Jedro

Pritožbeno sodišče je prekinilo postopek, ker je podalo zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 228. člena ZPIZ-1, v kolikor se uporablja, tako da se v odpisu plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje upoštevajo prispevki, ki jih iz bruto plače plačuje zavarovanec preko zavezanca. Zahtevo je nato umaknilo, saj je v vmesnem času Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-281/09-14 razveljavilo prvi odstavek 228. člena ZPIZ-1 v delu, ki se glasi: "odpisuje, delno odpisuje oziroma dovoljuje odlog ali obročno odplačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje skladno s kriteriji, ki jih določi svet zavoda", kolikor se nanaša na zavarovance iz 13. in 14. člena ZPIZ-1. Ta odločitev Ustavnega sodišča RS se uporabi tudi pri odločanju v konkretni zadevi, saj o njej še ni bilo pravnomočno odločeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v delu, ki se nanaša na odločitev o obračunu in plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter glede stroškov postopka, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka od izplačanih neto plač za obdobje od 21. 1. 1998 do 30. 12. 2001 obračuna in plača vse z zakonom določene prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 660,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je na podlagi poizvedb pri ZPIZ, OE ... ugotovilo, da tožena stranka za tožnico za vtoževano obdobje ni plačala prispevkov za socialno varnost (za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Te prispevke ji je obračunala, nato pa so bili z odločbo DURS, DU ... z dne 30. 5. 2008 (priloga B3) odpisani. Ker so bili prispevki obračunani, se skladno s 192. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) obdobje, na katero se nanašajo, tožnici šteje v pokojninsko dobo.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, kot so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožila tožnica. V pritožbi je navedla, da je sodišče prve stopnje v soglasju s strankama že po končani glavni obravnavi opravilo poizvedbe pri ZPIZ, OE .... Na tej podlagi je zaključilo, da so bili toženi stranki s strani DURS, DU ... vtoževani prispevki odpisani, kar naj bi očitno pomenilo, da so bili tudi obračunani. Iz tega razloga je tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšna odločitev je napačna ali vsaj preuranjena, saj bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti (kot je predlagala tožnica), ali je tožena stranka predložila obračun prispevkov na tako imenovanih REK-1 obrazcih, saj bi bila le v tem primeru tožnica upravičena do upoštevanja spornega obdobja kot pokojninske dobe, ne da bi bili za to obdobje plačani prispevki. Odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, ali so bili prispevki za tožnico obračunani. Tožnica je v začetku leta 2008 pri ZPIZ izvedela, da obdobje zaposlitve pri toženi stranki ni vpisano kot pokojninska doba. To je bilo povod za vložitev tožbe. V pritožbi je predlagala, da ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo v smislu pritožbenih navedb spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pri odločanju o obračunu in plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter tožbeni zahtevek najmanj preuranjeno zavrnilo. V ostalem pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je s sklepom z dne 10. 2. 2010 prekinilo postopek, ker je podalo zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 228. člena ZPIZ-1, v kolikor se uporablja, tako da se v odpisu plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje upoštevajo prispevki, ki jih iz bruto plače plačuje zavarovanec (delavec – 13. člen ZPIZ-1) preko zavezanca (delodajalca – 1. alinea 223. člena ZPIZ-1). Zahtevo je nato umaknilo, saj je v vmesnem času Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-281/09-14 (Ur. l. RS, št. 105/11) razveljavilo prvi odstavek 228. člena ZPIZ-1 v delu, ki se glasi: "odpisuje, delno odpisuje oziroma dovoljuje odlog ali obročno odplačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje skladno s kriteriji, ki jih določi svet zavoda", kolikor se nanaša na zavarovance iz 13. in 14. člena ZPIZ-1. Ta odločitev Ustavnega sodišča RS se, upoštevaje 44. člen Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS; Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.), uporabi tudi pri odločanju v konkretni zadevi, saj o njej še ni bilo pravnomočno odločeno.

V zvezi z ugovorom zastaranja terjatve, ki ga je podala tožena stranka in o katerem se sodišče prve stopnje ni izjasnilo, pritožbeno sodišče poudarja, da tožničina terjatev ni zastarala. Tožnica je šele na začetku leta 2008 izvedela, da ji tožena stranka prispevkov za socialno zavarovanje ni plačala, tako da je začel petletni zastaralni rok iz 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) teči šele takrat in se ob vložitvi tožbe dne 6. 3. 2008 vsekakor še ni iztekel. Kot je razvidno iz določb Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.), se plačujejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje. Tožnica je že na naroku za glavno obravnavo dne 18. 6. 2008 navedla, da v času zaposlitve pri toženi stranki ni imela težav z uveljavljanjem storitev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, iz česar bi bilo sklepati, da je tožena stranka prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje plačala (list. št. 18). Četudi teh prispevkov (enako kot prispevkov za starševsko varstvo in za zaposlovanje) v obdobju, ko je bila tožnica zaposlena pri njej (v letih 1998 do 2001), tožena stranka ni plačala, to na današnji in prihodnji položaj tožnice z ničemer ne vpliva. Iz tega razloga in pa, ker je bila ugotovljena le neustavnost določbe prvega odstavka 228. člena ZPIZ-1, ki ureja odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ne pa za druga zavarovanja), je obračun in plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Drugače pa je s prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za čas pred uveljavitvijo ZPIZ-1, to je do 31. 12. 1999, je sicer 43. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.) določal, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki (ne pa tudi plačani). Za to obdobje dejstvo, da so bili prispevki le obračunani, ne pa plačani, ne vpliva niti na ugotavljanje pokojninske dobe niti na izračun pokojninske osnove tožnice. Ker sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni z gotovostjo ugotovilo, ali so bili ti prispevki obračunani (čeprav je tožnica na naroku za glavno obravnavo dne 1. 10. 2008 izrecno predlagala, da se opravijo poizvedbe, ali je tožena stranka predložila obračune prispevkov na tako imenovanih REK-1 obrazcih - list. št. 24), je najmanj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu. Enako je najmanj preuranjena tudi odločitev o obračunu in plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 1. 1. 2000, ko je že veljal ZPIZ-1. Po 222. členu ZPIZ-1 so zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca (delavca) za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vsi delavci, ki glede na 3. člen ZPSV prispevke plačujejo iz bruto plače (poleg tega po 6. členu istega zakona tudi delodajalci plačujejo prispevke za socialno zavarovanje od bruto plače/nadomestila plače). Glede na takšno ureditev v ZPSV prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačujeta oba, tako delavec zavarovanec kot tudi delodajalec. Ker se prispevki obračunavajo od bruto plače/nadomestila plače, je zavezanec za obračun delodajalec, ki je dolžan plačati tako prispevke, za katere plačilo je zavezanec on, kakor tudi tiste, za katere plačilo je zavezanec delavec. Tako ima delodajalec zakonsko pooblastilo za obračun in plačilo tudi prispevkov, ki jih je po zakonu dolžan plačati delavec kot zavarovanec iz svoje bruto plače. Te prispevke dejansko plača delavec, plačilo pa zanj izvede delodajalec.

Skladno s sedaj razveljavljenim prvim odstavkom 228. člena ZPIZ-1 je DURS med drugim odpisovala prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (prispevke, ki jih iz delavčeve bruto plače zanj odvede/plača delodajalec). Tudi v zvezi s tožnico je na podlagi citirane določbe ZPIZ-1 DURS, DU ... toženi stranki odpisala prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Takšna odločba, ki je bila izdana na podlagi zakonske določbe, ki je bila kasneje razveljavljena, in za izdajo katere tožnica niti ni vedela, zanjo ne more imeti negativnih posledic, ampak je tožena stranka, četudi je v razmerju do DURS izposlovala odpis prispevkov, prispevke za tožnico dolžna poravnati. Kot je sicer pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se doba zaposlitve tožnice pri toženi stranki upošteva kot pokojninska doba na podlagi prvega odstavka 192. člena ZPIZ-1, ki določa, da se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je, glede na podatke nosilca obveznega zavarovanja, delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni vplačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. To obdobje se tako tožnici šteje kot pokojninska doba (četudi prispevki niso plačani, ampak le obračunani – tako je navedeno tudi v dopisu ZPIZ, OE ..., list. št. 26), se ji pa plače, ki jih je prejela pri toženi stranki od 1. 1. 2000 (ko je začel veljati ZPIZ-1) do 30. 12. 2001, ne upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove, saj se skladno s četrtim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo (le) plače/osnove, od katerih so bili plačani prispevki.

Zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je treba upoštevati odločbo o odpisu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, tako da je tožena stranka prosta plačila prispevkov, in zaradi preuranjenega zaključka, da so bili tožnici prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas zaposlitve pri toženi stranki obračunani, je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, po 355. členu ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja pred pritožbenim sodiščem trajal nesorazmerno dlje in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka pred sodiščem prve stopnje. Poleg tega je upoštevalo, da bo moralo sodišče prve stopnje po izvedenem dopolnjenem dokaznem postopku ponovno celovito ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožničin zahtevek ("Tožena stranka je dolžna tožnici za obdobje od 21. 1. 1998 do 30. 12. 2001 obračunati in plačati vse z zakonom določene prispevke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila." v delu, v katerem se nanaša na obračun in plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), presplošen, premalo določen oziroma ne dovolj konkretno opredeljen, tako da ne more predstavljati izvršilnega naslova, ki bi bil primeren za izvršbo (21. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). V vsakem primeru obveznost plačila prispevkov tožene stranke ne obstoji v razmerju do tožnice, ampak do ZPIZ, tako da bi bilo pravilno, če bi tožnica zahtevala, da tožena stranka prispevke odvede oziroma plača zanjo. Plačilo prispevkov bi tožnica morala zahtevati na neto plačo (iz bruto plače), ne pa iz/od neto plače. Poleg tega iz tako oblikovanega tožbenega zahtevka ni jasno, koliko znašajo domnevno neplačani (neobračunani?) prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe pri ZPIZ, OE ..., vendar pri tem ni ugotovilo, v kolikšnem znesku so bili prispevki (ne) obračuni in ne plačani, čeprav je tožnica predlagala, da se opravijo o tem poizvedbe oziroma da se izvede dokaz s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca finančne stroke, ki bi pregledal dokumentacijo tožene stranke (list. št. 16). Na tej podlagi, torej če bi se ugotovilo, koliko znašajo neplačani prispevki, bi tožnica lahko ustrezno (pre)oblikovala tožbeni zahtevek, na kar bi jo sodišče prve stopnje po 285. členu ZPP (materialno procesno vodstvo) moralo opozoriti.

Ker v ostalem (odločitev, da se zavrne tožbeni zahtevek za obračun in plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje) niso bili podani niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, na katere opozarja pritožba, je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.