja. Če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Ker je v obravnavanem primeru v zapisniku urbanističnega inšpektorja z dne 21.5.1996 kot investitorica navedena V.N.H., v zapisniku z dne 27.5.1996 pa I.H., je po presoji pritožbenega sodišča prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je ukrepal zoper oba. Zapisnik z dne 27.5.1996 je I.H. podpisal brez pripomb. Tudi če nista oba investitorja, inšpektorjeva odločba ni neizvršljiva. Realizira jo lahko tožnica ali pa tožnik. Če pa tega ne bosta izvedla prostovoljno, bo to opravljeno po tretjih osebah. Zanje pa niti ni pomembno, kdo od obeh je investitor posega.

Po presoji pritožbenega sodišča izvršitev odločbe urbanističnega inšpektorja tudi ni nemogoča zaradi navedb, da leži obravnavani letni vrt na treh parcelah, pri čemer pa tožnika trdita, da leži le na eni od njih. Dejstvo je, da je objekt opredeljen z določbo, da gre za letni vrt h gostišču A., torej je povsem jasno, kateri letni vrt je treba odstraniti.

Na odločitev v obravnavanem primeru tudi ne vplivajo navedbe, da sta tožnika že pridobila lokacijsko dovoljenje, ki sicer še ni pravnomočno, saj sta to dovoljenje dobila po izdaji inšpektorjeve odločbe.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni napravilo bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Tožnika v tožbi namreč nista predlagala glavne obravnave. Sodišče prve stopnje obravnave ni opravilo, saj je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, in ga v upravnem sporu ni ugotavljalo. V takem primeru pa se po določbi 4. odstavka 72. člena ZUS opustitev glavne obravnave ne šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj ta opustitev po presoji pritožbenega sodišča ni vplivala oziroma ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.