Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Deklici, ki sta bili v času nesreče stari 5 oz. 6 let, bosta pogrešali mamo v dobi otroštva, v puberteti, v adolescenci in tedaj, ko bosta odrasli. Zato je sodišče druge stopnje odškodnino zvišalo in kot pravično odškodnino prisodilo 700.000,00 SIT (10.010 DEM) vsaki.
Pri renti zaradi izgubljenega zaslužka mora biti nadomestilo ekvivalentno povzročeni škodi. Zato je treba ugotoviti, kakšen dohodek bi pokojna lahko uresničila, če bi bila živa in koliko bi od tega dohodka mogla in hotela nameniti za preživljanje hčera. Upošteva se ves dohodek, ki bi ga umrla v rednem teku dogodkov lahko ustvarila z rednim in dodatnim delom.
1. Pritožbi se delno ugodi in se: a/ drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe delno spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka Z.T. mora plačati mld. tožnicama N.J. in I.J. vsaki poleg prisojenih 150.000,00 SIT, še po 150.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28.6.1993 dalje, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.
b/ del drugega odstavka izreka (glede zavrnitve rentnega zahtevka) in tretji odstavek (glede pravdnih stroškov) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
2. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi nespremenjeni zavrnilni del zahtevka za odškodnino za duševne bolečine.
3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da pripada tožnicama odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti njune matere vsaki po 550.000,00 tolarjev in ker jima je tožena stranka že izplačala po 400.000,00 tolarjev odškodnine, je prisodilo vsaki še 150.000,00 tolarjev. Kar sta iz tega naslova zahtevali več, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi njun zahtevek za plačilo denarne rente zaradi izgubljenega preživljanja. V zvezi s pravdnimi stroški je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 9.713,00 tolarjev.
Proti zavrnilnemu delu sodbe in izreku o pravdnih stroških sta se pritožili tožnici. Uveljavljata vse tri pritožbene razloge po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku in predlagata spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Navajata, da sta bili deklici ob materini smrti stari 5 oz. 6 let, da sta lahko že dojeli krutost dogodka in da bosta vso dobo lastnega zavedanja živeli brez matere. Prikrajšani bosta za najlepše trenutke v življenju, za oporo v težavah in za skupno veselje. Za razliko od njunih sošolcev, ju njuna mati ne bo mogla spodbujati pri učenju, ne bo ju prišla čakat pred šolo in ju spremila na izlete ter ne bo prisostvovala šolskim prireditvam. Ker travmatičnih sledi v njuni psihi desetletje ne bo izbrisalo, tožeča stranka predlaga zvišanje prisojene odškodnine in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku. V zvezi z rentnim zahtevkom tožnici očitata sodišču, da ni upoštevalo vseh materinih dohodkov, ker ni upoštevalo nadur in nočnega dela; da je uporabilo prekratek in preskromen primerjalni vzorec treh delavk; in da ni upoštevalo dodatnega vira materinih dohodkov (obdelovanje vrta, čiščenje oken v stanovanjskih hišah in drugo). Prilagata tudi potrdilo o prejemkih sodelavk pokojne D.J. z dne 22.9.1993. Pritožnici še navajata, da je očetov prispevek majhen in neizterljiv ter sta z materino smrtjo izgubili edino rednico. V zvezi s pravdnimi stroški menita, da ne pride v poštev uspeh, izražen v procentih.
Pritožba je delno utemeljena.
Sodišče druge stopnje je odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi smrti matere spremenilo, odločitev v zvezi z rento pa razveljavilo.
Pri določanju odškodnine za duševne bolečine je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku povsem pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje. Je pa napačno uporabilo materialno pravo, predvsem pravni standard pravične odškodnine. Pri določanju denarne odškodnine kot satisfakcije za duševne bolečine je premalo ovrednotilo prestane in zlasti bodoče duševne bolečine, ki jih poudarja pritožba. Deklici bosta pogrešali mamo v dobi otroštva, v puberteti, v adolescenci in tedaj, ko bosta odrasli. Tega jima niti stari starši, niti oče ne bojo mogli nadomestiti. Nedvomno bosta prikrajšani za veselje, ob pomanjkanju spodbude pa bosta težje razvili samozavest in svojo osebnost. Zato je sodišče druge stopnje ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi odškodnino zvišalo.
Ker je štelo za primeren znesek 700.000,00 tolarjev, je vsaki od pritožnic že prisojeno odškodnino zvišalo za 150.000,00 tolarjev, za preostalih 300.000,00 tolarjev pa je pri vsaki tožnici zavrnilo pritožbo in potrdilo zavrnilni del izpodbijane sodbe.
Tudi v zvezi z rento zaradi izgubljenega preživljanja se sodišče druge stopnje povsem strinja s prvostopenjskim sodiščem, ki je upoštevalo, da mora biti nadomestilo ekvivalentno povzročeni škodi.
Zato je treba ugotoviti kakšen dohodek bi pokojna lahko uresničila, če bi bila živa in koliko bi od tega dohodka mogla in hotela nameniti za preživljanje hčera. Ker pa se upošteva ves dohodek, ki bi ga umrla v rednem teku dogodkov lahko ustvarila z rednim in dodatnim delom, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožnicama, ki sta po določilu 352. člena Zakona o pravdnem postopku v pritožbi navedli nova dejstva in predložili dokaz o nadurnem delu primerjalnih delavk. Taka novota lahko privede do drugačnega izračuna, zato je po določilu 370. člena razveljavilo sodbo v odločitvi o rentnem zahtevku. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem dokaznem postopku s poizvedbami pri L. in z zaslišanjem J.B. ugotovi, če je tudi pokojna D.J. opravljala nadure in nočno delo in naj to upošteva pri povprečnem izračunu plače, ki bi jo prejemala. Sicer pa sodišče druge stopnje nima pomislekov v zvezi z vzorcem primerjalnih delavk. V ponovljenem postopku naj sodišče preveri tudi navedbe o dodatnem zaslužku s pranjem oken in podobnimi deli in ugotovi, če bi jih pokojna redno opravljala.
Sodišče druge stopnje je zaradi razveljavitve zahtevka o glavni stvari razveljavilo tudi izrek o pravdnih stroških. Odločitev o pritožbenih stroških je po določilu 166. člena Zakona o pravdnem postopku pridržalo, da bo o njih odločilo sodišče prve stopnje na koncu postopka.
Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št.55/92) in Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) so uporabljena na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I).