Jedro

Dejstvo, da na podlagi spisovnih podatkov v resnici ni mogoče ugotoviti, da bi bili v času snemanja obtoženima na razpolago jasni podatki o obstoju videonadzora, nazivu izvajalca videonadzora, telefonska številka v zvezi z izvajanjem videonadzora ter podatki o kraju in času shranjevanja posnetkov iz videonadzornega sistema, v ničemer ne izpodbije pravilnosti prvostopenjskega zaključka, da obtožena, glede na konkretne okoliščine, v katerih sta bila posneta, nista mogla pričakovati, da do posega v njuno zasebnost na izpostavljeni način ne bo prišlo.

Zagovornikovo vztrajanje pri navedenem stališču v ničemer konkretno ne šibi ključne prvostopenjske ugotovitve, temelječe na dejstvu, da sta bila obtožena posneta ob običajni rabi videonadzora, na javni cesti, v naselju ter v neposredni bližini domnevno storjenega kaznivega dejanja in v času, ko so škodljive posledice tega dejanja še trajale.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog za izločitev dokazov, in sicer posnetkov videonadzornih kamer v prilogi A2/1/7, A2/1/9 kot tudi uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah v prilogi A2/1/8 in A2/1/10, zavrne kot neutemeljen.

2.Zoper navedeni sklep so vložili pritožbo zagovorniki obeh obtoženih, in sicer zagovorniki obtoženega A. A. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi; zagovornik obtoženega B. B. pa je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje oziroma izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bile konkretne okoliščine, v katerih so nastali videoposnetki, takšne, da utemeljujejo zaključek o posegu v pravico do zasebnosti obtoženega A. A. in B. B., vendar pa ne tudi o kršitvi te ustavno zavarovane pravice obeh obtoženih. Pravilno je sodišče prve stopnje izhajalo iz koncepta pričakovane zasebnosti in v zvezi s tem, ko se je upravičeno sklicevalo na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, utemeljeno ugotovilo, da obtožena A. A. in B. B. v trenutku, ko sta bila posneta s strani videonadzornih sistemov Mestne občine Novo mesto in anonimnega posameznika, nista mogla razumno, to je iz objektivno opravičljivih razlogov, pričakovati, da na kamerah ne bosta zabeležena.

5.Sodišče prve stopnje je v skladu s podatki spisa ugotovilo, da sta se obtožena v trenutku nastanka videoposnetkov gibala po javni cesti v naselju, kjer je razumno pričakovana postavitev videonadzornih sistemov zaradi varovanja ljudi in premoženja, in to tako s strani Mestne občine Novo mesto, kot tudi s strani posameznikov, ki bivajo v zasebnih hišah. Utemeljeno je poudarilo, da je taka raba omenjenih sistemov običajna, ob tem pa tudi v konkretnem primeru, glede na obseg snemanja, ni prekomerno posegla v podobo obtoženih. Kot ključno je pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo dejstvo, da sta bila obtoženca posneta neposredno po domnevni storitvi očitanega kaznivega dejanja, katero naj bi bilo tudi storjeno v geografski bližini.

6.Pritožbene navedbe zagovornikov obtoženega A. A. v ničemer ne vplivajo na pravilnost nosilnih razlogov izpodbijanega sklepa. Dejstvo, da na podlagi spisovnih podatkov v resnici ni mogoče ugotoviti, da bi bili v času snemanja obtoženima na razpolago jasni podatki o obstoju videonadzora, nazivu izvajalca videonadzora, telefonska številka v zvezi z izvajanjem videonadzora ter podatki o kraju in času shranjevanja posnetkov iz videonadzornega sistema, v ničemer ne izpodbije pravilnosti prvostopenjskega zaključka, da obtožena, glede na konkretne okoliščine, v katerih sta bila posneta, nista mogla pričakovati, da do posega v njuno zasebnost na izpostavljeni način ne bo prišlo. Okoliščina, ki jo pritožniki tudi izpostavljajo, namreč da bi moral biti sprožen inšpekcijski postopek v zvezi z videosnemanjem, pa je za presojo pravilnosti prvostopenjske odločitve brezpredmetna.

7.Sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeno navedbo zagovornikov obtoženega A. A., da je izpodbijana odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP. Zagovorniki spregledajo, da je koncept pričakovane zasebnosti, obrazložen v abstraktni različici zlasti v točkah 8, 9, 11 in 14 obrazložitve, sodišče prve stopnje konkretno apliciralo tudi na videoposnetek, pridobljen s strani anonimnega posameznika, v točki 12 in naslednjih napadene odločitve.

8.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zagovornika obtoženega B. B. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje, da je tudi na javni površini pričakovana določena mera zasebnosti, vendar pa ne sprejema pritožnikovega razlogovanja, da uporaba videonadzornih sistemov na povsem tretjih objektih, ki s krajem kaznivega dejanja praktično nimajo ničesar, upoštevaje nizko težo očitanega kaznivega dejanja in nespoštovanje določil Zakona o varstvu osebnih podatkov, izpodbija pravilnost prvostopenjske ugotovitve, da snemanje obtoženih ne predstavlja kršitve njune ustavno določene pravice do zasebnosti. Zagovornikovo vztrajanje pri navedenem stališču v ničemer konkretno ne šibi ključne prvostopenjske ugotovitve, temelječe na dejstvu, da sta bila obtožena posneta ob običajni rabi videonadzora, na javni cesti, v naselju ter v neposredni bližini domnevno storjenega kaznivega dejanja in v času, ko so škodljive posledice tega dejanja še trajale.

9.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbi zagovornikov obeh obtoženih zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek člena 402 ZKP).