Jedro

Obtoženca imata skladno s pritožbeno zatrjevanim pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma do sojenja v razumnem roku. Če jima tega ni mogoče zagotoviti, se mora pripor odpraviti.

Obtoženca namreč ne smeta biti omejena v svoji pravici do osebne svobode zgolj zato, ker sodišče ne more, pa čeprav iz objektivnih razlogov, končati kazenskega postopka.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper obtožena A. A. in B. B. odpravi.

II. Uprava zaporov mora obtožena A. A. in B. B. nemudoma izpustiti na prostost.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s pritožbeno izpodbijanim sklepom je ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtožena A. A. in B. B. še podani.

2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila zagovornika obtoženih A. A. in B. B. Zagovornik obtoženega B. B. uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi, podredno pa, da se nadomesti s hišnim priporom. Zagovornik obtoženega A. A. uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev pravic iz 19., 20., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) in kršitev jamstva iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se pripor odpravi.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Drugostopenjsko sodišče sledi presoji sodišča prve stopnje, da po zadnji pravnomočni ugotovitvi razlogov za pripor niso nastale nove okoliščine, ki bi ugotovljen dokazni standard utemeljenega suma omajale. Ob tem, ko je bil utemeljen sum formalno dognan s pravnomočno obtožnico, je pri odločitvi o obstoju utemeljenega suma upoštevalo tudi pravnomočen sklep z dne 4. 7. 2022, s katerim je sodišče delno ugodilo predlogom zagovornikov o izločitvi dokazov. V nasprotju s pritožbeno zatrjevanim je tudi po sodbi pritožbenega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno, da se ob ostalih dokazih, ki so v smeri utemeljenega suma za obtoženca obremenilni, zaradi izločitve dokazov, utemeljenost suma ni postavila pod vprašaj. Pritožnik namreč utemeljenega suma ne more omajati s sklicevanjem na nezakonitost odredb preiskovalnega sodnika in okrožnega državnega tožilstva, do zakonitosti katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo v pravnomočnem sklepu o izločitvi dokazov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tako utemeljen sum še vedno podan.

5. Pritožbeno sodišče v nasprotju z zagovornikoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta pri obeh pritožnikih še vedno podana priporna razloga ponovitvene nevarnosti in begosumnosti. Razloge za sprejem takšne odločitve je sodišče ustrezno navedlo in obrazložilo, zato izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

Ob številnih izpostavljenih objektivnih in subjektivnih okoliščinah, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti za oba obtožena in ki so obrazloženo zajete v točki 6 pritožbeno izpodbijanega sklepa, je za pritožbeno sodišče povsem sprejemljiva presoja tega pripornega razloga.

Pritrditi gre zagovorniku obtoženega A. A., ko izpostavlja oprostilno sodbo v postopku, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje navedlo, da se nahaja še v fazi glavne obravnave, vendar to ob številnih drugih ugotovljenih obremenilnih okoliščinah ponovitvene nevarnosti ne postavlja pod vprašaj. Poudariti je treba, da ostajajo okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost obtožencev v bistvenem vse od odreditve pripora dalje nespremenjene. Nasprotnega tudi pritožnika ne trdita (z izjemo že izpostavljene oprostilne sodbe). Na pritožbene navedbe obtoženega B. B., ki se dotikajo zaključka o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti v smislu očitka, da ni izkazana kontinuiteta v obtoženčevem kriminalnem početju, da ni izkazano, da bi obtožencu vir zaslužka oz. finančne koristi nudila ravno kriminalna udeležba, o časovni odmaknjenosti očitanih dejanj, zanikanju poznavanja logistike organizacije, izvedbe prevoza ilegalnih prebežnikov, neobstoju neodkritih članov kriminalne združbe in ponujen lasten pritožben zaključek o očitni razliki v teži in okoliščinah kaznivih dejanj, ki se očitajo posameznemu od obtožencev, ki pomenijo v večjem delu ponovitev dosedanjih pritožbenih navedb, torej navedb iz predhodnih pravnih sredstev zoper sklepe o podaljšanju pripora, oziroma zoper sklepe o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, je bilo že sicer obširno odgovorjeno v dosedanjih sklepih, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

V nasprotju z zagovornikom obtoženega B. B. pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o tem, da je pri tem obtožencu podana nevarnost pobega, da je torej podan priporni razlog begosumnosti. Razlogi o tem pripornem razlogu, navedeni v točki 5 so prepričljivi, razumni in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivi. V predhodnih sklepih je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da je obtoženčeva zapustitev ozemlja Republike Slovenije bistvena pri presoji njegove begosumnosti, dejstvo, da naj bi se obtoženec sam prostovoljno vrnil v Slovenijo pa izgubi svojo težo ob podatku, da kazenski postopek zoper obtoženca takrat še ni tekel. Prijava stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ob ostalih po sodišču prve stopnje izpostavljenih okoliščinah, ki kažejo na nevarnost obtoženčevega pobega, ne more rezultirati v pritožbeno zasledovanem zaključku, da obtoženec ni begosumen, do drugačnega zaključka pa ne vodi niti pritožnikova ponovno izpostavljena želja po ureditvi stikov oziroma varstva in vzgoje obtoženčevega otroka. Na pritožbene pomisleke glede obtoženčevega ukvarjanja s poslovanjem družbe C. d.o.o., obtoženčeve namere sodišču izročiti potni list v primeru odprave pripora in njegovega prostovoljnega prihoda na hišno preiskavo, je pritožbeno sodišče že večkrat odgovorilo v predhodnih sklepih, na katere se v izogib ponavljanju ponovno sklicuje. Izpostavljene okoliščine, nevezanost na ozemlje Republike Slovenije, že izkazan umik v tujino in pa kazenski postopek, ki je v teku zoper obtoženca zaradi hudih kaznivih dejanj, so torej okoliščine, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča, kažejo na obtoženčevo izrazito begosumnost. 6. Sodišče prve stopnje je vse zgoraj naštete zakonske pogoje za pripor ustrezno substanciralo in obrazložilo, zato v tej fazi ni mogoče slediti pritožniku, ko zatrjuje na načelni ravni manjko konkretizacije zakonskih razlogov za odreditev pripora.

7. Pritožnik neutemeljeno graja sestavo senata, ki je odločal o podanosti pripornih razlogov, saj naj bi pri odločanju sodelovala sodnica, ki se je seznanila z izločenimi dokazi in bi morala biti izločena po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. Nasprotno drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da pri odločanju o podanosti pripornih razlogov ne gre za takšno zakonsko predvideno situacijo, saj zakonska norma zajema v primeru seznanitve z izločenimi dokazi prepoved sodnikov odločanja le o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi.

8. V sedaj pritožbeno izpodbijanem sklepu se je sodišče prve stopnje vnovič postavilo na stališče, da sta odrejena ukrepa še vedno sorazmerna ukrepa, pri čemer pritožnika pravilno izpostavljata, da se prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni povsem prepričljivo opredelilo do časovne sorazmernosti odrejenih osebnih omejevalnih ukrepov, zlasti v luči izpostavljenih ustavnih odločb in sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice Neumeister proti Avstriji.

9. Spisovna dokumentacija obravnavane zadeve pokaže, da se obtoženi A. A. in B. B. nahajata v priporu od 14. 4. 2021 dalje in da je bila zoper obtožena vložena obtožnica dne 5. 8. 2021. Od zadnjega prvostopenjskega odločanja o obstoju pripornih razlogov z dne 13. 9. 2022, do katerega se je pritožbeno sodišče opredelilo s sklepom z dne 27. 9. 2022 in presodilo, da je časovna sorazmernost pripora še podana, pa do zadnjega odločanja o podanosti pripornih razlogov, je bila zadeva zaradi izločitev sodnikov štirikrat predodeljena v delo novim sodnikom. Zaradi izločitev sodnikov, nadaljnji naroki v zadevi še niso razpisani.

10. Obtoženca imata skladno s pritožbeno zatrjevanim pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma do sojenja v razumnem roku. Če jima tega ni mogoče zagotoviti, se mora pripor odpraviti. V kolikor je pripor odrejen zaradi zagotovitve nemotenega poteka kazenskega postopka, se mora osebni omejevalni ukrep odpraviti, če sodišče ne more kazenskega postopka končati v takšnem roku, ki ne bi pomenil kršitve obtoženčeve pravice do sojenja v razumnem roku. Obtoženca namreč ne smeta biti omejena v svoji pravici do osebne svobode zgolj zato, ker sodišče ne more, pa čeprav iz objektivnih razlogov, končati kazenskega postopka. V kolikor pa je pripor odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, torej zaradi zagotovitve varnosti drugih ljudi, je treba pri odločanju, ali naj se odpravi pripor, ki traja nerazumno dolgo, tudi oceniti, ali v konkretnem primeru pravica drugih do njihove varnosti odtehta poseg v obtoženčevi pravici do osebne svobode in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Gre za nasprotujoče si ustavno varovane človekove pravice, oziroma temeljne svoboščine, zato mora sodišče odločiti, spoštovanju katere človekove pravice oziroma temeljne svoboščine daje večji pomen.

11. V opisani situaciji, ko sta bila osebna omejevalna ukrepa odrejena že aprila 2021, ko je od vložitve obtožnice preteklo več kot leto dni in od zadnjega odločanja o podanosti pripornih razlogov sodišče ni opravilo nobenega zaslišanja ali drugega procesnega dejanja (razen navedenih izločitev), ni več moč brezpogojno zastopati teze o spoštovanju pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zadevi, kjer je bil zoper obtoženca odrejen osebni omejevalni ukrep. Glede na to, da v tej zadevi ni moč več govoriti o spoštovanju določila drugega odstavka 200. člena ZKP, ko ni neutemeljena pritožbena teza o tem, da sodišče ne postopa posebno hitro, glede na to, da sta obtoženca v priporu, je pritožbeno sodišče presodilo, da je glede na vse obrazloženo, v tem trenutku treba dati prednost pravici obtožencev do osebne svobode. Ko tako po presoji pritožbenega sodišča ni moč več govoriti o časovni sorazmernosti uporabljenih osebnih omejevalnih ukrepov in kontinuiranemu postopanju v zadevi, je moralo pritožbeno sodišče sledeč pritožbama, ki se dotikata obstoja tega pogoja za pripor, sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je pripor zoper oba obtoženca odpravilo. Glede na navedeno spremembo sklepa sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče odredilo, da uprava zaporov obtoženca nemudoma izpusti na prostost. 12. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.