Jedro

V izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala, da je zlorabljal pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, ker je dejansko prebival v novem stanovanju in si s tem neupravičeno pridobil protipravno premoženjsko korist. Svojo dokazno oceno je oprlo na izpovedbo priče - sostanovalca, ki je tožnika v celotnem spornem obdobju nekajkrat videl na naslovu novega stanovanja v spremstvu hčerke in partnerice, ko je nosil športno torbo in dopis podjetja, ki potrjuje, da so bile v spornem obdobju na naslovu novega stanovanja prijavljene tri osebe. Navedena dejstva še ne dokazujejo, da je tožnik dejansko stanoval na novem naslovu in dnevno prihajal na delo iz novega stanovanja, zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 15. 3. 2011 nezakonita in da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, (2) da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 16. 3. 2011 dalje in sicer v roku 8 dni in pod izvršbo, (3) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 16. 3. 2011 dalje obračunati in izplačati bruto plačo v višini 1.127,66 EUR, od bruto plače v roku 8 dni obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do dne plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo (vse I. točka izreka sodbe: pravilno 1. točka izreka).

Nadalje je tožena stranka po nasprotni tožbi A.A., A. dolžna plačati tožeči stranki Republiki Sloveniji 745,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od zapadlosti dalje, kot je razvidno iz izreka sodbe, v roku 15 dni pod izvršbo (2. točka izreka). Za presežek za znesek 208,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku sodbe, se zahtevek zavrne (3. točka izreka). Sodišče je tudi odločilo, da stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške v zvezi s postopkom o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v postopku za plačilo odškodnine pa je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna povrniti sorazmerni del stroškov v znesku 124,80 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki: Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, ugodilni del sodbe po nasprotni tožbi ter odločitev o stroških postopka, v delu, v katerem se nanaša na odločitev, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka v zvezi s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi (torej razen zoper odločitev, da tožena stranka v tem delu sama krije svoje stroške postopka) in zoper odločitev o plačilu stroškov postopka v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede tožnikovih navedb, da je pred začetkom spornega postopka že bil v teku drug postopek izredne odpovedi. Tožnik je bil najprej v postopku izredne odpovedi, v katerem naj bi imel zagovor že dne 1. 3. 2011, nato pa še v izpodbijanem postopku, o katerem je bil obveščen 4. 3. 2011, zagovor pa je bil 11. 3. 2011. Tožena stranka bi morala do 4. 3. 2011 odločiti o prvi odpovedi. Sodba tudi nima razlogov glede nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi v delu, saj naj bi tožena stranka nezakonito zbirala informacije, na katerih je utemeljevala izredno odpoved, na podlagi nadzora po 33.a členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). Tako pridobljene informacije ne morejo biti podlaga za izredno odpoved. Predstojnik je namreč razpolagal z informacijo o sumu zlorabe, kar je izrecno potrdil tudi policist A.B., sum zlorabe pa je dikcija iz 33.a člena ZJU. Tožnik ni bil seznanjen z zbiranjem informacij. Nadalje navaja, da so neprepričljivi razlogi sodišča, ko je na podlagi izpovedbe priče A.C., ki naj bi tožnika nekajkrat videl s športno torbo v spremstvu hčerke in partnerice zaključilo, da je tožnik že od poletja 2009 stanoval na naslovu A.. O tem, kje naj bi tožnik bival, je torej sodišče odločilo na podlagi tega, ker je nosil športno torbo. Po drugi strani pa je sodišče na 9. strani sodbe ugotovilo, da samo občasno srečevanje tožnika s pričo ne more potrjevati dejstva, kje tožnik dejansko stanuje. Iz tega razloga je zavrnilo zaslišanje nekaterih prič, bivših in sedanjih sosedov tožnika. Sodišče torej prihaja samo s seboj v nasprotje, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik je trdil, da je skupnost s partnerko razpadla in da sta se razšla, ni pa trdil, da bi bila skregana. Še vedno je bil z njo v stiku zaradi hčerke, ki je bila v spornem obdobju še v vrtcu in je potrebovala oba starša. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedb tožnika in zaslišanih prič A.D., A.E. in A.F. ter soseda iz B. A.G., ki so povedale, da sta tožnik in partnerica bila sprta. Tudi bivši najemodajalec A.H. je imel občutek, da se ne razumeta. Sodišče ni prepričljivo obrazložilo, zakaj pričam ne verjame. Glede tožnikovih mame in brata, ki naj ne bi navedla prepričljivih razlogov, zakaj se tožnik ni preselil v A. s partnerko, iz zapisnikov izhaja, da sta na vprašanje odgovorila. Razumljivo, da spor ostane med partnerjema in se o tem niti družini ne razlaga. Zakaj naj bi bila neprepričljiva izpoved A.D., sodišče tudi ni dovolj skrbno pojasnilo. Priča je izpovedala, da sta za spor med njima vedeli obe mami. Povedala je o vsem, o čemer je bila vprašana, brez nasprotij. Iz izpovedbe ne izhaja, da ne bi znala pojasniti, zakaj se tožnik ni preselil skupaj z njo in hčerko in zakaj so bile na tem naslovu prijavljene tri osebe. V postopku je odločilno, kje je tožnik živel in od kod se je vozil na delo. Za te pomembne okoliščine mora tožena stranka ponuditi prepričljivejše dokaze, kot so izpovedbe njegovega delavca, ki je „parkrat videl tožnika na naslovu v A.“ in kot so podatki o številu uporabnikov, s katerimi izredna odpoved sploh ni utemeljena. Nezanesljiv in nezadosten je nadalje tudi dopis C. d.o.o., ki ga je sodišče pridobilo po drugem naroku za glavno obravnavo, s tem predlogom pa je bila tožena stranka že prekludirana. Ob nakupu so bile prijavljene tri osebe, saj tedaj tožnik in partnerica nista bila v sporu. Čeprav sodišče zaključuje, da je bilo stanovanje vseljeno šele julija 2009, se ne vpraša, zakaj so bile ob nakupu prijavljene tri osebe, čeprav nihče v stanovanju ni stanoval 6 mesecev. Razlogi o tem, da stroški niso zanemarljivi, so pavšalni in neprepričljivi, saj niti niso bili ugotovljeni. Nadalje se tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaslišane priče niso znale časovno umestiti dogajanja in da so bile glede tega nezanesljive. Priča A.I. pa je povedala, da je tožnika spoznala šele spomladi 2011 ob priliki poplave stanovanja in neverjetno je, da si pred tem ne bi zapomnila tožnika, saj sta bila soseda v bloku. Opozarja, da je A.C. izpovedal, da je tožnika videl nekajkrat, parkrat, trikrat ali petkrat ter poudaril, da sodišče dosti zahteva od njega glede tega, kolikokrat ga je videl. A.C. časovno ni znal določneje umestiti dogajanja v letu 2009 in 2010. Priča ni povedala nobenih okoliščin, nič podrobnega ali prepričljivega, kot so izpovedale ostale priče, o tem da je videl tožnika, ko je kadil na balkonu. Teh izpovedb sodišče dokazno ni ocenilo, niti samo zase, niti v povezavi z drugimi dokazi. Po drugi strani pa tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu. Sodišče tudi ni naredilo ocene na podlagi navedbe tožnika, da so se ga želeli pri toženi stranki znebiti ter da zaradi 700,00 EUR ne bi tvegal zaposlitve. Tožnik nasprotuje tudi restitucijskemu zahtevku, prav tako pa tudi opozarja, da sodišče ni zaslišalo prič A.J. in A.K.. S tem mu je vzelo možnost obravnavanja. Ne strinja se s tem, da je sodišče prve stopnje naključno izbralo nekatere priče, ki jih je zaslišalo.

Tožena stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP in zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da sodbo v zavrnilnem delu spremeni in tudi v tem delu tožbenemu zahtevku ugodi ter naloži plačilo pravdnih stroškov oziroma pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče, ki je pri svojem odločanju ugotovilo, da naj bi se tožnik v stanovanje v A. vselil julija 2009, ne bi smelo upoštevati priloge A28 (potrdilo o montiranju kuhinje na naslovu A.), saj je to prilogo tožnik predložil šele na zadnjem naroku dne 2. 4. 2011. Zato je bil prekludiran. Ta ključni dokaz bi lahko predložil že na prvem naroku in ne šele na zadnjem. Sodišče je tudi prezrlo dokaz družbe C. d.o.o., v katerem je izrecno navedeno, da so bile od meseca februarja 2009 na tem naslovu v stanovanju prijavljene tri osebe za delitev skupnih stroškov, kar verodostojno in jasno dokazuje, da tožnik že od februarja 2009 dalje stanuje na tem naslovu A.. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugoditi.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih glede vprašanja, ali je tožnik v spornem obdobju, od februarja 2009 dalje stanoval na naslovu A.. Ker je to dejstvo odločilno za odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi, v katerem tožena stranka uveljavlja vračilo domnevno neutemeljeno izplačanih zneskov prevoza na delo in z dela, sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava, odločitev pa je najmanj preuranjena.

Dodatno k pritožbi tožeče stranke: Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz razloga, ker naj bi tožena stranka zoper njega istočasno vodila dva postopka izredne odpovedi. Bistveno je, da je bila tožniku odpovedana pogodba le zaradi kršitev, ki so predmet tega individualnega delovnega spora, torej zaradi očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti in kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije iz 219. člena KZ-1, ne da bi tožena stranka že prej odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi zaradi drugih kršitev. Takrat namreč tožnik ne bi bil več v delovnem razmerju, zato bi bila eventualna druga odpoved nezakonita. Zmotno je stališče tožnika, da bi tožena stranka morala najprej odločiti o kršitvah, ki jih je tožniku očitala v drugem postopku, ter šele nato odločati v tem postopku odpovedi. Niti Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, 56/02, s spremembami; ZJU), ki velja za tožnika, niti Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR), ki se za javne uslužbence uporablja subsidiarno na podlagi 1. odstavka 5. člena ZJU), ne prepovedujeta, da delodajalec oziroma tožena stranka ne bi smela tožniku istočasno očitati več kršitev ter glede vsake izmed njih tožnika seznaniti z očitki in mu omogočiti zagovor. Tožnik v tem kontekstu zmotno uporablja besedo postopek ter iz tega izvaja zaključek, da bi morala tožena stranka odločiti v enem postopku, preden bi lahko odločala v drugem. ZDR res navaja kot opredelitev vsebine 83. člena, da gre za "postopek pred odpovedjo s strani delodajalca". Toda to ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen poseben postopek s formalnimi odločitvami (sklepi) ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Gre za odpoved pogodbe, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi (obligacijskih) pogodb, in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca, kot praviloma šibkejše pogodbene stranke. Med takimi dodatnimi pogoji je tudi zagotovitev zagovora. Obveznost delodajalca po drugem odstavku 83. člena ZDR je torej, da delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Da bi se delavec lahko zagovarjal, mu mora biti jasno predočeno, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo, saj se le tako lahko brani oziroma pove svoje stališče o očitkih. Razumljeno v skladu s tem namenom in v obsegu, ki mogoča delavcu uspešno obrambo, je delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi treba vročiti "pisno obdolžitev". Ker je torej bistveno, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor, ne pa, da bi o drugi kršitvi odločila, izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita iz tega razloga.

Prav tako tožnik neutemeljeno navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker naj tožena stranka pri ugotavljanju kršitev ne bi upoštevala določbe 33.a člena ZJU. Citirana določba v 1. odstavku določa, da lahko predstojnik v primeru, ko razpolaga z informacijo, na podlagi katere so podani razlogi za sum, da javni uslužbenec zlorablja pravico do zadržanosti z dela do 30 delovnih dni zaradi bolezni ali poškodbe, ali pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, pooblasti enega ali več javnih uslužbencev za ugotovitev dejanskega stanja. Pooblaščeni javni uslužbenec lahko na podlagi 2. odstavka citiranega 33.a. člena ZJU zbira informacije iz prejšnjega odstavka od javnih uslužbencev, zaposlenih v organu, in od tretjih oseb. O posameznih dejanjih v okviru ugotavljanja dejanskega stanja pooblaščeni javni uslužbenec sestavi zapisnik. Po končanem postopku ugotavljanja dejanskega stanja se javnega uslužbenca seznani z ugotovitvami postopka in se mu omogoči vpogled v zapisnik. V skladu s 4. odstavkom mora predstojnik pred pričetkom izvajanja nadzora javnega uslužbenca najprej opozoriti, da obstajajo razlogi za sum o zlorabi, ter mu omogočiti, da se o tem izjasni. Tožena stranka je pojasnila, da je za sum izvedela takrat, ko je bilo že jasno, da kršitev ne obstaja, saj je tožnik pred tem že odjavil prejšnje prebivališče oziroma sporočil nov naslov, ki je tudi po mnenju tožene stranka ustrezal dejanskemu stanju. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko tožnika ni posebej obveščala, da zoper njega opravlja nadzor, saj so bila dejanja že storjena in je tožena stranka le za nazaj ugotavljala, ali je tožnik storil kršitev. Zato v tem delu niso podane takšne kršitve določb ZJU oziroma ZDR, ki bi utemeljevale sklepanje, da je odpoved nezakonita.

V skladu s 1. alineo 1. odstavka 111. ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, torej da obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. S sklepom tožene stranke št. ... (...) z dne 15. 3. 2011, v zvezi s s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS, št. ... z dne 20. 4. 2011, je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alineji 1. odstavka 11. člena ZDR, ker naj bi naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja goljufije v skladu z določbo 1. odstavka 211. člena KZ-1, ter naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se je kmalu po nakupu stanovanja, najkasneje junija 2009 dejansko vselil v novo stanovanje na naslovu ..., A., od začetka januarja pa dejansko ne živi več na naslovu ..., B., kjer je nekaj časa prebival z družino kot podnajemnik, ko se je tja preselil iz stanovanja na naslovu ..., B.. V obdobju od junija 2009 do vključno januarja 2011 naj bi si tako tožnik mesečno pridobil protipravno korist v znesku 36,00 EUR iz naslova previsoko izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela, skupaj v navedenem obdobju 720,00 EUR.

Tožnik utemeljeno opozarja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede domneve zlorabe pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela oziroma glede vprašanja, kje je tožnik dejansko prebival v času, ko mu tožena stranka očita, da je neupravičeno pridobil protipravno premoženjsko korist. Zaključek sodišča, da je tožnik od poletja 2009 stanoval v A. na naslovu ..., temelji na izpovedbi priče A.C., stanovalca na naslovu ..., A., ki je tožnika nekajkrat videl v celotnem spornem obdobju na naslovu ..., A., v spremstvu hčerke in partnerice. Izpovedal je, da je tožnika videl, ko je nosil športno torbo. Sodišče je sklepalo, da torba ni potrebna, če gre samo za obisk. Tudi dejstvo, da je hodil skupaj s partnerico, ne dokazuje, da bi bil z njo sprt in da nista stanovala skupaj. Svojo odločitev je sodišče oprlo tudi na dopis podjetja C. d.o.o. (list. št. 59), ki potrjuje, da so bile od februarja 2009 na tem naslovu prijavljene tri osebe. Tožniku namreč sodišče prve stopnje ni verjelo, da se je bilo treba takoj po nakupu stanovanja v januarju 2009 prijaviti na tem naslovu.

Po stališču sodišča druge stopnje je tak dokazni zaključek neprepričljiv, pavšalen in najmanj preuranjen. Zgoraj navedena dejstva namreč ne dokazujejo, da bi tožnik stanoval na naslovu ..., A.. V skladu z drugim odstavkom 82. člena ZDR je dokazno breme na toženi stranki, torej mora tožena stranka dokazati, da je tožnik vsakodnevno bival na naslovu …, A.. Stalno bivališče na tem naslovu pomeni, da je tožnik vsakodnevno prihajal odhajal in prihajal nazaj iz službe na ta naslov. Priča A.C. tožnika ni vsakodnevno videval na naslovu ..., A.. Tega tudi ne dokazuje dejstvo, da je tožnik nosil torbo. Prav tako prejšnji najemodajalec tožnika A.H. ni prepričljivo izpovedal, da naj bi vedel, da se je tožnik odselil v A., čeprav iz uradnega zaznamka v predsodnem postopku z dne 20. 2. 2011 (B14) izhaja, da naj bi to dne 18. 2. 2011 povedal policistu A.B... Tega dejstva priča A.H. v sodnem postopku ni potrdila. Povedala je, da naj bi mu tožnik ob priliki odhoda povedal, da bo dobil službeno stanovanje, ki naj bi bilo nekje v A.. Priča je pojasnila, da A.B., komandirju postaje v B., ni povedala, kam naj bi se tožnik odselil, ali k mami svoje partnerice, ali pa v stanovanje, ki naj bi ga dobil v službi oz. kupil. Če bi priča vedela za naslov, bi ga gotovo povedala. Pojasnila je tudi, da je ta pogovor opravila po telefonu. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj naj bi prijava treh članov gospodinjstva pri upravniku zgradbe v februarju 2009 dokazovala, da je tožnik od junija 2009 stanoval na novem naslovu. Tožnik je v zvezi z navedenimi dejstvi pojasnil, da je ob primopredaji stanovanja prijavil tri osebe, torej sebe, partnerko in otroka na tem naslovu. Prav tako je pojasnil, da je obiskoval otroka na novem naslovu, ga prevzel v vrtcu, ko je partnerica delala, in s tem pomagal pri skrbi za otroka. Pojasnil je, da stike s partnerko nista prekinila, to pa navsezadnje potrjuje tudi dejstvo, da sta se kasneje tudi poročila.

Vse navedeno po zaključku sodišča prve stopnje pomeni, da dejansko stanje še ni bilo popolno ugotovljeno. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je izostal dokazni zaključek glede verodostojnosti izpovedb prič in sicer A.D. (partnerice), A.E. (tožnikove mame), A.F. (tožnikovega brata), A.L. (partnerja A.E.), soseda na naslovu ..., B. A.G. ter A.I., stanovalca v bloku na novem naslovu. Zaključek sodišča, da njihove izpovedbe niso prepričljive, ni obrazložen. Sodišče namreč ne pojasni, ali so si izpovedbe nasprotujoče, nelogične ali nerazumljive ter v čem izpoved A.C. in dopis C. d.o.o. ovržejo izpovedbe prič. Tožnik je predlagal tudi zaslišanje ostalih prič in sicer sosedov na naslovu ..., prav tako tudi priče A.J., ki bi povedala, da sta se s tožnikom skupaj vozila v D. igrati nogomet. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati vsaj predlagani priči A.J. in A.K..

Ker je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti, prav tako pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, v okviru že podanih dokaznih predlogov.

Dodatno k pritožbi tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi): Ker je utemeljenost tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi odvisna od ugotovitve ali in kdaj naj bi se tožnik preselil na nov naslov ..., A., in si s tem domnevno pridobil neupravičeno premoženjsko korist, je pritožbeno sodišče tudi pritožbi tožene stranke ugodilo ter zavrnilni del sodbe razveljavilo iz enakih razlogov kot je ugodilo pritožbi tožnika. Sodišče bo lahko zakonito odločilo o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi šele takrat, ko bo ugotovilo, kdaj se je tožnik vselil v stanovanje. Ali je bilo to v letu 2009, in sicer februarja 2009 kot navaja tožeča stranka v nasprotni tožbi, ali najkasneje junija 2009, kot navaja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ali pa šele v januarju 2011, kot to trdi tožnik. Šele nato bo lahko tudi sklepalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, v okviru že podanih dokaznih predlogov. Podrobneje bo moralo zaslišati tožnika ter ostale predlagane priče ter njihove izpovedbe natančno analizirati. Šele na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka, v katerem bo moralo oceniti tudi listinsko dokumentacijo v spisu oziroma opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu, bo lahko sodišče prve stopnje ponovno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo vsej dejstev glede očitane kršitve delovnih in drugih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi tožniku. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivost, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje. V nasprotnem bi sodišče druge stopnje prevzemalo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.