Jedro

Tožnikov zahtevek za izplačilo dodatka k plači ni pravne podlage, saj tožniku plačilo za dodatno odrejeno delo ni bilo določeno niti ni v sodnem postopku zahteval priznanja dodatka k plači, ampak je zgolj zahteval plačilo tega dodatka za nazaj v obliki neposrednega uveljavljanja denarne terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 30. 11. 2004 do 14. 9. 2007 obračunati mesečno bruto razliko v plači za opravljanje dodatnega dela v višini 0,5 količnika osnovne plače, odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati mesečno neto razliko v plači, skupaj s pripadki ter zahtevek na povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 220,04 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, predvsem pa zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se stališčem in pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje, da za ugoditev zahtevku ni pravne podlage, tožnik pa tudi ni dokazal, da se mu je z opravljanjem dodatnega dela povečal obseg dela. Z izvedenim dokaznim postopkom je tožnik nesporno dokazal, da je bil formalno razporejen na dolžnost četnega oskrbnika in da so mu bile naložene dodatne naloge vodje avtoparka, ki ne spadajo med naloge, na katere je bil formalno in dejansko razporejen. Tožnik je vložil zahtevek na podlagi 95. in 96. člena Zakona o javnih uslužbencih. Dodatno delo mu je bilo odrejeno, ustreznega dogovora o opravljanju dodatnega dela ni sklenil, kot vojaški uslužbenec je moral dodatno delo opravljati, ustrezno plačilo pa zahtevati v predhodnem postopku. Plačilo za dodatno delo je opredelil v višini 0,5 količnika osnovne plače, kar je mogoče šteti kot dodatek k plači. Za odločitev ni pomembno, ali je to plačilo opredeljeno s konkretnim zneskom, s količnikom ali procentom, saj gre zgolj za obliko opredelitve plačila za dodatno delo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo za delo, ki mu je bilo odrejeno poleg dela, na katerega je bil formalno razporejen, na podlagi 96. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji), ki je v spornem obdobju (v času izdaje ukaza) določal, če je mogoče racionalno zagotoviti izvajanje nalog organa tako, da se poveča obseg dela oziroma določi dodatne delovne obremenitve za posamezne javne uslužbence v okviru polnega delovnega časa in dovoljenega obsega dela preko polnega delovnega časa, lahko predstojnik na podlagi dogovora med javnim uslužbencem in nadrejenim sprejme pisno odločitev o povečanem obsegu dela oziroma nadpovprečni obremenitvi posameznega javnega uslužbenca ter o plačilu za povečan obseg dela oziroma nadpovprečno obremenjenost. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo je, da je tožnik z zahtevo za varstvo pravic z dne 10. 8. 2007 zahteval priznanje dodatka za povečan obseg dela in izplačilo razlike v plači, s tožbo tožnik zahteva le plačilo za dodatno opravljeno delo. Ukaz z dne 30. 11. 2004 za organiziranje in delovanje avtoparka je štelo kot dogovor med tožnikom in toženo stranko o povečanem obsegu dela, brez dogovora o dodatnem plačilu, ki ga tožena stranka ni izdala. Tožnik je zahteval le plačilo razlike v višini 0,5 količnika osnovne plače, ne da bi zahteval določitev višine dodatka, zato se je postavilo na stališče, da za zahtevek ni pravne podlage in ga je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnik ni upravičen do dodatka v višini 0,5 količnika osnovne plače za čas od 30. 11. 2004 do 14. 9. 2007. Tožnik je bil z ukazom z dne 29. 6. 2004 imenovan na formacijsko dolžnost četni oskrbnik, z ukazom z dne 30. 11. 2004 pa je bil določen za odgovorno osebo avtoparka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku plačilo za dodatno odrejeno delo ni bilo določeno, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da za zahtevek, kot ga je postavil tožnik na izplačilo dodatka k plači ni pravne podlage. Zahtevek na plačilo dodatka k plači je vezan in odvisen od odločitve o priznanju pravice do dodatka. Zato sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi odločalo o plačilu dodatka. Tožnik je sicer z zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki uveljavljal priznanje dodatka, tožena stranka o zahtevi za varstvo pravic ni odločila, zato je tožnik v roku iz 8. odstavka 100. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS št. 82/94 in naslednji) vložil tožbo na sodišče, vendar pa v tožbi ne zahteva priznanja dodatka k plači, temveč zahteva plačilo tega dodatka za nazaj v obliki neposrednega uveljavljanja denarne terjatve (v opisni obliki). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da mu je bilo dodatno delo odrejeno, da je moral delo opravljati ter da je zato zahteval ustrezno plačilo, ker dogovor o opravljanju dodatnega dela ni bil sklenjen.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker gre za odločitev iz naslova dodatka, revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper sodbo ne dopusti.