Jedro

Oškodovanka, ki v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni ali razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo obravnavalo, čeprav pritožbe ni napovedala, kot zahteva prvi odstavek 368. člena ZKP, ker je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da je sodnica po razglasitvi sodbe o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe poučila le stranke, ne pa tudi oškodovanko, ki je bila pri razglasitvi sodbe navzoča in je v obravnavani zadevi pritožbo upravičena vložiti. V primeru, če upravičenec do pritožbe o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ni bil poučen, njegove pritožbe, ki ni bila napovedana, ni mogoče zavreči kot nedovoljene.

Izrek

Pritožbi višjega državnega tožilca in oškodovanke M.B. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo II K 60336/2019 z dne 13. 1. 2020 obdolženega T.M. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

2. Zoper sodbo sta se pritožila višji državni tožilec in oškodovanka M.B..

3. Višji državni tožilec uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega T.M. spozna za krivega storitve kaznivega dejanja, ki mu ga očita obtožba ter mu izreče pogojno obsodbo, v njej pa mu določi kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Oškodovanka, ki v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni ali razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo obravnavalo, čeprav pritožbe ni napovedala, kot zahteva prvi odstavek 368. člena ZKP, ker je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da je sodnica po razglasitvi sodbe o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe poučila le stranke, ne pa tudi oškodovanko, ki je bila pri razglasitvi sodbe navzoča in je v obravnavani zadevi pritožbo upravičena vložiti. V primeru, če upravičenec do pritožbe o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ni bil poučen, njegove pritožbe, ki ni bila napovedana, ni mogoče zavreči kot nedovoljene.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Graja dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno izreklo oprostilno sodbo. V njej je za zaključek, da je podan dvom, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, navedlo prepričljive in tehtne razloge, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje in jih kot pravilne povzema. Glede pritožbenih navedb, v okviru katerih je lahko presojalo pravilnost dejanskih ugotovitev, pa pritožbeno sodišče še dodaja:

7. Pritožba državnega tožilca navaja, da je sodišče neutemeljeno verjelo obdolžencu in njegovi ženi B.M., da je M.B. obdolžencu dovolila, ker sta bila tedaj v dobrih odnosih, da podpiše pooblastilo v njenem imenu, ne pa oškodovanki in priči J.S., ki sta trdili nasprotno. Oškodovanka je v ovadbi, na glavni obravnavi in v pritožbi zoper sodbo enako navajala, da obdolženčeva žena ni bila prisotna, ko sta se z obdolžencem pogovarjala o pooblastilu, povedala pa je tudi, da mu pooblastila ni dovolila podpisati, ker se je sama želela udeležiti geodetskega postopka, za katerega bi naj pooblastila obdolženca, a je slednji ni želel peljati na ogled. Sodišče bi moralo dodatno preveriti, ali je obdolženi M.B. obiskal sam ali pa je bila prisotna tudi njegova žena, ne pa zgolj verjeti njegovim navedbam in zaključiti, da podpis na pooblastilu ni imel nobenih pravnih posledic za M.B., niti koristi za obdolženca. Slednjemu pritožba sicer pritrjuje, poudarja pa, da tudi M.B. ni imela nobenega razloga, da bi izpovedovala zoper obdolženca, ker s tem ne bi ničesar pridobila. Sodišče prve stopnje v sodbi poudarja konfliktnost odnosa med obdolžencem in oškodovanko, pritožba pa meni, da je vzrok takšnega odnosa v tem, ker obdolženec ni upošteval oškodovankine volje in je podpisal pooblastilo, čeprav mu tega ni dovolila in je ni hotel peljati na ogled, oškodovanka pa bi lahko pooblastilo sama podpisala, kot je podpisala pritožbo.

8. Oškodovanka v pritožbi ponavlja svojo izpovedbo. Zatrjuje, da obdolžencu ni dovolila, da jo podpiše na pooblastilu, da ne ve, zakaj je to storil in če ni imel kaj od tega, njegova žena pa pri obdolženčevem obisku ni bila prisotna in o tem ni izpovedala po resnici. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Navedbam pritožb ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da na podlagi izvedenih dokazov, ki potrjujejo konfliktnost odnosa med obdolžencem in oškodovanko in izrazito negativen odnos slednje do obdolženca, zaradi katerega je mogoče sklepati, da je pričala v obdolženčevo škodo, pri čemer podpis na pooblastilu ni imel nobenih pravnih posledic za oškodovanko in nobenih koristi za obdolženca, ni mogoče zaključiti, da bi obdolženec karkoli naklepno ponarejal na pooblastilu ter je zato podan dvom, da je storil očitano kaznivo dejanje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je podan dvom v to, da je obdolženec oškodovanko podpisal brez njenega pristanka, na kar kaže dejstvo, da jo je zaradi podpisa pooblastila obiskal in ga ni kar v njenem imenu podpisal, njegov zagovor in izpovedba M.B. pa tudi ne potrjujejo trditve pritožbe državnega tožilca, da sta bila prav podpis tega pooblastila in okoliščina, da je ni hotel peljati na ogled, nedvomno vzrok za to, da so se njuni odnosi poslabšali. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da ni nobenega tehtnega razloga, da obdolženčevemu zagovoru ne bi verjelo, pravilnosti takšnega zaključka pa ne more omajati niti ocena pritožbe državnega tožilca, da M.B. nima nobenega razloga, da bi izpovedovala proti obdolžencu. Prav tako neutemeljeno pogreša dodatno preverjanje sodišča, ali je obdolženec M.B. Domu starostnikov tistega dne obiskal sam, pri čemer ne pojasni, kateri dokaz bi naj izvedlo za ugotavljanje te okoliščine.

10. Prav tako neutemeljene so navedbe pritožbe M.B. Po njeni oceni bi moralo sodišče prve stopnje verjeti njej in hčerki J.S., ne pa obdolžencu. Navaja, da je pooblastilo podpisal brez njene privolitve in da jo je že z darilno pogodbo ogoljufal. Kot je že bilo obrazloženo, sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze prvega ni moglo z gotovostjo zaključiti, druga trditev, da je M.B. z darilno pogodbo ogoljufal, ki je pritožba z ničemer ne utemelji, pa potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da sta obdolženec in M.B. v slabih odnosih in da ni mogoče izključiti, da je obdolžencu dovolila, da jo na pooblastilu podpiše, pa sedaj, ko so odnosi med njima slabi, trdi nasprotno. Pritožba navaja še, da je sodišče prve stopnje v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Kršitev kazenskega zakona, kar pritožba navaja kot zmotno uporabo materialnega prava, je kot pritožbeni razlog mogoče uveljavljati le, kadar se pritožnik strinja z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato obeh pritožbenih razlogov ni smiselno uveljavljati hkrati Pritožba zato tudi v tem delu ni utemeljena.

11. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, sta pritožbi zoper prvostopenjski oprostilni izrek neutemeljeni.

12. Glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah višjega državnega tožilca in oškodovanke odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Sodna taksa kot strošek pritožbenega sodišča ni bila določena, ker ne gre za nobenega od primerov, za katere Zakon o sodnih taksah in ZKP udeležencem postopka nalagata obveznost plačila sodne takse.