Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ocenilo, da ima sklenjena kooperacijska pogodba pravno naravo pogodbe o delu oziroma podjemne pogodbe po 619. členu OZ. Tožnik se je namreč kot podjemnik zavezal opraviti določen posel (oprava strojnih uslug), toženec kot naročnik pa se je zavezal, da bo tožniku plačal za opravljeno delo.

- Tak dogovor med tožencem kot izvajalcem in tožnikom kot podizvajalcem, da bodo dela plačana podizvajalcu potem, ko se bo izvajalec poplačal pri naročniku, je zgolj zavezoval podizvajalca, da počaka določen primeren čas, po poteku katerega šele lahko zahteva plačilo dogovorjene cene za opravljano delo od izvajalca – neodvisno od tega, ali je bil izvajalec poplačan od naročnika ali ne.

- Sodišče druge stopnje soglaša z nadaljnjim prvostopenjskim zaključkom iz točke 12 obrazložitve sodbe, da je najkasneje takrat, ko je jasno, da se pogoj ne bo uresničil (oziroma po poteku razumnega in primernega roka), treba šteti, kot da čas izpolnitve oziroma rok ni določen (289. člen OZ), zaradi česar upnik (podizvajalec) pridobi pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 20855/2012 z dne 16. 2. 2012 v delu, s katerim je bilo toženi stranki (prej dolžniku) naloženo, da mora plačati tožeči stranki (prej upniku) znesek 9.518,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 364,86 EUR od 14. 2. 2009 dalje do plačila, 550,73 EUR od 19. 12. 2009 dalje do plačila, 1.540,00 EUR od 5. 11. 2010 dalje do plačila, 2.380,00 EUR od 5. 12. 2010 dalje do plačila, 3.493,00 EUR od 22. 2. 2011 dalje do plačila, 238,00 EUR od 1. 3. 2011 dalje do plačila, 952,00 EUR od 24. 4. 2011 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila. V točki II izreka je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 20855/2012 z dne 16. 2. 2012 v delu, s katerim je bilo toženi stranki (prej dolžniku) naloženo, da mora plačati tožeči stranki (prej upniku) znesek 628,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 600,00 EUR od 14. 2. 2009 dalje in 28,87 EUR od 19. 12. 2009 dalje razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

2. Zoper obsodilni del citirane sodbe (točka I izreka) je pritožbo po svojem pooblaščencu vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženec) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) ni utemeljila trditvene in dokazne podlage za sodbo ter se ni izjasnila o odločilnih dejstvih, česar ne more nadomestiti sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe; prav tako pa obstaja nasprotje med zapisnikom prvega naroka za glavno obravnavo z dne 6. 5. 2015 in obrazložitvijo sodbe v točki 5 glede tožnikovih navedb, toženec pa ne razpolaga z listinami, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe.

- Pritožba sodišču prve stopnje očita, da „je zapisalo kontradiktoren zapisnik glavne obravnave z dne 6. 5. 2015, saj je bil najprej sprejet sklep, da si sodišče odločanje o ostalih dokaznih predlogih pridrži, nato sklep, da se vsi neizvedeni dokazi kot nepotrebni zavrnejo, za tem pa sklep, da se tožniku določi 15 dnevni rok za odgovor na navedbe toženke in da bo v primeru, če bo sodišče ocenilo, da izvajanje dodatnih dokazov ni potrebno, v nadaljevanju izdalo sodbo“. Toženec ni prejel odgovora na svojo pripravljalno vlogo z dne 21. 4. 2015 in ni imel možnosti, da se o navedbah tožnika izjasni (v kolikor je le-ta vložil pripravljalno vlogo). Če pa tožnik ni odgovoril na pripravljalno vlogo, pa je šteti, da povzema navedbe (in dokaze) toženca kot nesporne. Nadalje pritožba sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženca.

- Nepravilna je obrazložitev sodbe, da bi naj bila naročnik del družba T.t. d.o.o. iz C., saj tožnik ni predložil računov, ki bi to izkazovali, toženec pa je predložil račune, ki jih je v predlogu za izvršbo navedel tožnik. Napačno je prvostopenjsko materialnopravno naziranje v točki 12 obrazložitve sodbe, da ima sklenjena kooperacijska pogodba pravno naravo pogodbe o delu, s katero se je toženec zavezal kot naročnik, da bo tožniku plačal za izvedeno delo. Pri kooperacijski pogodbi št. 507/2005 gre za tripartitno razmerje med naročniki (M. d.o.o., S., K., V. itd.), med tožnikom kot izvajalcem in tožencem kot zastopnikom kooperantov. Toženec je bil zgolj posrednik, kot naslednik zadruge kooperantov in je po vrstnem redu zapiral račune, pri čemer je upošteval pobote med posameznimi kooperanti in naročnikom, ni pa nikoli prejel gotovinskega plačila preko TRR in tožniku zato tudi ne more nič plačati. Ker so naročniki v stečajnem postopku, toženec ni dolžan tožniku plačati nekaj, kar bi mu morali oni, kot je bilo dogovorjeno 12. točki pogodbe.

- Tožnik v nadaljevanju ponavlja navedbe v zvezi s prijavo terjatev v stečajnih postopkih in podrobno povzema način sklepanja medsebojnih kompenzacij z različnimi kooperanti. Ne soglaša s prvostopenjskimi povzetki v točkah 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z višino terjatve. V kolikor tožnik ne izpolni trditvenega in dokaznega bremena, neplačilo naročnikov ni pravno upoštevan razlog za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, niti razlog znižanja terjatve tožnika do toženca. Iz izpisov odprtih postavk za leto 2011 je razvidno, na katerih gradbiščih je tožnik opravljal dela in kdo so bili naročniki (V., M., S.g. in K.I.), ki so vsi v stečajnem postopku.

- Toženec se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka s stroškovno posledico oziroma podrejeno za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo s pritožbo grajanih, niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

5. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, s katerimi toženec sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti ter ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Tožnik je izpolnil trditveno in dokazno breme (ne drži pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje to naredilo namesto tožnika v obrazložitvi sodbe), sodišče prve stopnje pa je skrbno in natančno izvedlo dokazni postopek ter sprejelo pravilne zaključke. Če se toženec z njimi ne strinja, to ne pomeni, da je mogoče sodišču prve stopnje očitati bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz istega razloga prav tako ni podana očitana bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nestrinjanje z dokazno oceno še ne pomeni, da je podano nasprotje med zapisnikom prvega naroka za glavno obravnavo z dne 6. 5. 2015 in obrazložitvijo sodbe v točki 5 glede tožnikovih navedb. Listine, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe (in toženec v zvezi z njimi navaja, da jih ni prejel), pa je tožnik priložil k dopolnitvi tožbe, ki jo je sodišče prejelo 14. 6. 2013 in jo je tudi vročilo tožencu (vročilnica pripeta k list. št. 126).

6. Pritožbena izvajanja, s katerimi toženec sodišču prve stopnje očita, da „je zapisalo kontradiktoren zapisnik glavne obravnave z dne 6. 5. 2015“ in da „se ni opredelilo do zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženca“(1), niso upoštevna, saj se toženec teh kršitev ni uveljavljal takoj, ko je to bilo mogoče in se v pritožbenem postopku nanje ne more sklicevati (prvi odstavek 286.b člena ZPP), prav tako pa ni niti zatrjeval, da jih brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti. V zvezi z očitki, da ni prejel pripravljalne vloge tožnika in se o njej ni mogel izjasniti, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da tožnik na pripravljalno vlogo toženca z dne 21. 4. 2015 ni odgovoril in je zaradi tega sodišče prve stopnje tudi ni moglo vročati tožencu. Kljub temu, da tožnik ni odgovoril na pripravljalno vlogo, pa to nima nobenega vpliva na izpodbijano odločitev (in se ne more šteti, da je tožnik priznal navedena dejstva v smislu 214. člena ZPP, za kar se neuspešno zavzema toženec), saj je toženec v svoji pripravljalni vlogi zgolj predstavil svoj materialnopravni pogled na med pravdnima strankama sklenjeno kooperantsko pogodbo ter v zvezi s tem podrobno navajal postopke kompenzacij s kooperanti, kar pa ni bistveno za odločitev, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da sta pravdni stranki dne 1. 4. 2005 sklenili Kooperacijsko pogodbo št. 507/2005, na podlagi katere je toženec pri tožniku kot podizvajalcu naročil strojne usluge, ki jih je le-ta opravil in tožencu izstavil račune, ki niso bili plačani(2). V postopku na prvi stopnji med pravdnima strankama ni bila sporna vsebina pogodbe, dejstvo, da so bila dela izvedena ali višina terjatve, ampak je bila sporna predvsem razlaga 12. člena kooperacijske pogodbe, zaradi česar toženec sodišču prve stopnje posledično očita zmotno uporabo materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ocenilo, da ima sklenjena kooperacijska pogodba pravno naravo pogodbe o delu oziroma podjemne pogodbe po 619. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik se je namreč kot podjemnik zavezal opraviti določen posel (oprava strojnih uslug), toženec kot naročnik pa se je zavezal, da bo tožniku plačal za opravljeno delo. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da „gre pri kooperacijski pogodbi za tripartitno razmerje med naročniki (M. d.o.o., S., K., V. itd.), med tožnikom kot izvajalcem in tožencem kot zastopnikom kooperantov ter da je bil toženec zgolj posrednik med tožnikom in naročniki – kot naslednik zadruge kooperantov“, saj iz kooperacijske pogodbe jasno izhaja, da je bila sklenjena zgolj med tožnikom in tožencem, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Posledično so neutemeljena tudi pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na to, kdo je bil naročnik in kako je toženec poračunaval terjatve med kooperanti, sklepal kompenzacije itd., saj je bila pogodba sklenjena zgolj med tožnikom in tožencem in je za potrebe konkretnega postopka pomembno le njuno medsebojno razmerje.

9. Tekom postopka sporna pogodbena določba (12. člen kooperacijske pogodbe), podlaga na kateri toženec gradi svojo materialnopravno razlago pogodbe, s katero sta pogodbenika dosegla poseben dogovor glede načina in ročnosti plačila(3), ne spremeni materialnopravnega pristopa k rešitvi zadeve, saj ureja zgolj rok in način plačila, ki je vezan na izpolnitev (odložnega) pogoja – to je plačilo s strani naročnika oziroma investitorja. Tak dogovor med tožencem kot izvajalcem in tožnikom kot podizvajalcem, da bodo dela plačana podizvajalcu potem, ko se bo izvajalec poplačal pri naročniku, je zgolj zavezoval podizvajalca, da počaka določen primeren čas, po poteku katerega šele lahko zahteva plačilo dogovorjene cene za opravljano delo od izvajalca – neodvisno od tega, ali je bil izvajalec poplačan od naročnika ali ne(4). Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa (5), ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi. Od izpolnitve tako določenega pogoja je odvisna dospelost tožnikove terjatve oziroma čas izpolnitve toženčeve obveznosti.

10. Pravilen je prvostopenjski zaključek, da neizpolnitev tako določenega pogoja ne pomeni, da izvajalec svoje obveznosti v razmerju do podizvajalca, ki je v celoti opravil svoje delo, sploh ni dolžan izpolniti (za kar se je ves čas postopka zavzemal toženec) oziroma da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Sodišče druge stopnje soglaša z nadaljnjim prvostopenjskim zaključkom iz točke 12 obrazložitve sodbe, da je najkasneje takrat, ko je jasno, da se pogoj ne bo uresničil (oziroma po poteku razumnega in primernega roka), treba šteti, kot da čas izpolnitve oziroma rok ni določen (289. člen OZ), zaradi česar upnik (podizvajalec) pridobi pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev.

11. Glede na nesporno dejstvo, da je tožnik dela opravil, saj toženec obstoja terjatve ni prerekal in računov ni zavrnil ter da je bil prvi vtoževani račun izstavljen dne 31. 10. 2008 z zapadlostjo 13. 2. 2009, zadnji pa dne 31. 12. 2010 z zapadlostjo 23. 4. 2011, je pravilen prvostopenjski zaključek, da je tožnik v primernem roku uveljavljal plačilo svoje terjatve (ker računi po več letih niso bili plačani, je tožnik vložil predlog za izvršbo). Ker neplačilo naročnikov tožencu ni pravno upošteven razlog za neplačilo tožniku, so pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena. Toženec je vtoževano terjatev dolžan plačati, ne glede na to, da so naročniki po njegovem zatrjevanju „vsi v stečajnem postopku“, saj v pogodbi ni bilo izrecno dogovorjeno, kako je s prenosom rizika za primer stečaja naročnika oziroma kako je v primeru, če naročnik tožencu sploh ne bi plačal. 12. Toženec prav tako neutemeljeno nasprotuje prvostopenjskim razlogom v zvezi z višino terjatve. Ker tekom postopka ni ugovarjal niti količini, niti kakovosti opravljenih del in ni zavrnil s strani tožnika izstavljenih računov, ampak je ves čas zatrjeval, da vtoževane terjatve ni dolžan plačati, saj ni dobil plačila s strani naročnikov, je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z višino terjatve, ko je odštelo delno poravnano terjatev, pravilna.

13. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (točko I izreka) sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1) : Sodišče prve stopnje je v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno obrazložilo, da predlagano zaslišanje zakonitega zastopnika toženca v ničemer ne bi pripomoglo k drugačni ali boljši pojasnitvi bistvenih okoliščin te zadeve, zato je bil ta dokazni predlog kot nepotreben zavrnjen (213. člen ZPP). Prav tako pa iz pritožbe ponovno izhaja zgolj, da bi zakoniti zastopnik toženca lahko izpovedal več o načinu medsebojnih kompenzacij med kooperanti in poračunavanju terjatev, kar za odločitev ni bistveno.

Op. št. (2) : Razen delno po dveh računih v zneskih 28,87 EUR in 600,00 EUR, kot je navajal toženec in temu tožnik ni nasprotoval, zaradi česar je sodišče prve stopnje v tem delu na podlagi tretjega odstavka 436. člena ZPP sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu kot neutemeljen zavrnilo – kar niti ni pritožbeno sporno.

Op. št. (3) : Drugi odstavek 12. člena kooperacijske pogodbe, iz katerega izhaja, da družba (toženec) poravna kooperantu (tožniku) račun v roku treh dni po sprejemu plačila od naročnika.

Op. št. (4) : Tako tudi Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, Posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, komentar k 642. členu, stran 887. Op. št. (5) : Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 80/2007 z dne 16. 12. 2008, izhaja pa tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 234/2010 z dne 11. 5. 2010 ter sodb Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cpg 368/2012 z dne 17. 1. 2013 in I Cpg 301/2013 z dne 12. 12. 2013 (kjer je toženec v obeh primerih isti).