Jedro

Ker je ugotovljeno, da se je tožnica polno angažirala v svoji službi in zaslužila celo več kot toženec, da je poleg tega v celoti skrbela za dom in pomagala drugim ter korist od tega delila s tožencem, ne more biti njen delež na novi hiši manjši zaradi tega, ker je gradil in s svojim dohodkom financiral gradnjo toženec sam.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica do ene nerazdelne polovice solastnica nepremičnin vl. št... k.o... in tožencu naložilo, da izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino. Ugotovilo je, da so bile sporne nepremičnine nabavljene v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank kot rezultat njunih skupnih prispevkov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavrnilo je pritožbene navedbe, s katerimi je tožena stranka osporavala ugotovitve o odločilnih okoliščinah, ki pa jih je dotlej prikazovala v bistvu enako, kot tožeča. Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči prezrli, da je med njim in tožnico obstajala le formalna zakonska skupnost. Skupno premoženje je bila tudi hiša v V., katere polovica je ostala tožnici, toženec pa je svojo polovico podaril sinu. Sporno hišo je zgradil prav zato, da bo tam živel sam, tožnica pa v V. Graditi je pričel že v letu 1976 in po nekaj letih gradnjo dokončal. Tožnica pri tem ni sodelovala. Svoje dohodke je porabila zase. V zvezi s tem je predlagal poizvedbe v banki, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Če bi ga, bi prišlo do drugačnih ugotovitev. Med strankama ni bilo ekonomske skupnosti. Zato je sporna hiša izključno njegova lastnina. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki v času gradnje sporne nepremičnine živeli v zakonski skupnosti. Gradnjo je vodil toženec, tožnica pa je skrbela za družino in dom. Tožničini dohodki so bili nekoliko višji od toženčevih.

Tožnica je tudi pomagala drugim in imela od tega koristi, ki jih je delila s tožencem. Nanj je prenesla polovico parcele, ki jo je dobila v odmeno za svojo pomoč. Toženec v gradnjo ni vlagal svojega posebnega premoženja. Te ugotovitve temeljijo tudi na toženčevem prikazu razmer. Gre za dejanske ugotovitve, ki jih toženec z revizijo ne more izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče ne more upoštevati povsem drugačnega prikaza okoliščin, ki ga podaja tožena stranka v reviziji, ko zanika obstoj zakonske skupnosti in navaja, da tožnica ni prispevala k pridobivanju skupnega premoženja. Na odločitev o deležih na skupnem premoženju ne more vplivati dejstvo, da je toženec gradnjo vodil sam, saj je ugotovljeno, da je tožnica s svojimi dohodki financirala vse ostale družinske potrebe, tako da je toženec lahko svoje dohodke v celoti vlagal v gradnjo. Taka delitev vlog ne vpliva na večji delež toženca, ki je neposredno vlagal svoje delo in zaslužek v gradnjo nove hiše. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) namreč pri določanju deležev na skupnem premoženju enakovredno obravnava ne le dohodke zakoncev, ampak tudi pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (2. odstavek 59. člena navedenega zakona). Ko je torej ugotovljeno, da se je tožnica polno angažirala v svoji službi in zaslužila celo več kot toženec, da je poleg tega v celoti skrbela za dom in pomagala drugim ter korist od tega delila s tožencem, ne more biti njen delež na novi hiši manjši zaradi tega, ker je gradil in s svojim dohodkom financiral gradnjo toženec sam. Za obe pravdni stranki je ugotovljeno, da sta si v polni meri prizadevali v korist družinske skupnosti. Zato sta na podlagi določbe 59. člena ZZZDR deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Toženec v obrazložitvi revizije omenja tudi kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bile v tem, da sodbi nimata razlogov o okoliščinah, glede katerih niso bili izvedeni predlagani dokazi. Vendar ta očitek ne drži. Sodbi imata razloge o vseh odločilnih okoliščinah. Sodba druge stopnje tudi izčrpno pojasnjuje, zakaj ne upošteva toženčevih drugačnih navedb o tem, kar je prej priznaval in kar se ujema z ostalimi izvedenimi dokazi.

Razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP), revizijsko sodišče ni ugotovilo. Ker glede na obrazloženo tudi uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).