Jedro

Pri kaznivem dejanju oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 se od storilca zahteva posebej motiviran naklep, in sicer, da storilec z namenom, da prepreči plačilo upnika v prisilni izvršbi, s katerim od alternativno navedenih izvršitvenih ravnanj oškoduje oziroma zmanjša svoje premoženje, zaradi česar izvršba ni več mogoča, s tem pa oškoduje premoženje oškodovanca, ki se v izvršbi ne more več poplačati. V zavesti storilca mora torej v trenutku izvršitvenega ravnanja biti, da bo s svojim ravnanjem oškodoval upnika v postopku izvršilnega postopka, kar pa predpostavlja, da se storilec tudi zaveda, da zoper njega teče izvršilni postopek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v smeri, ali je obdolženec vedel, da zoper njega teče izvršba, sploh ni ugotavljalo, saj kljub obdolženčevemu zagovoru, da s sklepom o izvršbi ni bil seznanjen, ni pribavilo izvršilnega spisa. Zaključilo je, da razlog, zakaj je obdolženec odsvojil osebni avtomobil, ni pomemben.

Ker torej sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, ali je obdolženi vedel za obstoj izvršbe, temveč je to zgolj predpostavljalo, ter je nato še zaključilo, da razlog odsvojitve ni pomemben, hkrati pa ni preverjalo, ali bi se oškodovana družba lahko poplačala s kakšnim drugim premoženjem, pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožba zagovornikov obdolženca utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, ter da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Grosupljem spoznalo obdolženega A. A. za krivega kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po 223. členu KZ-1, ter mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen 4 mesecev zapora. Obdolžencu sodišče prve stopnje ni preklicalo pogojne obsodbe, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I K 62078/2010 z dne 11. 4. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 62078/10 z dne 17. 9. 2013, pravnomočna dne 18. 9. 2013, v kateri mu je bila zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234.a členu KZ izrečena pogojna obsodba, v okviru katere je bila določena kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let. Upoštevaje kazen, določeno v izpodbijani sodbi ter kazen, določeno v nepreklicani pogojni obsodbi, je sodišče na podlagi 4. odstavka 59. člena KZ-1 obdolžencu določilo enotno kazen 1 leto in 3 mesece zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter s posebnim pogojem, da oškodovancu, družbi B. d.o.o., plača 6.639,85 EUR v roku šestih mesecev od pravnomočnosti. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo oprostilo obdolženca plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo vlagajo pritožbo zagovorniki obdolženca ter pooblaščenec oškodovanca. Zagovorniki obdolženca vlagajo pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona ter predlagajo, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izreče oprostilno sodbo ter ustrezno spremeni odločitev o stroških kazenskega postopka, oziroma podredno, da se izpodbijana sodba ter odločitev o stroških kazenskega postopka razveljavi in se zadeva vrne v nadaljnje postopanje sodišča prve stopnje; ter da se naloži povračilo stroškov tega postopka v plačilo proračuna Republike Slovenije.

3. Pooblaščenec oškodovanca vlaga pritožbo zaradi odločbe o stroških in predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na oprostitev stroškov iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP spremeni tako, da obdolžencu naloži v plačilo nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca ter mu naloži plačilo stroškov oškodovanca s pritožbenim postopkom.

4. Pritožba zagovornikov obdolženca je utemeljena.

5. Ker je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP odločilo, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje, o pritožbi pooblaščenca oškodovane družbe ni odločalo.

6. Zagovornika obdolženca utemeljeno uveljavljata, da je izrek izpodbijanje sodbe v nasprotju z njenimi razlogi ter da izpodbijana sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter s kršitvijo kazenskega zakona iz prve točke 372. člena ZKP.

7. Iz opisa dejanja v izpodbijani sodbi je razvidno, da je obdolženec z namenom, da bi preprečil plačilo upnika družbo B. d.o.o. med prisilno izvršbo odtujil osebni avtomobil, za katerega je bila dovoljena izvršba z rubežem in tako preprečil dražbo navedenega avtomobila, s čimer je oškodoval upnika družbo B. d.o.o. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo, da ne verjame obdolžencu, da ni vedel, da je izvršba v teku, ter da je kot poslovna oseba vedel, da mora avto odsvojiti iz svoje posesti in prikazati, da nima premoženja, pri čemer pa ni pomembno zakaj ga je odsvojil, temveč da je pomembno zgolj, da je še vedno lastnik stvari, ki je ob rubežu ni več.

8. Pri kaznivem dejanju oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 se od storilca zahteva posebej motiviran naklep, in sicer, da storilec z namenom, da prepreči plačilo upnika v prisilni izvršbi, s katerim od alternativno navedenih izvršitvenih ravnanj oškoduje oziroma zmanjša svoje premoženje, zaradi česar izvršba ni več mogoča, s tem pa oškoduje premoženje oškodovanca, ki se v izvršbi ne more več poplačati. V zavesti storilca mora torej v trenutku izvršitvenega ravnanja biti, da bo s svojim ravnanjem oškodoval upnika v postopku izvršilnega postopka, kar pa predpostavlja, da se storilec tudi zaveda, da zoper njega teče izvršilni postopek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v smeri, ali je obdolženec vedel, da zoper njega teče izvršba, sploh ni ugotavljalo, saj kljub obdolženčevemu zagovoru, da s sklepom o izvršbi ni bil seznanjen, ni pribavilo izvršilnega spisa. Zaključilo je, da razlog zakaj je obdolženec odsvojil osebni avtomobil, ni pomemben. Pritožniki imajo torej prav, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, saj se v opisu dejanja navaja, da je obdolženec kaznivo dejanje storil s posebnim motiviranim naklepom, medtem ko iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sam razlog zakaj je obdolženi odsvojil osebni avtomobil iz svoje posesti niti ni pomemben, saj je bistveno, da je obdolženi še vedno lastnik stvari, ki je ob rubežu ni bilo več. Pri tem sodišče niti ni ugotavljalo ali je obdolženec tudi dejansko vedel za izvršilni postopek, temveč je o tem odločilnem dejstvu sklepalo zgolj na podlagi dejstva, da je obdolženec vedel, da je podjetje, katerega družbenik je bil, dolgovalo oškodovani družbi B. d.o.o. Pritožniki prav tako, sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 462/2007, utemeljeno uveljavljajo, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo ali bi se oškodovana družba lahko poplačala s kakšnim drugim premoženjem obdolženca, oziroma se do tega sodba ni opredelila. Pritožniki namreč utemeljeno opozarjajo, da kaznivo dejanja oškodovanja tujih pravic ni podano, če se oškodovana družba v izvršbi lahko poplača s preostalim storilčevim premoženjem, saj v tem primeru objektivni pogoj, da je zaradi dejanja storilca oškodovancu preprečeno, da bi se v izvršbi poplačal, ni podan.

9. Ker torej sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo ali je obdolženi vedel za obstoj izvršbe, temveč je to zgolj predpostavljalo, ter je nato še zaključilo, da razlog odsvojitve ni pomemben, hkrati pa ni preverjalo, ali bi se oškodovana družba lahko poplačala s kakšnim drugim premoženjem, pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožba zagovornikov obdolženca utemeljeno uveljavljala pritožbeni razlog iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer, da je izrek izpodbijana sodba v nasprotju z razlogi sodbe, ter da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih; ter pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po prvi točki 372. člena ZKP. Ob obravnavanju pritožbe pa je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo tudi, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke gradilo na listinskih dokazih, ki jih ni izvedlo na glavni obravnavi, s čimer je zagrešilo tudi bistveno kršitev postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s prvim odstavkom 356. člena ZKP.

10. Glede na dejstvo, da je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornikov obdolženega in razveljavilo izpodbijano sodbo ter jo na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP vrnilo v novo sojenje, pritožbeno sodišče ni obravnavalo sicer utemeljene pritožbe pooblaščenca oškodovanca.

11. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo, ob upoštevanju vseh okoliščin, na katere opozarja ta odločba, ponoviti vse že izvedene dokaze in dopolniti dokazni postopek zlasti v smeri preveritve zagovora obdolženca, da do leta 2013 ni vedel, da zoper njega teče izvršilni postopek; v kolikor bo ta del obdolženčevega zagovora izpodbit, pa bo moralo preveriti tudi tisti del obdolženčevega zagovora, da avtomobila že od oktobra 2012 ni imel več v posesti. Prebrati in oceniti bo moralo vse listinske dokaze v spisu, za katere je državni tožilec v obtožnem predlogu predlagal naj se izvedejo, ter na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka ponovno odločiti o obtožbi. V kolikor bo obdolženega tudi v ponovljenem sojenju spoznalo za krivega, bo moralo odločiti tudi o stroških oškodovanca in njegovega pooblaščenca, ki v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ZKP ne določa možnosti oprostitve plačila stroškov iz 8. točke drugega odstavka 92. člen ZKP.