Jedro

V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka tožnici izplačevala družinsko pokojnino. Bistvena za razsojo zadeve je namreč pravnomočna odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno o prenehanju družinske pokojnine in tudi o ustavitvi izplačevanja z določenim datumom. Kar je tožnica dobila izplačano po omenjenem datumu, je dobila izplačano brez pravne podlage, zato je ta znesek dolžna vrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 2. 3. 2010 in da se ugotovi, da tožnica ni dolžna plačati toženi stranki zneska v višini 4.335,82 EUR.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je bistvo navedenega spora vprašanje, ali je za preplačilo kriva tožnica. Po njenem mnenju bi namreč morala tožena stranka že prej izdati odločbo o ustavitvi izplačevanja družinske pokojnine oz. ji ne nakazovati pokojnine. Tožnica tako ni kriva za napako tožene stranke, saj je pravočasno dostavila šolsko potrdilo in sicer že dne 28. 7. 2007. Ker je popolnoma nezmožna za delo in je tudi invalid I. kategorije invalidnosti, je menila, da bo imela pravico do vdovske pokojnine do konca življenja (socialni spor o pravici do vdovske pokojnine se še vodi, saj je tožnica popolnoma nezmožna za delo). Nezmožna za delo pa je postala že v času uživanja družinske pokojnine. Če bi pravočasno vedela, da nima pravice, tudi ne bi prevzela izplačanih zneskov. Zneske je porabila za zdravljenje, saj je hud duševni bolnik in nezmožna za življenje. Za preplačilo ni kriva, niti ga ni zmožna vrniti. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oz. da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 3. 2010, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 11. 2009. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da je bilo na podlagi odločbe št. ... z dne 28. 11. 2008 ugotovljeno, da je dajatev, družinska pokojnina, v obdobju od 1. 3. 2007 do 30. 9. 2008 preveč izplačana ter, da je nastalo preplačilo v znesku 4.335,82 EUR. Tožnici je bilo naloženo, da neupravičeno izplačani znesek nakaže na račun tožene stranke v roku 36 mesecev od prejema odločbe, po poteku roka pa se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 28. 11. 2008 odločila, da uživalcema družinske pokojnine tožnici in pa njenemu sinu preneha pravica do družinske pokojnine z 28. 2. 2008 in da se s tem dnem tudi ustavi izplačevanje pokojnine. Navedena odločba je bila tožnici vročena dne 5. 12. 2008, kar je razvidno tudi iz dokumentacije v upravnem spisu. Zoper omenjeno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila z dokončno odločbo z dne 2. 11. 2009 zavrnjena. Sledil je postopek pred sodiščem, vendar pa je bil tožničin tožbeni zahtevek s prvostopenjsko sodbo opr. št. XII Ps 2743/2009, ki je bila potrjena z drugostopenjsko sodbo opr. št. Psp 190/2013, zavrnjen. To pa pomeni, da je odločba, s katero je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do družinske pokojnine in da se ji izplačevanje ustavi z dne 28. 11. 2008, postala pravnomočna. Tožena stranka je tožnici kljub omenjeni odločbi v obdobju od 1. 3. 2007 do 30. 9. 2008 še vedno izplačevala družinsko pokojnino, skupaj v znesku 4.335,82 EUR. V zadevi je sporno, ali je tožnica navedeni znesek dolžna vrniti toženi stranki.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, v 275. členu določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (Obligacijskega zakonika). V 3. odstavku istega člena pa je določeno, da zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem bo preplačilo povrnjeno.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imela tožena stranka podlago za svojo odločitev v prej citirani določbi ZPIZ-1. Za presojo sporne zadeve je poleg 1. odstavka 275. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), na katerega uporabo odkazuje pred citirana določba. Po določbi 1. odstavka 190. člena OZ mora pridobitelj ob prehodu premoženja, ki nima pravne podlage, to premoženje vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3. odstavek 190. člena OZ).

V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka tožnici izplačevala družinsko pokojnino. Bistvena za razsojo sporne zadeve je namreč pravnomočna odločba tožene stranke z dne 28. 11. 2008, s katero je bilo odločeno o prenehanju družinske pokojnine in tudi o ustavitvi izplačevanja z datumom 28. 2. 2007. Kar je tožnica dobila izplačano po omenjenem datumu, je dobila izplačano brez pravne podlage, kar pomeni, da je sporni znesek tožnica dolžna vrniti toženi stranki.

Glede pritožbenih navedb, da tožnica ni kriva za nastalo situacijo, pa pritožbeno sodišče poudarja, da za odločitev v sporni zadevi ni bistveno vprašanje ugotavljanja kdo je odgovoren za nastalo stanje, temveč je odločilno zgolj dejstvo, da je tožnica prejela sporni znesek brez pravne podlage in da ga je glede na že citirane določbe ZPIZ-1 oz. OZ, dolžna vrniti toženi stranki. Na odločitev tudi ne vpliva težko socialno stanje tožnice.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.