Jedro

Upravna organa in sodišče prve stopnje sta napačno uporabila določbe 3. odstavka 4. člena ZPVAS, ker sta jih razlagala drugače, kot jih je razložilo ustavno sodišče v odločbi U-I-308/02 z dne 22.4.2004.

Izrek

Pritožbi se ugodi izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in odpravi odločba tožene stranke z dne 27.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27.10.2000, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote K. z dne 4.7.2000, s katero je bil zavrnjen predlog članov agrarne skupnosti P., za vpis te skupnosti v register agrarnih skupnosti in njihovih članov pri Upravni enoti K. Tožena stranka navaja, da je prvostopni upravni organ ugotovil, da so člani Agrarne skupnosti P. italijanski državljani. Ugotovljeno je bilo tudi, da med Republiko Italijo in Republiko Slovenijo ni bil sklenjen sporazum, ki bi omogočal našim državljanom, da uveljavljajo pravice nekdanjih agrarnih skupnosti na zemljiščih, ki so na ozemlju Republike Italije. Videmski sporazum, na katerega se sklicuje tožeča stranka, pa ne ureja pravic in postopkov ponovne vzpostavitve agrarnih skupnosti in uveljavljanje pravic nekdanjih agrarnih skupnosti, na zemljiščih, ki so na ozemlju Republike Italije, temveč ureja osebni promet ter kopenski in pomorski prevoz med obmejnimi območji. Zato v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj, določen v 3. odstavku 4. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in vrnitvi njihovega premoženja in premoženjskih pravic (ZPVAS).

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Sklicuje se na določbe 3. odstavka 4. člena ZPVAS, po katerih imajo pravico do članstva in ponovne vzpostavitve agrarnih skupnosti, tudi tuji državljani, če so bili člani nekdanje agrarne skupnosti ali so njihovi dediči oz. pravni nasledniki, na katere je bila premoženjska pravica iz 3. odstavka 1. člena tega zakona prenesena, pod pogojem, da imajo agrarne skupnosti oz. njihovi člani po mednarodnih sporazumih pravico do uveljavljanja pravic nekdanjih agrarnih skupnosti na zemljiščih, ki so na ozemlju druge države.

Videmski sporazum, na katerega se sklicuje tožeča stranka pa po presoji sodišča prve stopnje ne predstavlja pravnega temelja za uveljavljanje pravic nekdanjih agrarnih skupnosti na ozemlju tuje države.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da obravnavana zadeva posega v določbo 5. člena Ustave Republike Slovenije, po kateri mora Republika Slovenija skrbeti za avtohtone slovenske narodnostne manjšine v sosednjih državah. Člani Agrarne skupnosti P. so avtohtoni Slovenci s stalnim prebivališčem v vasi P., ki se nahaja v obmejnem območju z Republiko Slovenijo. Zato ima ta skupnost svoja zemljišča na ozemlju slovenske države v k.o. O., S. in P., vsekakor v 10 km obmejnem pasu. Agrarna skupnost P. je bila ustanovljena v obdobju Avstroogrske države, v istem času in v enakih postopkih, ko je nastala večina agrarnih skupnosti v Sloveniji. Zaradi tega je njena organizacija, način uživanja oziroma uporabe zemljišč povsem identična s skupnostmi, ki ležijo sedaj na ozemlju Republike Slovenije. Ocenjuje, da so vsi dosedanji postopki, kot tudi novela ZPVAS (Uradni list RS, št. 38/94) v nasprotju z ustavnim redom RS in mednarodnimi sporazumi - Videmski sporazum. Ta povsem enakopravno obravnava slovenske in italijanske državljane, lastnike kmetijskih zemljišč in drugih nepremičnin v 10 km pasu ob državni meji. Meni, da se bo moralo vrhovno sodišče, ko bo ta primer obravnavalo, izreči o ustavnosti že citirane novele 3. odstavka 4. člena ZPVAS. Državni zbor, ki je spreminjal in dopolnjeval ZPVAS bi moral upoštevati že obstoječe zgodovinske pravice zamejskih slovenskih agrarnih skupnosti ter ohranjevati načelo reciprocitete, tudi z vidika zaščite lastnih državljanov.

Kolikor se je odločil naj te stvari rešuje mednarodna pogodba, tedaj bi moral, predvsem z vidika zaščite gospodarskih interesov slovenske manjšine v Italiji, opozoriti pristojno Ministrstvo za zunanje zadeve na sklenitev ali dopolnitev ustrezne mednarodne pogodbe z Italijo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije na pobudo tožeče stranke in Agrarne skupnosti D. izdalo odločbo, št. U-I-308/02 z dne 22.4.2004 (Uradni list RS, št. 51/2004) o razlagi 3. odstavka 4. člena ZPVAS. V odločbi je zapisalo, da če pri razlagi besedila 3. odstavka 4. člena ZPVAS upoštevamo namen oziroma cilj zakonodajalca, potem je ni mogoče razumeti tako, da pravice tujih državljanov do članstva in ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti pogojuje z obstojem diplomatske vzajemnosti, temveč, da te pravice pogojuje z obstojem možnosti, da bodo v primeru ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti oziroma včlanitve vanjo, po že sklenjenih mednarodnih sporazumih, pravice članov lahko uresničevali. Gre za pravice, ki izvirajo iz namena organiziranja agrarne skupnosti. Če bi bili na primer tuji državljani ovirani pri prehajanju meje tako, da kmetijske dejavnosti ne bi mogli opravljati, bi bila tudi pravica do včlanitve in vzpostavitve agrarne skupnosti prazna. Za območje, na katerega se nanaša primer pobudnic, pa prav Videmski sporazum z določbami, ki se nanašajo na neomejeno gibanje oseb v zvezi s kmetijsko dejavnostjo (člena 7 in 10), omogoča uresničevanje navedenih pravic.

Glede na navedeno sta upravna organa in sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi napačno uporabila določbe 3. odstavka 4. člena ZPVAS, ker sta jih razlagala drugače, kot jih je razložilo ustavno sodišče v zgoraj navedeni odločbi. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedenega v tej sodbi.