Jedro

Ker je bil tožniku pri odmeri obveznosti iz kmetijstva za leto 2009 kot dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti in osnovne gozdarske dejavnost upoštevan tudi povprečni znesek subvencij, izračunan na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra, ki je višji od zneska dejansko prejetih subvencij, je bilo pri odmeri glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 materialno pravo napačno uporabljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj, Izpostave Radovljica št. DT 4213-44-02516 z dne 23. 4. 2010 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti na 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora z 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo št. DT 4213-44-02516 z dne 23. 4. 2010 je Davčna uprava RS, Davčni urad Kranj kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku v zvezi z odmero obveznosti iz kmetijstva za leto 2009 odmeril pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest v višini 36,18 EUR. Tožnik se z odločitvijo ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-03-2943/2010-2 z dne 5. 9. 2011 zavrnilo. Drugostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na relevantne določbe Zakona o dohodnini (ZDoh-2), in sicer zlasti na 129. člen. Tožniku nato pojasni, da mu ni bila odmerjena akontacija dohodnine od katastrskega dohodka za leto 2009, ker dohodek iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti ne presega 10 % povprečne plače v Sloveniji za leto 2008. 2. Nato se sklicuje na 71. in 70. člen ZDoh-2, po katerem se za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti štejejo potencialni tržni dohodki od pridelave na zemljiščih oziroma v panjih in drugi dohodki, ki so plačila iz naslova ukrepov kmetijske politike in druga plačila iz naslova državnih pomoči, prejeta v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Navaja tudi 154. člen ZDoh-2, ki ureja prehodno obdobje za določitev katastrskega dohodka in pavšalne davčne osnove za panj in po katerem se, ne glede na prvi odstavek 71. člena tega zakona, do ureditve novega sistema ugotavljanja katastrskega dohodka, davčna osnova iz prvega odstavka 71. člena ugotovi kot katastrski dohodek, ugotovljen na podlagi Zakona o ugotavljanju katastrskega dohodka (v nadaljevanju ZUKD), povečan za povprečni znesek subvencij na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč. V skladu s 154. členom ZDoh-2 se v katastrski dohodek zavezancev, ki so jim bile v letu 2009 izplačane obdavčljive subvencije, všteva tudi povprečni znesek subvencij na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki je določen s Povprečnim zneskom subvencij na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč za leto 2009 in zneskom katastrskega dohodka za oljčne nasade za leto 2009. 3. Prvostopenjski organ je tako odločil skladno z navedenimi materialnimi predpisi, saj iz podatkov Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja izhaja, da je bil tožnik v letu 2009 prejemnik obdavčljivih kmetijskih subvencij. Dodaja še, da se povprečni znesek subvencij na hektar površine pripiše za vsa kmetijska in gozdna zemljišča, ki jih ima tožnik v uporabi, ne glede na to, za katera zemljišča je dejansko prejel subvencije, in ne glede na dejanski znesek subvencij, ki ga je prejel. 4. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo, v kateri najprej poudarja, da, enako kot že v dosedanjih pritožbah, opozarja na ustavno spornost zakonodajne ureditve v 70., 71. in 154. členu ZDoh-2. Sodišču predlaga, da postopek prekine in vloži zahtevo za oceno ustavnosti navedenih določba ZDoh-2 in hkrati predlaga zadržanje njihovega izvajanja. Tožnik nasprotuje načinu določitve osnove za odmero obveznosti od odhodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti za leto 2009, kolikor presega katastrski dohodek in dejansko prejete subvencije.

5. Tožnik dejanskega dohodka ter katastrskega dohodka ne zanika, nasprotuje pa višini osnove, kolikor presega katastrski dohodek in dejansko prejete subvencije. S tem nasprotuje normiranim ter s tem fiktivnim prikazom nerealnih dohodkov in s tem davčnim obremenitvam enake narave. Na ta način se brez utemeljenega razloga ugodneje davčno obravnavajo tisti davčni zavezanci, ki so prejeli višje subvencije od povprečja in so s tem v ugodnejšem položaju od ostalih. Dodaja še, da ni nobenega razloga za takšen način obdavčitve, saj so zneski dejansko prejetih subvencij razvidni iz upravnih odločb, ki so jih izdali pristojni državni organi, in ni ovire za to, da se jih upošteva pri obdavčitvi.

6. Obenem, glede na ureditev obdavčenja osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, zavezanec v času, ko odda vlogo za subvencije, ne more vedeti, kakšna bo njegova davčna obveznost iz tega naslova, saj se povprečni zneski subvencij upoštevajo oziroma izračunajo za nazaj šele v marcu naslednjega leta za predhodno leto. S tem pa je po oceni tožnika prizadeta tudi pravna varnost zavezancev, ki bi sicer v davčnih postopkih morala biti še posebej zagotovljena. S tem pa gre pri tovrstnem obdavčenju za nesorazmeren in neutemeljen poseg v pričakovane pravice. Izpostavlja tudi, da v izpodbijani odločbi izračun ni obrazložen, s tem pa odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik opozarja tudi na to, da povprečni dohodki povzročajo tudi notranjo neusklajenost ZDoh-2, ki v osnovi temelji na obdavčitvi prejemkov, to je dejansko prejetih plačil, medtem ko je povprečenje oziroma njihovo normiranje predpisano le izjemoma. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in ob tem navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče ugotavlja, da je med upravnim sporom Ustavno sodišče RS na podlagi zahteve, vložene s strani Upravnega sodišča RS, s svojo odločbo U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 (Uradni list RS, št. 9/12) ugotovilo, da so bili prvi do tretji odstavek 154. člena ZDoh-2 v neskladju z Ustavo v delu, v katerem so določali, da se v davčne osnove iz prvega oziroma iz tretjega odstavka 71. člena tega zakona všteje povprečni znesek subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe (1. točka izreka). Ustavno sodišče RS je določilo tudi način izvršitve navedene odločbe, in sicer se odločitev izvrši tako, da se v davčne osnove iz prvega oziroma iz tretjega odstavka 71. člena ZDoh-2 v še nepravnomočno končanih postopkih všteje znesek dejansko prejetih subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, če je ta znesek nižji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, kar je obrazloženo tudi v 13. točki obrazložitve. Ustavno sodišče je nato tudi določno navedlo, da bo na tej podlagi predlagatelj lahko odločil v upravnem sporu.

10. Ustavno sodišče je pri določitvi načina izvršitve svoje odločbe odločilo, da se v davčne osnove iz prvega oziroma iz tretjega odstavka 71. člena ZDoh-2 v še nepravnomočno končanih postopkih všteje znesek dejansko prejetih subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, če je ta znesek nižji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj. Ker je bil v obravnavanem primeru tožniku v izpodbijani odločbi pri odmeri obveznosti iz kmetijstva za leto 2009 kot dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti in osnovne gozdarske dejavnost upoštevan tudi povprečen znesek subvencij, izračunan na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra, ki pa je višji od zneska dejansko prejetih subvencij, je bila s tem davčna osnova določena v nasprotju z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS. S tem pa je bilo pri odmeri materialno pravo napačno uporabljeno. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo v smislu določb drugega in tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek in odločanje.

11. Izrek o stroških in višini le-teh temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnika zastopala odvetniška družba, je sodišče priznalo stroške v višini 350,00 EUR skupaj z 20 % DDV.

12. Sodišče je na podlagi prve alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.