Jedro

Sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da so trditve tožeče stranke glede kraja in načina skupne proizvodnje diod pomanjkljive in presplošne, da bi jih bilo v dokaznem postopku sploh mogoče preveriti. Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov (postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi pregledal diode in ugotovil proizvajalca diod). V tem primeru bi šlo za nedovoljen informativni dokaz. Kot navaja pritožba, obstaja izjema od načelne prepovedi informativnih dokazov, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Od strank sicer res ni mogoče zahtevati navedbe dejstev, ki niso v njihovem spoznavnem področju oziroma presegajo nivo znanja, ki se od določene stranke pričakuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od toženk plačilo 1.063.589,44 EUR s pripadki v delu, v katerem se nanaša na drugo in tretjo toženko. Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem se nanaša na drugo toženko. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem se nanaša na drugo toženko in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Druga toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo, ne da bi izvedlo dokaze z zaslišanjem prič in postavitvijo izvedenca, nato pa neutemeljeno zavzelo stališče, da tožeča stranka le pavšalno navaja, kdo je bil proizvajalec spornih diod. Tožeča stranka v pritožbi ponovno navaja, da sta proizvajalki obe: prva in druga toženka, ali to drži in katera od toženk proizvaja diode oziroma v katerem delu procesa je udeležena, pa se po mnenju pritožbe lahko izkaže šele z izvedbo predlaganih dokazov. Tožeča stranka ni mogla prepričljivo ugotoviti, kako prva in druga toženka organizirata svoj proizvodni proces, saj ti podatki niso javno dostopni, zato bi to moralo ugotavljati sodišče s pomočjo izvedenca.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 155. člena Obligacijskega zakona (v nadaljevanju: OZ), ki ureja odgovornost proizvajalca stvari z napako. Na podlagi navedenega člena tisti, ki da v promet kakšno stvar, ki jo je izdelal, ki pa pomeni zaradi kakšne napake, škodno nevarnost za osebe ali stvari, odgovarja za škodo, ki nastane zaradi take napake.

7. Sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da so trditve tožeče stranke glede kraja in načina skupne proizvodnje diod pomanjkljive in presplošne, da bi jih bilo v dokaznem postopku sploh mogoče preveriti. Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov (postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi pregledal diode in ugotovil proizvajalca diod). V tem primeru bi šlo, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, za nedovoljen informativni dokaz. Kot navaja pritožba, obstaja izjema od načelne prepovedi informativnih dokazov, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Od strank sicer res ni mogoče zahtevati navedbe dejstev, ki niso v njihovem spoznavnem področju oziroma presegajo nivo znanja, ki se od določene stranke pričakuje. Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru tožeča stranka, razen trditev, da je diode proizvajala prva toženka v sodelovanju z drugo toženko ter da so se posamezni deli proizvodnega procesa izvajali v Sloveniji in Nemčiji, ni navedla dejstev, ki bi nakazovala možnost obstoja okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je (tudi) druga toženka proizvajalka diod. Kot je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje iz preostalih trditev tožeče stranke izhaja ravno nasprotno: da je bila proizvajalec diod le prva toženka. Sama tožeča stranka namreč trdi, da je na vseh diodah oznaka Made in SI (narejeno v Sloveniji) in da si je pred oddajo naročila ogledala proizvodnjo diod v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno pojasnilo, zakaj le to, da je tudi druga toženka (ki je, tako kot R., kupec in prodajalec diod) sodelovala v postopku reklamacije, še ne pomeni, da je druga toženka proizvajalka diod. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo trditve tožeče stranke, da to: da je druga toženka tržila diode, da je 100% lastnica prvo tožene stranke, da so vse deklaracije v nemškem jeziku in da je tožeča stranka z drugo toženo stranko komunicirala v zvezi z reklamacijami glede diod, samo po sebi še ne pomeni, da je (tudi) druga toženka proizvajala diode. Prav tako višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tudi to, da je druga toženka naročilo od kupca (tožnika) prenesla do proizvajalca (prve toženke), ne kaže na to, da je bila ona proizvajalka. in s tem na podlagi 155. člena OZ odgovorna za zatrjevano škodo.

8. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

10. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na tožbo. Ker pa njenih stroškov glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP), jih bo morala nositi sama.