Jedro

1. Po zakonu o zemljiški knjigi iz leta 1995 je lahko izbrisno tožbo vložil tisti, ki je bil oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Aktivne legitimacije ZZK torej ni omejeval le na tiste subjekte (in njihove univerzalne naslednike), ki so bili prizadeti v pravici, ki je bila v zemljiški knjigi že vpisana, temveč je dajal aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe vsakomur, ki je mislil, da vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in je zaradi tega oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo.

2. Izbrisna tožba se lahko vloži proti vsakomur, ki je z izpodbijano vknjižbo pridobil knjižno pravico (ali bil prost bremena) in proti njegovim pravnim naslednikom, ki so pridobili pravico na podlagi izpodbijane vknjižbe.

3. Zahtevek izbrisne tožbe naj vsebuje zahtevo po ugotovitvi neveljavnosti osnovnega zavezovalnega pravnega posla in ne njemu kavzalnega razpolagalnega pravnega posla, ki je le pridobitni način.

Pravni temelj za vknjižbo je namreč prvi in ne drugi pravni posel. 4. Pravna pravila ODZ so bila pri darilnih pogodbah glede nepremičnin večinoma interpretirana tako, da je imela taka darilna pogodba brez potrebne oblike pravni učinek, če je bila nepremičnina izročena v posest obdarjenca tako, da je bilo obdarjencu na tak način omogočeno uživanje nepremičnine. Za prevzem posesti na nepremičnini ni bilo nujno, da med obdarjencem in stvarjo obstaja fizični kontakt. Zadostuje, da ima obdarjenec možnost nepremičnino uporabljati in z njo razpolagati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - glede drugega in tretjega toženca spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper njiju v celoti zavrne, - v ostalem delu, to je glede prvega toženca, pa razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta darilna pogodba z dne 20.11.1980 in vknjižba lastninske pravice na enosobnem stanovanju št. 19 v drugem nadstropju na južni strani stanovanjskega objekta G., vpisanem v vl. št. E parc.

št. XXXX k.o. D. na M., neveljavni ter da se ta (neveljavna) vknjižba lastninske pravice nanjo briše. Toženci so dolžni nerazdelno tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 170.560,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo) se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožujejo toženci. V pritožbi vztrajajo na ugovoru aktivne legitimacije tožnika, saj ima po njihovem mnenju izbrisno tožbo le tisti, ki je v svoji že obstoječi knjižni stvarni pravici glede določene nepremičnine prizadet zaradi poznejše vknjižbe, proti kateri je naperjen tožbeni zahtevek zaradi vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Za to tožbo ne more biti legitimiran nekdo, ki ima šele pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini ter zahtevek na vpis v zemljiško knjigo.

Nesporno je, da tožnik nikoli ni predlagal vknjižbe njegove lastninske pravice pri spornem stanovanju. Zato za vložitev izbrisne tožbe v predmetni zadevi ne more biti aktivno legitimiran. Nadalje toženci poudarjajo, da je izpodbijana darilna pogodba kljub pomanjkljivi obličnosti veljavna, ker je bila realizirana. Pokojna M. je že ob podpisu darilne pogodbe postala posredna posestnica zadevnega stanovanja, saj je bilo v darilni pogodbi predvideno, da bo v spornem stanovanju do svoje smrti stanovala sedaj že pokojna mati tožnika in M., po njeni smrti pa naj bi sporno stanovanje dobila M. oziroma njena sinova. Taka je bila tudi želja njene pokojne mame. Želja pokojne mame je predstavljala tudi dejansko razpolaganje s stanovanjem, saj je tožnik od nje dobil stanovanje na Z., M. pa naj bi dobila sporno stanovanje. Nesporno je, da je bila pokojna M. v času materine smrti hudo bolna, praktično nepokretna in v zadnji fazi pred smrtjo. Zato ob smrti svoje matere stanovanja seveda ni mogla fizično prevzeti v oblast oziroma posest. Nekaj časa pred smrtjo ji je njena mati preko sina Ž. izročila ključe tega stanovanja. Po smrti tožnikove matere je stanovanje zaradi bolezni M. seveda ostalo in je še sedaj prazno. Če bi tožnik darilno pogodbo štel za nerealizirano, bi se v stanovanje zagotovo vselil, pa tega ni storil, ker se je zavedal realizacije darila. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje napravilo drugačen zaključek. Razlogi sodbe v zvezi s tem so si med seboj v nasprotju. Na koncu toženci poudarjajo, da je tožnikova tožba neutemeljena tudi iz razloga, ker tožnik z njo uveljavlja neveljavnost darilne namesto posadne listine, za katero je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila temelj vknjižbe lastninske pravice na M. Zaradi vsega navedenega predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP vročena tožniku, ki pa nanjo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Najprej nekaj o dejanski podlagi spora, ki je toženci ne izpodbijajo:

Tožnik je z darilno pogodbo z dne 20.11.1980 (priloga A4) podaril svoji sestri M. enosobno stanovanje v stanovanjskem objektu v G. To stanovanje je kupil 20.6.1979 od D. (kupna pogodba - priloga A6), ta pa ga je približno mesec dni poprej dobil v dar od L. Razen M. se naprej od L. nihče ni mogel ali uspel vpisati v zemljiško knjigo kot etažni lastnik podarjenega ali kupljenega spornega stanovanja (v tistem času še niti ni bila odprta E knjiga za to stanovanje). M. je to uspelo na podlagi posadne listine, ki sta jo ji dne 8.3.1999 izstavila L. (priloga A6 in A3).

Tožnik v tej zadevi zahteva ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe etažne lastninske pravice na stanovanju na M. iz razloga neveljavnosti darilne pogodbe iz leta 1980. O aktivni legitimaciji izbrisne tožbe: Toženci v pritožbi še vedno ugovarjajo aktivni legitimaciji tožnika za vložitev izbrisne tožbe. Takšen njihov ugovor je neutemeljen. Po Zakonu o zemljiški knjigi iz leta 1995 (ZZK), ki ga je potrebno uporabiti v obravnavanem primeru, je lahko izbrisno tožbo vložil tisti, ki je bil oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo (prvi odstavek 101. člena ZZK). Aktivne legitimacije ZZK torej ni omejeval le na tiste subjekte (in njihove univerzalne naslednike), ki so bili prizadeti v pravici, ki je bila v zemljiški knjigi že vpisana (takoimenovana prizadetost knjižne pravice), temveč je dajal aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe vsakomur, ki je mislil, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in je zaradi tega oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Pogoj za aktivno legitimacijo izbrisne tožbe, ki ga v pritožbi poudarjajo toženci, to je, da je bila pravica v zemljiški knjigi že vknjižena, je veljal po pravnih pravilih pred uveljavitvijo ZZK, od takrat naprej pa zanjo zadošča, da gre za pravico, ki se v zemljiško knjigo vpisuje.

O pasivni legitimaciji izbrisne tožbe: Glede vprašanja pasivne legitimacije izbrisne tožbe je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo po uradni dolžnosti, ker ga pritožniki v pritožbi ne poudarjajo, so ga pa upravičeno v postopku na prvi stopnji.

Vprašanje aktivne in pasivne legitimacije se namreč presoja po materialnem pravu, na pravilno uporabo le tega pa mora pritožbeno sodišče paziti tudi, če pritožnik na to posebej v pritožbi ne opozarja (glej drugi odstavek 350. člena ZPP).

Prvi odstavek 102. člena ZZK je določal, da se izbrisna tožba lahko vloži proti vsakomur, ki je z izpodbijano vknjižbo pridobil knjižno pravico (ali bil prost bremena) in proti njegovim pravnim naslednikom. Na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je obdarjenka M. že pred vložitvijo izbrisne tožbe, natančneje 11.5.2000, umrla. Čeprav sta bila zakonita dediča njena sinova drugi toženec Ž. in tretji toženec T., je po (dednem) dogovoru z njima sporno stanovanje na G. iz zapuščine pridobil njun oče in bivši mož pokojnice prvi toženec J. V smislu že citirane določbe prvega odstavka 102. člena ZZK je pravni naslednik pridobiteljice knjižne pravice tako le slednji, ne pa tudi njena dva sinova. Z izbrisno tožbo se zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja vpisov, torej da naj se vknjižba, ki je bila opravljena materialnopravno neveljavno, (in s to vknjižbo povezani vpisi) izbriše(jo) (prvi odstavek 102. člena ZZK). Zato je logično, da se izbrisna tožba lahko vloži le proti tistemu, ki je pridobil pravico neposredno z izpodbijano vknjižbo oziroma tistemu, ki je pridobil pravico na podlagi izpodbijane vknjižbe. Na podlagi vknjižbe lastninske pravice M. je pravico do stanovanja pridobil le prvi, ne pa tudi drugi in tretji toženec. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje zmotno zavzelo drugačno materialnopravno stališče. O (ne)veljavnosti obstoječe vknjižbe: Zaradi načela formalnosti postopka lahko zemljiškoknjižno sodišče (pravno pravilno) dovoli in opravi vknjižbo (pridobitve oziroma izbrisa) pravice, čeprav vsi materialnopravni pogoji za pridobitev oziroma prenehanje te pravice niso izpolnjeni. V takšnem primeru je mogoče vpis izpodbijati z izbrisno tožbo. Smisel izbrisne tožbe je reševanje neskladja med vsebino vpisa v zemljiško knjigo in stvarnim dejanskim stanjem, do katerega lahko pride zaradi nepravilnosti v pravnem temelju vpisa. V obravnavani zadevi tožnik trdi, da v zemljiški knjigi vpisana oseba pokojna M. ne bi smela biti subjekt lastninske pravice na spornem stanovanju in da je opravljena vknjižba neveljavna, ker je neveljavna tudi pravna podlaga te vknjižbe, to je med njima 20.11.1980 sklenjena darilna pogodba. Razlog neveljavnosti darilne pogodbe po njegovih trditvah tiči v pomanjkanju njene potrebne obličnosti.

O pravni podlagi vknjižbe in ustreznosti tožbenega zahtevka: Pritožba poudarja, da je bila podlaga vknjižbe, ki se izpodbija, posadna listina iz leta 1999 in ne darilna pogodba iz leta 1980. Iz tega razloga naj bi bil tožbeni zahtevek neustrezen, saj tožnik v njem zahteva le ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe, ne pa tudi posadne listine.

Takšno stališče je po oceni pritožbenega sodišča napačno.

Konkretna posadna listina po svoji vsebini ustreza današnjemu zemljiškoknjižnemu dovolilu, torej izjavi prejšnjih zemljiškoknjižnih lastnikov L., katerih knjižna pravica se je prenašala, da M. dovoljujeta vpis v zemljiško knjigo. Na podlagi takšne izjave zemljiškoknjižno sodišče ni bilo dolžno presojati veljavnosti darilne pogodbe. Vendar je bila prav slednja tista listina, ki je bila pravna podlaga z izvršeno vknjižbo, saj je bila posadna listina le pridobitni način, darilna pogodba pa temeljni pravni posel za pridobitev lastninske pravice M. Zato tožnik pravilno uveljavlja neveljavnost darilne pogodbe, ki bi, če bi bila podana, ex lege pomenila tudi neveljavnost posadne listine.

O (ne)veljavnosti darilne pogodbe: Darilna pogodba kot posebna pogodba ni bila vnešena v drugi del Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami, ki bi ga moralo pritožbeno sodišče uporabiti glede na prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001), kjer so bile urejene nekatere posebne pogodbe. Razloge je najti v Ustavi SFRJ iz leta 1974, ki je v 281. členu določala, da zvezni predpis ureja samo tiste pogodbe, ki spadajo na področje prometa blaga in storitev. Darilno pogodbo bi torej moral urediti republiški predpis, kar pa se nikoli ni zgodilo. Za darilno pogodbo se je tako uporabljal le splošni oziroma temeljni del ZOR, glede ostalih določil pa pravna pravila Občnega državljanskega zakonika z dne 1.junija 1811 (ODZ). Glede na to, da je darilna pogodba ena od podlag za prehod lastninske pravice, pa so se v zvezi z daritvijo uporabljala tudi določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 s spremembami) ter drugih zakonov in predpisov.

Če se posvetimo obliki darilne pogodbe, ugotovimo, da je ODZ zanjo predvideval posebno pisno listino ali izročitev stvari. Stroga obličnost ali dejanska izročitev stvari se (še danes) utemeljuje s tem, da mora tisti, ki naj kaj brezplačno obljubi, dobro premisliti in zapisati ali pa takoj dati in občutiti učinke svojega dejanja. Pravna pravila ODZ so bila pri darilnih pogodbah glede nepremičnin večinoma interpretirana tako, da je imela taka darilna pogodba brez potrebne oblike pravni učinek le, če je bila nepremičnina izročena v posest obdarjenca, in sicer tako, da mu je bilo na ta način omogočeno uživanje nepremičnine, kar je tudi normalen smoter pravnega posla. Zaključek sodišča prve stopnje, da darilna pogodba med tožnikom in njegovo sestro M. ni bila realizirana, pritožbenega sodišča zaenkrat ne prepriča. Kot pravilno opozarja pritožba, za prevzem posesti ni nujno, da med obdarjencem in stvarjo obstaja fizični kontakt. To je nemalokrat iz čisto praktičnih razlogov tudi nemogoče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila M. ob smrti svoje matere, ko naj bi darilo - stanovanje prevzela, prikovana na bolniško posteljo in darila fizično ni mogla prevzeti in ga uživati. Vendar je bolj kot to za obravnavano zadevo bistveno vprašanje, ali je imela obdarjenka, če bi to hotela in zmogla, možnost stanovanje uporabljati in z njim razpolagati. Izpovedbi njenih dveh sinov, ki jih sodišče prve stopnje ni ocenjevalo, da je njena mati ključe od stanovanja zanje izročila svojima vnukoma, ker je bila ona pač bolna, bi kazali, da je to možnost vendarle imela. Če je temu res tako, pa bi bilo treba šteti, da je prišlo tudi do realizacije darilne pogodbe. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na prvi stopnji prišlo do procesne kršitve, saj sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih - v njem manjkajo razlogi o vprašanju izročitve ključev stanovanja. V tej smeri je utemeljena tudi pritožba s strani prvega toženca.

Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v celoti ugodilo pritožbi tožencev in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper drugega in tretjega toženca zavrnilo, v ostalem delu (glede prvega toženca) pa izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (4. točka

358. člena in prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presojati vprašanje realizacije darilne pogodbe. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških pravdnega postopka, in sicer glede vseh treh tožencev, ne le prvega, ker so omenjene stroške priglaševali skupaj preko enega odvetnika in jih pritožbeno sodišče zato v tej fazi ni moglo razcepljati. Iz istega razloga je pritožbeno sodišče za končno odločitev pridržalo tudi odločitev o vseh stroških pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).