Jedro

Ker je tožnik o dogodku ugrabitve izpovedoval skladno, prepričljivo in očitno resnicoljubno (kot že pojasnjeno, ko organa ni npr. zavajal z navedbami, da so talibani takrat želeli ugrabiti točno njega), sodišče ocenjuje, da je z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazal, da se je dogodek dejansko zgodil. Glede na to, da so za dolgoletno delo njegovega očeta in da mu je pri tem tožnik pomagal, vedeli vsi (tudi sosedje, nekateri med njimi so bili tudi talibani), sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da v takšnih okoliščinah ni bil potreben noben specifičen dogodek, kot to zahteva tožena stranka, da bi talibani tožnika »opazili«, kako pomaga očetu. Njegova pomoč je bila dolgoletna, splošno znana in življenjsko logična (da je sin, ki dobro govori angleško, pomagal svojemu očetu, ki ga je preživljal).

Sodišče sledi tožnikovim navedbam o tem, da je bil deležen groženj in ugrabitve s strani nedržavnega subjekta (3. al. 24. člena ZMZ-1), tj. talibanov. Sodišče ocenjuje, da so grožnje s smrtjo in ugrabitev (za katero se ne ve, kako bi se končala, če tožnika ne bi rešila vojska) dejanja fizičnega in psihičnega nasilja (1. al. drugega odstavka 26. člena ZMZ-1) in so dovolj resne narave, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Ob tem je bistveno uporabiti določbo drugega odstavka 23. člena ZMZ-1, ki določa, da je dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju, ali da mu je preganjanje neposredno že grozilo, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ne bo ponovilo ali se grožnje ne bodo uresničile. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da ker je pomagal očetu, ki je delal za tuja podjetja, so talibani menili, da je (tudi on) vohun in nevernik ter njihov politični nasprotnik. Razlog preganjanja je v tem primeru pripisano politično prepričanje (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1), kar med strankama ni sporno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1223/2018/39 (1312-05) z dne 18. 9. 2020 se odpravi ter se ugodi prošnji za mednarodno zaščito prosilca A.A., rojenega ..., državljana Islamske republike Afganistan in se mu prizna status begunca od 18. 9. 2020 dalje.

II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca velja z dnem vročitve pravnomočne sodne odločbe kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik 26. 3. 2019 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Kot razlog za mednarodno zaščito je navedel, da je njegov oče 25 let delal za tujce v Afganistanu. V njihovem kraju imajo oblast talibani in ISIS. Ker je dobro govoril angleško, so talibani mislili, da je tudi on tako kot njegov oče delal za tujce. Oče je delal kot varnostnik, zanj pa so mislili, da dela kot prevajalec. Oče je delal za tuje podjetje S in zaradi tega so mu grozili. Poleti 2017 so ga na poti na upravno enoto zajeli talibani. Nekaj so jih postrelili, njega pa na srečo niso, saj ga je rešila afganistanska vojska. Talibani so mu že pred tem grozili po telefonu. Prav tako so mu grozili po telefonu tudi po ugrabitvi. Po napadu so mu poslali tudi grozilno pismo, ki ga ima s seboj kot dokaz. Februarja 2018 je zapustil Afganistan. Poskušal ga je zapustiti že leta 2016, ko so mu talibani grozili po telefonu, vendar takrat ni bil uspešen. V Afganistanu ga ogrožajo talibani, ISIS in ljudje, ki jih smatrajo kot nevernike.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema kaj je tožnik povedal na obeh osebnih razgovorih.

4. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik na vprašanja odgovarjal korektno, obširno in se jim ni skušal izogibati, predložil je tudi precej listinske dokumentacije. Predložil je kar nekaj listin v podporo svojim navedbam. Tožena stranka pa je v njegovih izjavah zasledila nekaj kontradiktornosti, za katere meni, da so bistvenega pomena. Tožnik je predložil tudi grozilno pismo, ki ga ob podaji prve prošnje sploh ni omenil. Tožena stranka nato obsežno pojasnjuje, zakaj se datum nastanka grozilnega pisma ne ujema z datumom, ko naj bi ga tožnik prejel. Tožnik je odšel iz Afganistana z letalom 27. 1. 2018, pismo pa je nastalo 28. 4. 2018. Naslednjo kontradiktornost vidi tožena stranka v tem, ali so ga ugrabili isti talibani, kot so mu predhodno grozili po telefonu. Iz njegovih izjav je mogoče sklepati, da so tisti, ki so mu grozili, in tisti, ki so ga ugrabili, isti. Ob podaji druge prošnje pa je dejal, da so mu talibani pred in po napadu grozili po telefonu, iz česar je mogoče sklepati, da govori o enih in istih talibanih, čeprav v tem primeru to ni tako nedvoumno kot ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito. Neskladne so tudi njegove izjave glede znanja angleškega jezika. Ob podaji prve in druge prošnje je vprašan po materinem jeziku rekel, da govori malo farsi. Te izjave so v nasprotju s siceršnjim zatrjevanjem v postopku, da so talibani zaradi njegovega dobrega znanja angleškega jezika menili, da je prevajalec za tuje organizacije. Za očeta je tožnik rekel, da že od leta 2016 ni več aktiven, torej ne dela več za tuje organizacije. Tožnik je rekel, da je grožnje talibanov prejemal od leta 2016, kar pa je glede na navedbe, da naj bi tega leta oče prenehal z delom, neprepričljivo, saj ni mogoče verjeti, da bi se grožnje začele, ko je oče že prenehal z delom. Poleg tega tudi ni verjetno, kako bi talibani izvedeli za njegovo pomoč očetu pri pisni korespondenci. Pavšalne in neprepričljive so tudi izjave, da ga ogroža Islamska država. Tožena stranka ni našla informacij o dogodku, ki ga je opisal tožnik v zvezi z ugrabitvijo s strani talibanov. Res pa iz preučenih informacij nedvoumno izhaja, da so v provinci Nangarhar prisotne različne talibanske skupine, zadnjih nekaj let pa dodatno še borci Islamske države. S tem pa še ni mogoče reči, da te informacije potrjujejo tožnikove navedbe. Informacije tudi potrjujejo napade na družinske člane oziroma sorodnike posameznikov, ki so povezani z vlado in mednarodno skupnostjo, pri čemer je poudarjeno, da so temu še posebej izpostavljeni sorodniki vladnih uradnikov in članov afganistanskih nacionalnih varnostnih in obrambnih sil. Te informacije nudijo določeno, čeprav majhno mero opore tožnikovim trditvam. Tožnik tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, pri tem pa ni izkazal utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storil. Po oceni tožene stranke ni podana splošna verodostojnost tožnika. Informacije sicer potrjujejo prisotnost uporniških skupin v času, ko je tožnik imel zatrjevane težave, prav tako podpirajo navedbe o tem, da so tarča napadov sorodniki oseb, ki jih smatrajo za povezane z vlado ali mednarodno skupnostjo, čeprav tožnik glede na očetovo delo ne spada med profile, ki bi bili glavna tarča. 5. Tožnik zatrjuje, da so pretekle težave z uporniki, kakor tudi nevarnost novih ali ponovnih težav povezane z delom, ki ga je njegov oče opravljal za tujce. Glede na to, da je splošno znano, da uporniške skupine sodelovanje s tujci razumejo kot protivladno početje, tožena stranka ocenjuje, da tožnik po smislu svojih navedb uveljavlja strah pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja. Tožnik je predložil tudi precejšnjo število referenčnih pisem, ki se nanašajo na delo njegovega očeta. Grozilna pisma so pogosto predmet ponarejanja. Vendar pa je tožnik iz Afganistana odšel 27. 1. 2018, grozilno pismo pa je nastalo 28. 4. 2018, torej tri mesece kasneje. V dokumentu z dne 3. 4. 2018 stanovalec in vodja vasi Lachpoor potrjuje izjavo, da talibani tožnika obtožujejo vohunjenja in dela za vlado Afganistana. Vendar pa tožena stranka ne more dati teže izjavi, ki potrjuje neko drugo dejstvo, saj ta, ki jo potrjuje, ni bil prisoten pri tem, kar potrjuje. Tožnik s predloženimi listinami ni uspel dokazati, da so mu v preteklosti grozili talibani. Prav tako na oceno tožene stranke ne morejo vplivati fotografije, za katere tožnik trdi, da so na njih sorodniki, ki so jih ubili talibani. Gre za tožnikove sorodnike, ki živijo v okraju Bati Kot, kjer tožnik že dolgo ne živi več in fotografije ne morejo predstavljati dokaza o njegovi ogroženosti. Tožnik tudi ni predložil nobenih listinskih dokazov za strah pred preganjanjem s strani Islamske države. Tožena stranka sicer sprejema, da je tožnikov oče delal kot varnostnik na rezidencah tujcev, preostalih njegovih izjav o zatrjevanih težavah in grožnjah v preteklosti zaradi očetovega dela pa tožena stranka ne sprejema. To, da oče od leta 2016 ni več aktiven, je pomembna okoliščina, čeprav tudi opustitev dela ne nudi nujno imunosti na napade, odvisno od narave dela in okoliščin posameznega primera. Med tistimi, ki delajo za tujce, so najbolj ogroženi posamezniki, ki delajo za tuje vojaške sile, zlasti tolmači in varnostniki, med te osebe pa tožnikov oče ne spada. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

6. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje tudi pogojev za priznanje subsidiarne zaščite po 28. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1 je tožena stranka že presojala v okviru ocenjevanja izpolnjevanja pogojev za status begunca. V zadnjem letu v okraju Jalalabad ni prihajalo do pomembnejših varnostnih incidentov v smislu nediskriminatornega nasilja. Stopnja nasilja ni takšna, da bi že sama prisotnost osebe v tem kraju predstavljala utemeljen razlog za soočenje z utemeljenim tveganjem, da tožnik utrpi resno škodo. Glede poti med Kabulom in Jalalabadom tožena stranka ugotavlja, da letalska povezava ne obstaja, zato je potrebno uporabiti kopensko pot. Tožena stranka nima podlage za oceno, da bi potovanje tožnika po tej cesti predstavljalo utemeljen razlog, da bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

7. Tožnik v tožbi navaja, da je njegov oče delal za tuje organizacije približno 25 let in da so to vedeli ljudje v njihovem kraju, med katerimi so bili številni talibani. Iz smernic UNHCR izhaja, da so civilisti, ki veljajo za podpornike vlade ali mednarodne skupnosti, velikokrat tarča ugrabitev ter umorov s strani protivladnih elementov. Prav tako so ogroženi njihovi družinski člani. Prav tako je nesporno dejstvo, da prihaja tožnik iz Nangarharja, afganistanske province, kjer je prisotnost talibanov in ISIS izredno visoka. Delujejo tudi v glavnem mestu Jalalabad in kljub temu, da je nadzor nad mestom še vedno v rokah afganistanske vlade ali pa je nedoločen, so napadi usmerjeni na varnostne sile, vladne enote ter civiliste. Tožena stranka tožniku očita nekaj kontradiktornosti. Edina kontradiktornost, ki jo sprejema, je glede grozilnega pisma. Ne ve, zakaj je na njem datum 28. 4. 2018. Tožnik vztraja pri tem, da je pismo prejel, preden je zapustil državo in da skupina talibanov, ki ga je ugrabila, ni ista skupina, kot mu je pred tem grozila. Talibani, ki so mu grozili po ugrabitvi, pa so isti kot tisti, ki so ga ugrabili. To pa ne pomeni, da so bili to isti talibani, ki so mu grozili pred ugrabitvijo, torej leta 2016. Grožnje so bile izrečene s strani druge skupine talibanov in ne tistih, ki so ga ugrabili. Trditev tožene stranke, da tožniku ne verjame, da govori angleško, ker na podaji prošnje to ni zapisano pod vprašanjem, katere jezike govori, je popolnoma zmotna in izredno formalistična. Dejstvo, ali tožnik govori angleško, je enostavno preveriti in tožnik predvideva, da tožena stranka angleško zna in bi lahko preizkusila, ali dejansko govori angleško. Tožnik namreč govori tekoče angleško in se tega ni naučil šele po podaji prošnje. Nadalje tožnik navaja, da kljub temu, da oče ni več delal, je še vedno imel kontakte s svojimi prejšnjimi delodajalci. Zaradi očetove službe je bila ogrožena vsa družina, talibani pa so jih smatrali za nevernike zaradi sodelovanja s tujci. Tožnik tudi nikoli ni rekel, da oče ni prejemal groženj. Povedal je, da je tudi oče prejemal številne grožnje in da je bil tudi ugrabljen, a so se starešine dogovorile, da ga izpustijo. Ljudje so vedeli, da tožnik govori angleško, saj je splošno znano, da talibani nadzirajo ljudi. Ni potreben konkreten dogodek, kot to misli tožena stranka. Islamska država res tožniku ni direktno grozila. Prisotnost Islamske države pa je v Nangarharju velika. Bila je prisotna tudi v okrožju Bati Kot, iz katerega izhaja tožnikova družina. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da bi morale o tožnikovi ugrabitvi obstajati javno dostopne informacije. Če določena informacija o dogodku ni javno dostopna, to še ne pomeni, da se določen dogodek ni zgodil. Tožnik ni zgolj družinski član osebe, ki je povezana z mednarodno skupnostjo, ampak je oseba, ki jo talibani smatrajo kot nekoga, ki je povezan z mednarodno skupnostjo. Tožnik ni zaprosil za azil v najkrajšem možnem času, ker za Grčijo še vedno velja, da se prosilcev za azil tja ne vrača. Kar se tiče Hrvaške je splošno znano, da se policija do migrantov obnaša na izredno nečloveški način. Vodja vasi Lachpoor je bil prisoten, ko se je tožnikova družina morala zaradi groženj izseliti iz vasi. Vodja vasi lahko potrdi, da je tudi tožnik bil obtožen vohunjenja in dela za vlado, saj so v vasi še vedno živeli tožnikovi sorodniki. Nadalje tožnik natančno pojasnjuje, zakaj je odšel na nevarno pot zato, da bi dobil taskiro. To je potni list, ki je potreben za mednarodna potovanja, je najpomembnejši osebni dokument za afganistanske državljane. Tožena stranka pa na strani 18 odločbe celo sama priznava, da uporniške skupine sodelovanje s tujci razumejo kot protivladno početje. Iz najnovejšega EASO-vega poročila izhaja, da je bila v drugi četrtini leta 2020 Nangarhar provinca z največ civilnimi žrtvami v celotni državi. Iz preučenih poročil izhaja, da je stopnja nevarnosti v Jalalabadu izredno visoka in tožena stranka ni mogla zaključiti, da se tako napeta, nestanovitna in nepredvidljiva situacija tam ne bo še poslabšala. To je četrta najbolj prizadeta provinca z varnostnimi incidenti. Tožnik se tudi ne strinja, da je cesta med Kabulom in Jalalabadom cesta, ki ne bi bila varnostno sporna. To je ena najbolj nevarnih cest v državi in tudi ena najnevarnejših na svetu. Uporniki včasih ciljajo na kontrolne točke, konvoje varnostnih služb, pa tudi osebe mednarodnih organizacij. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status begunca ali subsidiarno zaščito, podrejeno pa, naj odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da nikjer ni navedla, da tožniku ne verjame, da govori angleško, ampak je obrazložila kontradiktornosti, ki so nastale v izjavah v zvezi z njegovim znanjem angleškega jezika, pri čemer kontradiktornosti ni prepričljivo pojasnil. Pri tem, da tožnik za azil ni zaprosil v najkrajšem možnem času, ne gre za kriterij, ki bi lahko odločilno vplival na odločitev o prošnji za mednarodno zaščito, vendar pa se je glede na zakonske določbe tudi do tega treba opredeliti. Vodja vasi Lachapoor nikakor ne more potrjevati groženj, ki naj bi jih tožnik prejemal v Jalalabadu. Nerelevantno je, ali je bil ta vodja prisoten, ko se je družina selila zaradi groženj. Takšna oseba ne more potrditi groženj, ki naj bi se dogajale več let kasneje in to v drugem kraju. Zgolj dejstvo, da je profil tožnika naveden v UNHCR-jevih smernicah pa še ne pomeni, da bo nujno ogrožen, saj smernice navajajo, da takšne osebe zgolj lahko potrebujejo mednarodno zaščito. Tožnik tudi ni pojasnil, zakaj informacij o varnosti potovanja po cesti Kabul - Jalalabad ni predložil že v postopku mednarodne zaščite. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je torej glede na odgovor na tožbo razčiščeno, da tožena stranka sprejema, da tožnik govori angleško. Glede pisem vodje vasi Lachapoor pojasnjuje, da se je tožnikov oče javil sorodnikom v tem kraju, da njegovemu sinu grozijo talibani, sorodniki pa so o tem obvestili vodjo vasi. Res je, da vodja vasi ni bil priča groženj, vendar pa je poznal tožnikove sorodnike in jih je očitno imel za zaupanja vredne ljudi. Zato mu ni bilo problem napisati teh pisem. Nikjer ne izhaja, da bi smernice EASO morale imeti večjo dokazno moč kot smernice UNHCR. Tožnik tudi vztraja pri tem, da je potrebno upoštevati informacijo o varnosti poti med Kabulom in Jalalabadom in da ne gre za nedovoljeno tožbeno novoto, saj je glede na določilo člena 46 (3) Procesne direktive potrebno opraviti ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj.

10. Tožnik je v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2021 povzel najnovejše informacije o izvorni državi, ki da kažejo, da se je varnostna situacija v Afganistanu in še posebej v provinci Nangarhar v zadnjih mesecih poslabšala.

11. Sodišče je dne 8. 3. 2021 opravilo glavno obravnavo, na kateri je tožena stranka v zvezi z varnostnimi incidenti, ki jih je navedel tožnik v zadnji pripravljalni vlogi, navedla, da 8 od 11 primerov predstavlja ciljno nasilje, pri čemer gre v večini za napade na varnostne sile, ter da je EASO decembra za celotno provinco Nangarhar znižal stopnjo nasilja. Pooblaščenka tožnika je odgovorila, da so tudi pri ciljnem nasilju žrtve civilisti, ki niso nujno tarče, da je stopnja incidentov zelo visoka in da se situacija mesečno spreminja in ostaja nepredvidljiva.

K točki I izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka, upoštevajoč tudi prvo prošnjo za mednarodno zaščito, opravila štiri zaslišanja tožnika (dve podaji prošnje in dva osebna razgovora). Tožnik je predložil tudi več pisnih dokazil, zbrana so bila številna poročila o stanju v izvorni državi. Ker je med strankama sporna dokazna ocena, torej v konkretnem primeru ocena o tem, ali je tožnik verodostojen ali ne, je sodišče skladno z drugim odstavkom 71. člena ZMZ-1 razpisalo glavno obravnavo, kjer je izvedlo dokaz z vpogledom v upravni spis, sicer pa stranki v postopku nista predlagali izvedbe kakršnihkoli dokazov.

14. Sodišče meni, da je sicer tožena stranka dovolj podrobno ugotovila dejansko stanje, saj je večkrat zaslišala tožnika, na obeh osebnih razgovorih precej podrobno, zbrala je tudi številna poročila o stanju v izvorni državi, vendar je po presoji sodišča izvedla napačno dokazno oceno, ko je na podlagi tožnikovih izjav ocenila, da tožnik ni verodostojen. Pri oceni verodostojnosti bi morala tožena stranka izhajati iz sheme kriterijev za oceno verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 (v zvezi s členom 4(5) Kvalifikacijske direktive II 2011/95/EU1), ki jo je Upravno sodišče vzpostavilo v sodbi v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, in katerim je pravno relevantnost Vrhovno sodišče priznalo v sodbi v zadevi I Up 117/2014 z dne 10. 4. 2014.2 To bi namreč pripomoglo k pravilnejši in celovitejši dokazni oceni tožnikove verodstojnosti. Gre za tri temeljne strukturne elemente oziroma kriterije ocene (ne)verodostojnosti: 1) notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav (znotraj enega intervjuja/pisne izjave, po fazah postopka ali primerjanje izjav več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine), 2) zunanja (ne)konsistentnost (primerjava izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom) in 3) odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (angl. (im)plausability), pri čemer se ponekod izrecno poudarja, da pri tem kriteriju ne gre za kriterij, da je konkretna uradna oseba prosilcu verjela (angl. being believed), ampak je v veljavi kriterij, da je mogoče prosilcu verjeti (angl. being believable), s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti subjektivnemu ocenjevanju. V okviru tega tretjega kriterija je treba upoštevati tudi dejavnike kot npr., da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje,3 da je navedel utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov,4 da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče,5 da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev6, in stopnja natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga poda prosilec.

15. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sicer večinoma pravilno razlikovala med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi, pri čemer se prve povezujejo s pogoji za mednarodno zaščito, druge pa s postranskimi elementi, ki se neposredno ne vežejo na pogoje za mednarodno zaščito, ni pa v zadostni meri v dokazno oceno vključila tako negativne kot tudi pozitivne elemente ocene neverodostojnosti, nekatere elemente pa je presojala napačno ali preveč splošno.

16. Primer, kjer tožena stranka ni razlikovala med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi in je njena dokazna ocena tudi sicer napačna, je vprašanje, ali je tožnik pri obeh podajah prošnje že v uvodni fazi razgovora, tj., ko se v vnaprej pripravljen obrazec pod točko 12 vpišejo materni in drugi jeziki, ki jih prosilec za mednarodno zaščito govori, navedel, da govori angleško, glede na to, da tam to ni navedeno, tožnik pa trdi, da je to povedal. Tožena stranka vidi v tem bistveno notranjo nekonsistentnost, češ da tožnik tam ni navedel, da govori tudi angleški jezik, hkrati pa je zatrjeval, da je ogrožen (tudi) zaradi tega, ker je pomagal očetu pri komuniciranju v angleščini in so zaradi tega talibani menili, da dela kot prevajalec. Pri tem tožena stranka spregleda, da je tožnik v drugem delu tako pri podaji prve prošnje dne 7. 6. 20187 kot druge prošnje dne 26. 3. 20198 samoiniciativno povedal, da je očetu pomagal tudi z angleščino. Ni namreč logično, da bi tožnik najprej to dejstvo hotel zamolčati, nato pa ga samoiniciativno navedel. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni verjetno, da bi se dvakrat zgodilo, da bi prevajalec pozabil prevesti ali uradna oseba pozabila napisati, da tožnik govori tudi angleško, pri čemer je rubrika »drugi jeziki« bila obakrat izpolnjena z »Malo farsi« (sodišče ocenjuje, da je tudi možno, da se je rubrika z jeziki pri drugi prošnji preskočila, saj so po naravi stvari spremembe malo verjetne), vendar sodišče ocenjuje, da je še toliko manj verjetno, da bi tožnik obakrat najprej načrtno zamolčal, da govori tudi angleško, nato pa obakrat v nadaljevanju še na istem razgovoru samoiniciativno navedel, da govori (celo dobro) angleško. Zaradi tega torej sodišče v tem ne vidi notranje nekonsistentnosti, tj. nekonsistentnosti med izjavami tožnika. V vsakem primeru pa to ne pomeni bistvene nekonsistentnosti, kakor to želi prikazati tožena stranka, saj je glede na to, da tudi za toženo stranko ni sporno, da tožnik dejansko govori angleško,9 treba šteti, da je to dejstvo dokazano, in torej navedbe tožnika, da je očetu pomagal pri komunikaciji v angleščini iz tega razloga niso neprepričljive.

17. Naslednja notranja nekonsistentnost, ki jo tožena stranka očita tožniku, je ta, da je iz njegovih izjav mogoče sklepati, da ga je ugrabila ista skupina talibanov, kot mu je predhodno grozila. Tožnik je pri podaji prve prošnje dne 7. 6. 2018 navedel, da so ga po ugrabitvi stalno klicali po telefonu in mu grozili, da ga ne bodo izpustili iz svojih načrtov, da ga bodo še enkrat ugrabili in ubili ter da mu bodo odrezali glavo.10 To izjavo je tožena stranka v izpodbijani odločbi ocenila tako, da iz nje izhaja, da ga je ugrabila ista skupina talibanov, kot mu je predhodno grozila, in da zato tožnik ni konsistenten, ker je kasneje na osebnem razgovoru navedel, da to nista bili isti skupini. Navedeno je tožnik prepričljivo pojasnil v tožbi, in sicer da mu je po ugrabitvi res grozila ista skupina talibanov, kot ga je ugrabila, ni pa bila to ista skupina, ki mu je grozila pred ugrabitvijo. Sodišče ugotavlja, da je to tudi dejansko vsebina zgoraj citirane izjave z dne 7. 6. 2018, in da je tožena stranka pomen te izjave neutemeljeno razširila še na skupino, ki je tožniku grozila pred ugrabitvijo. Pri podaji druge prošnje je tožnik na splošno navedel, da so mu talibani grozili po telefonu pred in po ugrabitvi,11 in tudi iz te izjave ni mogoče sklepati, da naj bi to bila ista skupina. Pri tem tožena stranka ni upoštevala, da je tožnik na prvem osebnem razgovoru samoiniciativno navedel, da je leta 2017 po naključju potoval skupaj v istem vozilu z afganistanskimi vojaki in da so ga talibani takrat spraševali, kdo je in od kod prihaja, in da so v ta namen tudi preiskali njegov telefon.12 To so okoliščine, ki kažejo na to, da so talibani tožnika bolj ali manj ugrabili po naključju, ker je pač potoval skupaj z afganistanskimi vojaki, česar tožnik ne bi povedal, če bi toženo stranko želel zavesti in prikazati, da ga je ugrabila ista skupina talibanov, kot mu je predhodno grozila, in da so želeli ugrabiti točno (in samo) njega.13 V nadaljevanju je tožnik sicer nekoliko nejasno navedel, da so se talibani hoteli prepričati ali je prava oseba ali je tista oseba, ki so ji leta 2016 že grozili, vendar je v nadaljevanju takoj samoiniciativno navedel, da je šlo pri ugrabitvi za drugo skupino talibanov. V tožbi tožnik navaja, da imajo skupine talibanov med seboj kontakt in da je sklepal, da so preverjali, ali mu je druga skupina že grozila. Glede na vse navedeno ocenjuje, da tožnikovih izjav ni mogoče razumeti tako, da je bil nekonsistenten glede tega, da naj bi mu vseskozi grozila ista skupina talibanov. Nasprotno kot tožena stranka je sodišče pri ocenjevanju tožnikovih izjav bolj pravilno sledilo njegovim dejanskim navedbam (tj., da njegovih izjav z dne 7. 6. 2018 ni mogoče razumeti tako, da ga je ugrabila ista skupina talibanov, kot mu je že predhodno grozila) in v oceni upoštevalo tudi pozitivne elemente ocene verodostojnosti, torej tudi argumente in razlage, ki govorijo v prid tožnikovi razlagi in ki so tudi sicer po oceni sodišča življenjsko logično bolj verjetne, kar je vse v skladu z uvodoma navedenimi pravili o objektivnem ocenjevanju verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito.

18. Glede dejanja ugrabitve je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla, da informacij o dogodku ni našla in da je bil dogodek, glede na to, da so bili ugrabljeni nacionalni vojaki, ki jih je rešila nacionalna vojska, dovolj zanimiv in pomemben, oziroma, da ni šlo »za kak majhen in povsem nepomemben incident«, in da bi po njeni oceni informacije o tem morale obstajati, če bi do dogodka res prišlo. Pri tem tožena stranka ne pojasni, kje in na kakšen način je preverjala, ali obstajajo kakšne informacije o dogodku. Nadalje je pavšalna ugotovitev, da je bil dogodek »dovolj zanimiv in pomemben« oziroma da ni šlo »za kak majhen in povsem nepomemben incident«, saj tožena stranka, kakor navaja tudi tožba, ne pojasni, od kod sklepa, da bi o tovrstnih dogodkih mediji ali kdo drug zagotovo poročali (tožena stranka npr. ni navajala, da so mediji poročali o drugih primerljivih dogodkih), predvsem pa je življenjsko neprepričljiv argument, da ker o dogodku ni našla informacij, se ta ni mogel zgoditi.

19. Da do ugrabitve ni prišlo, tožena stranka utemeljuje tudi s tem, da je neprepričljivo, da je tožnik, upoštevajoč, da je že imel potni list in da se je počutil ogroženega s strani talibanov, vseeno šel na nevarno pot v Bati Kot z namenom izdelave tazkire. Tožena stranka je glede tega že sama navedla, da je tazkira v Afganistanu osnoven in pomemben dokument. Da je tazkira potrebna za uveljavljanje različnih pravic in da je v določenih uradnih postopkih potni list ne more nadomestiti, pa je v tožbi dodatno pojasnil še tožnik (in se skliceval na Poročilo Landinfo, opomba št. 4 tožbe), čemur tožena stranka ni oporekala. Glede na pomembnost tazkire se sodišču ne zdi nerazumna izdelava duplikata, zato tudi ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke, da ni prepričljivo, da bi tožnik dejansko odšel v Bati Kot. Ker je tožnik o dogodku ugrabitve izpovedoval skladno, prepričljivo in očitno resnicoljubno (kot že pojasnjeno, ko organa ni npr. zavajal z navedbami, da so talibani takrat želeli ugrabiti točno njega), sodišče ocenjuje, da je z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazal, da se je dogodek dejansko zgodil. 20. Tožena stranka je kot neprepričljive označila tožnikove navedbe, da naj bi mu talibani začeli groziti leta 2016, češ da je tožnik navedel, da je leta 2016 njegov oče prenehal z delom za tujce, zaradi česar ni mogoče verjeti, da "naj bi se grožnje začele in celo stopnjevale po tem, ko je oče prenehal z delom".14 Sodišče ugotavlja, da tožnik ni navedel, da so se grožnje začele "po tem", ko je njegov oče prenehal z delom, kakor napačno navede tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožnik je zgolj navedel, da je bilo to oboje leta 2016. V zvezi z oceno prepričljivosti tožnikovih navedb tožena stranka tudi ni upoštevala, da je tožnik večkrat in povsem konsistentno navajal, da so grozili ne le njemu, pač pa tudi očetu,15 da so talibani ugrabili tudi očeta,16 da je oče še v stiku s tujimi organizacijami, če bi se še pojavila možnost za zaposlitev,17 da so talibani menili, da ima tožnik stike s tujci, da je prevajalec in vohun, da so to mislili za celotno njegovo družino,18 in da je njegova družina še vedno ogrožena.19 Sodišče ocenjuje za povsem verjetno, da so talibani tekom 25 let, ko je tožnikov oče delal za tuje (tudi dobrodelne) organizacije, sprva v Pakistanu, nato pa v Afganistanu, postali nanj pozorni, ter sčasoma tudi na tožnikovo pomoč očetu, še posebej, ker je bila ta pomoč prevajanje, in da talibani po tem, ko so tožnika enkrat prepoznali in označili za nevernika, ki ima stik s tujimi organizacijami in celo zna angleško, nanj niso prenehali biti pozorni zgolj zato, ker je njegov oče prenehal z delom. Treba je tudi upoštevati, da je glede na svoje znanje angleščine tožnik v očeh talibanov morda predstavljal celo večjo grožnjo kot njegov oče (v nadaljevanju predstavljene informacije o izvorni državi navajajo, da so, sicer v povezavi z delom za varnostne sile, tolmači celo eden najbolj ogroženih profilov).

21. Po mnenju tožene stranke izmed vseh tožnikovih izjav po neprepričljivosti izstopajo tiste, s katerimi je utemeljeval, da so talibani sklepali, da dela za tuje organizacije. Tožena stranka povzema, da je tožnik očetu pomagal predvsem pri pisni komunikaciji, da ni navedel niti enega dogodka, kjer bi ga talibani lahko opazili, da je malo verjetno, da tožnikov oče po dolgoletnem delu za tujce ne bi znal angleško in da je njegov oče delal v Kabulu, tožnik pa je živel v Jalalabadu, in da torej ni bil z njim na delovnem mestu. Sodišče ugotavlja, da je tožnik vseskozi konsistentno navajal (in da ne gre le za navedbe, ki so bile »pavšalno navržene«, ko navaja tožena stranka), da je pomagal očetu pri njegovem delu pri komunikaciji v angleščini. To je ob dejstvu, da dobro govori angleško,20 in da je bila celotna tožnikova družina odvisna od očetovega dela, življenjsko logično in prepričljivo. Glede na to, da so za dolgoletno delo njegovega očeta in da mu je pri tem tožnik pomagal, vedeli vsi (tudi sosedje, nekateri med njimi so bili tudi talibani21), sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da v takšnih okoliščinah ni bil potreben noben specifičen dogodek, kot to zahteva tožena stranka, da bi talibani tožnika »opazili«, kako pomaga očetu. Njegova pomoč je bila dolgoletna, splošno znana in življenjsko logična (da je sin, ki dobro govori angleško, pomagal svojemu očetu, ki ga je preživljal). Tožena stranka neutemeljeno šteje za malo verjetno, da bi tožnikov oče ne znal angleško po dolgoletnem delu za tujce, saj izhaja iz premalo utemeljene in življenjsko neprepričljive predpostavke, da se vsi starejši Afganistanci, ki delajo za tuje organizacije, sčasoma naučijo angleščine. Sodišče presoja, da je tožnik dovolj konsistentno navedel okoliščine, na podlagi katerih so mu talibani lahko pripisali status prevajalca in sodelavca tujih organizacij, vohuna in nevernika, skratka njihovega nasprotnika.

22. Edina kontradiktornost, ki jo tožnik priznava tudi v tožbi, je, da je grozilno pismo talibanov datirano z 28. 4. 2018. Tožnik še vedno vztraja pri tem, da ga je prejel, preden je zapustil državo, in ne ve, zakaj je naveden datum 28. 4. 2018. Tudi po oceni sodišče tožnik te kontradiktornosti ni znal zadovoljivo pojasniti, in glede tega pisma tožnik ostaja neprepričljiv. Vendar po presoji sodišča zgolj zaradi tega še ni mogoče na splošno zaključiti, da je tožnik neverodostojen in da mu na tej podlagi ne gre status mednarodne zaščite. Treba je upoštevati, da je tožnik vseskozi zatrjeval grožnje talibanov, da je prav zaradi njih Afganistan zapustil že leta 2016, nakar je bil deportiran nazaj, da je bil s strani talibanov ugrabljen, da so mu kasneje še vedno grozili in da je bil v zvezi z vsemi temi navedbami tožnik vseskozi konsistenten in prepričljiv. Sodišče tako ne dvomi, da je tožnik grožnje prejemal in da je prav zaradi njih znova zapustil Afganistan. Vprašanje, ali je bil povod za zapustitev države v začetku leta 2018 prav prejem grozilnega pisma, sicer ostaja nedokazano in neprepričljivo (tožena stranka na str. 19 izpodbijane odločbe posredno meri na nepristnost pisma, ko povzema informacije o izvorni državi, da naj bi se dalo grozilna pisma kupovati, talibani pa da naj jih ne bi več uporabljali22), vendar to ne more imeti odločilnega negativnega vpliva na dokazno oceno sodišča o tožnikovi verodostojnosti.

23. Nadalje, kot je navedla in pravilno upoštevala že tožena stranka, je tožnik predložil veliko listinskih dokazov, kar v postopkih mednarodne zaščite (prosilcev iz Afganistana) ni najbolj običajno, glede referenčnih pisem tožena stranka ni imela pomislekov o pristnosti in je sprejela, da je tožnikov oče resnično delal za tujce v Pakistanu in Afganistanu,23 tožnik je na vprašanja po oceni tožene stranke odgovarjal »korektno, obširno in se jim ni skušal izogibati« ter se je tako kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje,24 kar vse je prav tako treba upoštevati pri oceni notranje verodostojnosti (prvi kriterij v shemi za ocenjevanje verodostojnosti) in oceni, ali je tožniku mogoče verjeti (tretji kriterij). V slednjega spada tudi okoliščina, ali je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (4. al. tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1). Glede tega kriterija tožena stranka navaja, da je bil tožnik namenjen v Italijo in da je že prečkal dve državi članici EU (Hrvaško in Grčijo), kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, poleg tega pa je v prvotnem upravnem postopku samovoljno zapustil azilni dom. Glede na to, da tudi iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kako to vpliva na samo dokazno oceno, v odgovoru na tožbo pa tožena stranka celo izrecno navede, da ne gre za kriterij, ki bi lahko odločilno vplival na odločitev, tudi sodišče presoja, da je v okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnik dovolj konsistentno izpovedal o razlogih, zakaj zaproša za mednarodno zaščito, ta kriterij izrazito manj pomemben in ne more bistveno negativno vplivati na presojo verodostojnosti tožnika.25

24. Nadalje je treba v skladu z že omenjeno shemo kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti tožnikove izjave primerjati tudi z objektivnimi informacijami o izvorni državi (drugi kriterij, tj. tako imenovana zunanja verodostojnost).

25. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi obširno navedla informacije o izvorni državi, od katerih bo sodišče le povzelo bistvene ugotovitve. Sodišče najprej ugotavlja, da je že tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotovila, da so v provinci Nangarhar prisotne različne talibanske skupine,26 da je »že splošno znano, da uporniške skupine sodelovanje s tujci razumejo kot protivladno početje« in da informacije o izvorni državi za čas, za katerega tožnik zatrjuje svoje težave, ravnanj, ki jih navaja tožnik, ne izključujejo, ampak potrjujejo.27 V določeni meri torej tudi tožena stranka tožnikovo zunanjo verodostojnost ocenjuje pozitivno (tožena stranka navaja, da gre za neko »splošno skladnost informacij s prosilčevimi navedbami«28). Tožena stranka sicer pravi, da to samo po sebi ne more nadomestiti tožnikovih nekonsistentnih in neprepričljivih izjav, kar drži, vendar ob predpostavki, da je takšna ocena tožene stranke pravilna (ki pa v bistvenem delu ni bila, kot je sodišče že presodilo).

26. Nadalje sodišče ugotavlja, da iz poročila EASO Afganistan: Varnostne razmere iz junija 2019 (v nadaljevanju EASO, junij 2019) izhaja, da se v provinci Nangarhar že od leta 2011 slabšajo politične in varnostne razmere, da je v njej politični in vojaški vakuum, ki tlakuje pot vzponu ISIL-K, da je vlada znatno izgubila ozemeljski nadzor, da ISIL-K celo ogroža talibane, da so leta 2016 med skrajnimi skupinami delovali večinoma talibani, da je za obdobje od avgusta do novembra 2017 bila javna prisotnost talibanov v Bati Kot-u visoka, v Jalalabadu pa srednja/nizka,29 da poročilo UNAME Afganistan, Zaščita civilistov v oboroženem spopadu, 2019 (v nadaljevanju poročilo UNAME/2019) navaja, da so protivladni elementi (AGE) v letu 2019 nadaljevali z naklepnimi napadi na civiliste in civilne objekte, da je število žrtev za leto 2.832, kar je za 31% manj kot leto poprej, upad pa je predvsem na račun dejanj ISIL-K in ne toliko talibanov, da je UNAMA zaskrbljena zaradi porasta števila civilnih žrtev naklepnih napadov na sodnike in tožilce, zdravstvene in humanitarne delavce ter šiitske muslimane,30 da iz poročila UNAME Afganistan: zaščita civilistov v oboroženem spopadu 1. 1. - 31. 3. 2020 (v nadaljevanju poročilo UNAME/2020) izhaja, da so bili med AGE (protivladnimi elementi) še vedno talibani odgovorni za 55% civilnih žrtev, da je število civilnih žrtev v prvih dveh mesecih padlo, nato pa v tretjem spet naraslo, da naraščajo ugrabitve civilistov in da so posledica ugrabitev tudi usmrtitve.31 Iz podatkov, ki jih je predložil tožnik v upravnem postopku dne 10. 7. 2020 (str. 3), celo izhaja, da so bili zaradi konfilkta na splošno najbolj prizadeti civilisti prav v provinci Nangarhar - takoj za Kabulom. EASO Smernice o državi: Afganistan iz leta 2019 (v nadaljevanju Smernice EASO/2019) prav tako navajajo, da so v Jalalabadu talibani dejavni, da so cilj varnostne sile in državna uprava ter civilisti, tudi bogoslužni objekti, izobraževalne ustanove, mednarodne nevladne organizacije in druge lahke tarče, da se je število samomorilskih napadov znižalo, in da je okraj Jalalabad uvrščen v drugo najvišjo kategorijo glede resnosti spora.32

27. Iz vseh navedenih informacij torej izhaja, da so v tožnikovi provinci in mestu Jalalabad v času, v katerem je tožnik navajal dejanja preganjanja, dejansko bili prisotni in aktivni taliban, zaradi česar sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da informacije o izvorni državi za čas, za katerega tožnik zatrjuje svoje težave, ravnanj, ki jih navaja tožnik, ne izključujejo, ampak potrjujejo.33 Med žrtvami so kot pogoste tarče omenjene varnostne sile, zaposleni v državni upravi, pravosodju, zdravstveni, humanitarni delavci, učitelji, šiitski muslimani, ipd. vendar ni mogoče razbrati, kolikšen delež civilistov predstavljajo samo takšne skupine, kolikšen delež pa je "drugih" civilistov, predvsem pa je treba upoštevati, da je tožnikov oče delal za tuje (tudi humanitarne) organizacije, da zna tožnik angleško, da so ga talibani označili za vohuna in nevernika, torej njihovega nasprotnika, in da torej ni mogoče zaključiti, da zgolj zato, ker tožnik ne spada v profile civilistov, izrecno izpostavljenih v teh poročilih, zanj talibani ne predstavljajo nevarnosti (do tega vprašanja se bo sodišče sicer še opredelilo v nadaljevanju).

28. Sodišče torej ocenjuje, da je v veliki meri podana tudi tožnikova zunanja konsistentnost, in da je tožnik verodostojen. Po izvedbi vseh dokazov v upravnem postopku in po opravljeni glavni obravnavi sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca.

29. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti preganjanja po tem zakonu lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali pa nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (torej države in politične stranke ali organizacije), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Dejanja preganjanja morajo biti v skladu s 26. členom ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. V drugem odstavku 26. člena ZMZ-1 so primeroma našteta nekatera dejanja preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije. Med drugim se med taka dejanja štejejo tudi dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja. Med razloge preganjanja se v skladu s 27. členom ZMZ-1 šteje pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini kot tudi pripadnost določenemu političnemu prepričanju (prva, druga, tretja, četrta in peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1).

30. Kot je bilo že pojasnjeno, sodišče sledi tožnikovim navedbam o tem, da je bil deležen groženj in ugrabitve s strani nedržavnega subjekta (3. al. 24. člena ZMZ-1), tj. talibanov. Sodišče ocenjuje, da so grožnje s smrtjo in ugrabitev (za katero se ne ve, kako bi se končala, če tožnika ne bi rešila vojska) dejanja fizičnega in psihičnega nasilja (1. al. drugega odstavka 26. člena ZMZ-1) in so dovolj resne narave, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Ob tem je bistveno uporabiti določbo drugega odstavka 23. člena ZMZ-1, ki določa, da je dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju, ali da mu je preganjanje neposredno že grozilo, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ne bo ponovilo ali se grožnje ne bodo uresničile.

31. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da ker je pomagal očetu, ki je delal za tuja podjetja, so talibani menili, da je (tudi on) vohun in nevernik ter njihov politični nasprotnik. Razlog preganjanja je v tem primeru pripisano politično prepričanje (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1), kar med strankama ni sporno.

32. Med strankama pa je sporno, ali je tožnikov profil sploh lahko ogrožen z dovolj visoko stopnjo verjetnosti, da bi tožnik lahko imel utemeljen strah pred preganjanjem v smislu 20. člena ZMZ-1. Tožena stranka se glede tega sklicuje na Smernice EASO/2019 in Smernice UNHCR iz leta 2018 (v nadaljevanju Smernice UNHCR/2018). Smernice EASO/2019 navajajo, da so posamezniki, ki delajo za tuje oborožene sile ali veljajo za njihove podpornike (poudarilo sodišče), lahko izpostavljeni zaradi svojega (pripisanega) političnega prepričanja dejanjem, ki lahko pomenijo preganjanje, najverjetneje bi imeli utemeljen strah pred preganjanjem predvsem tolmači in varnostniki. Smernice UNHCR/2018, med drugim, med ogrožene profile štejejo (1) posameznike, ki so povezani z vlado ali mednarodno skupnostjo, vključno z mednarodnimi vojaškimi silami, ali pa se zdi, da jih podpirajo (poudarilo sodišče); (2) druge civiliste, ki veljajo za podpornike vlade ali mednarodne skupnosti in (3) sorodnike posameznikov, ki so povezani z vlado in mednarodno skupnostjo, oziroma veljajo za njune podpornike (poudarilo sodišče). Poročilo v pojem mednarodna skupnost vključuje tudi mednarodne akterje na področju humanitarne pomoči in razvoja, in navaja, da do povezave s katerimkoli od teh akterjev lahko pride, na primer, zaradi pretekle ali trenutne zaposlitve ali sorodstvenih vezi.

33. Tudi sicer je že tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotovila, da je "že splošno znano, da uporniške skupine sodelovanje s tujci razumejo kot protivladno početje".34 Sodišče presoja, da tožnik spada v ogroženo skupino, in sicer je civilist in sorodnik osebe, ki je delala za mednarodno skupnost (tudi za humanitarne organizacije35), poleg tega dobro govori angleško in so talibani lahko tudi na tej podlagi sklepali, da (tako kot oče tudi) tožnik dela za tuje organizacije.36 Tako očetu kot tožniku so talibani na podlagi vseh navedenih okoliščin lahko pripisali podporo mednarodni skupnosti (posredno s tem tudi vladi in/ali mednarodnim vojaškim silam) in so ju torej vsekakor lahko dojemali kot njihova nasprotnika. Tožena stranka glede tega v izpodbijani odločbi navaja, da so najbolj ogroženi posamezniki, povezani s tujimi vojaškimi silami, predvsem tolmači in varnostniki, in da tožnikov oče med takšne profile ni spadal, ter da je prenehal z delom v letu 2016. Glede na tožnikove prepričljive in skladne navedbe, zakaj ga talibani preganjajo, je tolmačenje tožene stranke, da ker tožnik ne spada med profile, ki so izrecno omenjeni kot najpogostejše tarče preganjaj, ta nima utemeljenega strahu pred preganjanjem, preozko. Oboje smernice kot tarče omenjajo tudi civiliste, za katere se zgolj zdi, da podpirajo mednarodno skupnost in/ali vlado, in njihove sorodnike, na strani tožnika pa je po oceni sodišča dovolj specifičnih okoliščin (dobro znanje angleščine, javno znana pomoč očetu, ki je tožnika preživljal, pri dolgoletnem delu za tuje (tudi humanitarne) organizacije), na podlagi katerih so ga lahko talibani prepoznali kot svojega nasprotnika oziroma mu tak status pripisali. Sodišče poudarja, da je tožnik že bil prepoznan kot nasprotnik talibanov in že bil deležen preteklega preganjanja, kar je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZMZ-1 resen znak njegovega utemeljenega strahu pred prihodnjim preganjanjem. Sodišče presoja, da na strani tožnika ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da se preganjanje ne bo ponovilo ali da se grožnje ne bodo uresničile,37 in da je tožnik z dovolj visoko stopnjo verjetnosti uspel izkazati, da spada v eno izmed s strani talibanov ogroženih skupin, zaradi česar ima v primeru vrnitve v Afganistan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi (pripisanega) političnega prepričanja. V odgovoru na tožbo tožena stranka dodaja, da niti na podlagi Smernic UNHCR ni mogoče sklepati, da bi bili sorodniki oseb, ki delujejo kot varnostniki/stražarji tujcev, sistematično preganjani s strani protivladnih elementov. Sodišče opozarja, da zgolj zato, ker smernice UNHCR posebej ne omenjajo "varnostnikov/stražarjev tujcev", to še ne pomeni, da takšen poklic ne spada med druge bolj splošno opisane profile (ki jih je sodišče zgoraj povzelo), prav tako ni nujno poročanje o "sistematičnem preganjanju", da bi lahko oseba izpolnjevala pogoje za podelitev zaščite.

34. Država tožniku tudi ni sposobna nuditi učinkovite zaščite (3. al. 24. člena ZMZ-1). Večina okrajev znotraj province je z vidika kontrole spornih (mesto Jalalabad sicer nadzorujejo afganistanske sile, vendar z nizko do srednje visoko odkrito prisotnostjo talibanov), varnostna situacija v provinci pa ostaja izrazito nepredvidljiva.38

35. Sodišče je iz vseh navedenih razlogov izpodbijano odločbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično tudi napačne uporabe materialnega prava, na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in samo odločilo o stvari na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 65. člena in prvim odstavkom 7. člena ZUS-1, in sicer tako, da je tožniku priznalo status begunca. Narava stvari dopušča, da lahko sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, saj lahko samo prizna status begunca, kar je tudi v skladu s tožbenim zahtevkom, prav tako dajejo zadostno podlago podatki postopka in dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in na glavni obravnavi.

36. Sodišče je tožniku priznalo status begunca od dne izdaje izpodbijane odločbe, na podlagi stališča iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (19. točka), ki ima podlago tudi v 21. uvodni izjavi Kvalifikacijske direktive II, kjer je določeno, da je priznanje statusa begunca ugotovitveni akt. O tem se je izreklo tudi Sodišče EU v zadevah C-373/13, H.T., 24. 6. 2015 (63. odstavek) in v zadevi C-550/16, A.S., 12. 4. 2018 (53. odstavek).

K točki II izreka:

37. Odločitev v II. točki izreka te sodbe temelji na določbi prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.

1 Direktiva 2011/95/EU z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev), Ur. l. EU, L 337, 20. 12. 2011. 2 Uporabljeni kriteriji za oceno (ne)verodostojnosti prosilcev za azil se po vsebini ujemajo z aktualnimi priporočili UNHCR o tem, kako naj bi organi in sodišča ocenjevali (ne)verodostojnost prosilcev za azil (UNHCR, European Refugee Fund of the European Commission, 2013, Beyond Proof: Credibility Assessment in EU Asylum Systems, Brussels, May 2013), in Evropskega azilnega podpornega urada v publikaciji, ki je namenjena usposabljanju sodnikov iz držav članic EU (Gl. Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System, EASO Professional Development Series for members of courts and tribunals; produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, 2018) 3 1. al. tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 4 2. al. tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 5 4. al. tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 6 3. in 4. al. prvega odstavka 52. čl. ZMZ-1. 7 Str. 6 prošnje z dne 7. 6. 2018. 8 Str. 6 prošnje z dne 26. 3. 2019. 9 Odgovor na tožbo z dne 26. 10. 2020, stran 1. 10 Str. 7 prošnje z dne 7. 6. 2018. 11 Str. 6 prošnje z dne 26. 3. 2019. 12 Zapisnik osebnega razgovora z dne 16. 4. 2019, str. 3 in 4. 13 Tudi na drugem razgovoru dne 21. 5. 2021 (str. 5) je tožnik konsistentno navedel, da ga niso ugrabili talibani, ki so mu predhodno grozili, in da se talibani, ki so ga ugrabili, niso mogli odločiti, kaj naj z njim naredijo. 14 Str. 13 izpodbijane odločbe. 15 Str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 16. 4. 2019, str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 21. 5. 2020, str. 6 prošnje z dne 7. 6. 2018. 16 Str. 7 prošnje z dne 7. 6. 2018. 17 Str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 16. 4. 2019. 18 Prav tam, tudi str. 3 in 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 21. 5. 2020, str. 6 prošnje z dne 26. 3. 2019, str. 6 prošnje z dne 7. 6. 2018. 19 Str. 7 prošnje z dne 26. 3. 2019. 20 Str. 6 prošnje z dne 26. 3. 2019, tožba str. 3, čemur tožena stranka niti v upravnem niti v sodnem postopku ni oporekala. 21 Str. 6 prošnje z dne 7. 6. 2018. 22 Tožena stranka v zvezi s tem na str. 18 in 19 izpodbijane odločbe navaja le en članek AP iz leta 2015, kjer predstavnik talibanov T.T. navaja, da borci v primeru suma, da nekdo dela za vlado ali ASF, pokličejo sorodnike tega človeka in zahtevajo da preneha, da ne pošiljajo grozilnih pisem, da to ni njihov stil in da samo poredko uporabljajo telefon, če menijo, da so problemi resni. Zgolj navedena informacija po oceni sodišča ne more biti dovolj, da se pismo razglasi za nepristno (česar sicer tožena stranka ni naredila neposredno), saj je to edina informacija, ki jo tožena stranka navaja, informacija je stara 5 let, poleg tega ni jasno, kdo naj bi bil "predstavnik talibanov" T.T., da lahko govori v imenu vseh skupin talibanov v celotnem Afganistanu. 23 Str. 18 izpodbijane odločbe. 24 Str. 10 izpodbijane odločbe. 25 Tudi iz priročnika UNHCR Beyond Proof, May, 2013, izhaja, da se zgolj na podlagi kriterija, da je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil v najkrajšem možnem času, prosilca ne sme spoznati za neverodostojnega, niti ne sme neizpolnitev tega kriterija zaostriti pogojev, da se prosilca spozna za verodostojnega (str. 203, 204), medtem, ko se kriterij, da mora prosilec za mednarodno zaščito zaprositi že varnih tranzitnih državah, sploh ne bi smel uporabljati pri ocenjevanju verodostojnosti (str. 205 in 207). 26 Str. 16 izpodbijane odločbe. 27 Str. 18 in 20 izpodbijane odločbe. 28 Str. 17 izpodbijane odločbe. 29 Str. 14 in 15 izpodbijane odločbe. 30 Str. 20 in 21 izpodbijane odločbe. 31 Str. 21 in 22 izpodbijane odločbe. 32 Smernice se nahajajo v upravnem spisu. 33 Str. 20 izpodbijane odločbe. 34 Str. 18 izpodbijane odločbe. 35 To izhaja iz s strani tožnika v upravnem postopku predloženih potrdil o zaposlitvi tožnikovega očeta, katerim pristnosti in vsebine tožena stranka ne oporeka. Ne drži torej navedba tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je tožnikov oče delal le na rezidencah tujcev, kot je mogoče razumeti navedbo tožene stranke na str. 23 izpodbijane odločbe (na str. 18 sicer navede, da je šlo za delo »predvsem« na rezidencah tujcev). 36 Tožnik je navedel, da ker je dobro govoril angleško, da so talibani mislili, da tudi on, kot njegov oče, dela za tujce, in da je oče delal kot varnostnik, zanj pa so mislili, da dela kot prevajalec (str. 6 prošnje z dne 26. 3. 2019, str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 16. 4. 2019). Izrecno je tožnik tudi pojasnil, da je v Afganistanu tako, da če samo en član družine dela za tuje organizacije, da je to tako, kot bi delala cela družina, in je zato ogrožena cela družina (str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 16. 4. 2019). 37 Tožnik je tudi navedel, da se njegova družina zaradi groženj talibanov še vedno seli (str. 7 zapisnika o podaji prošnje z dne 26. 3. 2019), nezanemarljivo ni tudi to, da je tožnik predložil kar 10 fotografij trupel, ki da so njegovi sorodniki - žrtve talibanov - iz Bati Kot-a, provinca Nagarhar (tožnik je sicer bival v Jalalabadu, kjer naj bi bila glede na poročila o izvorni državi prisotnost nekoliko talibanov manjša, vendar glede na individualne grožnje sodišče ocenjuje, da to nima odločilnega vpliva). 38 Poročilo EASO, junij, 2019 (v upravnem spisu) in informacije, na katere se sklicuje tožnik v tožbi (str. 6-8). Na glavni obravnavi sta bili sicer stranki enotni, da so najnovejše smernice EASO 2020 za provinco Nangarhar znižale stopnjo nasilja, kar pa je po oceni sodišča preveč splošno, da bi glede na izkazano dovolj visoko stopnjo individualne ogroženosti tožnika s strani talibanov in glede na to, da za presojo statusa begunca v nasprotju s presojo statusa subsidiarne zaščite vsesplošno nasilje ni prevladujoč in odločujoč dejavnik, lahko bistveno drugače vplivalo na oceno sodišča.