Jedro

V 154. členu ZPP se nahaja temeljno pravilo o tem, ali mora nositi stroške postopka nasprotne stranke. Temeljno pravilo je: če stranka v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu stranskemu intervenientu povrniti njune stroške postopka. Če uspeh stranke ni popoln, mora povrniti le sorazmerni del stroškov (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP). To temeljno pravilo velja tudi, če v pravdi ne uspe stranka, ki se ji je pridružil stranski intervenient. V postopku neuspešna stranka mora povrniti stroške nasprotni stranki in njenemu morebitnemu stranskemu intervenientu. Nosi jih le stranka. Da bi moral stroške nasprotne stranke nositi tudi stranski intervenient, namreč prvi odstavek 154. člena ZPP ne določa. Ne gre za zakonsko praznino, saj je razlog za takšno razdelitev pri nošenju stroškov prav poseben procesni položaj, v katerem je stranski intervenient. On je namreč strankin pomočnik, ne pa stranka postopka. Za stranskega intervenienta tudi ne velja 161. člen ZPP, saj ni sospornik.

Izrek

I. Pritožbi stranskega intervenienta zoper II. odstavek prvostopenjske sodbe se v celoti ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna stranski intervenientki povrniti 3.947,04 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva nastanka zamude naprej do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna stranski intervenientki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 655,20 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude pa še z zakonskim zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Pred prvostopenjskim sodiščem se je v isti zadevi vodil postopek že drugič. V njem je prvostopenjsko sodišče odločilo še o preostalih glavnih zahtevkih tožnic (I. odstavek izreka) in o stroških vsega postopka (II. odstavek izreka). Na strani tožene stranke se je postopka udeleževala tudi stranska intervenientka. Povrnitev stroškov je zahtevala tudi ona.

2. Pri odločitvi o stroških postopka je moralo sodišče upoštevati tudi uspeh tako tožeče stranke, kot tudi tožene stranke in stranske intervenientke.

3. V izredno obsežni in natančni obrazložitvi je odločilo, da je: a) tožeča stranka upravičena do povrnitve 22.957,96 EUR, b) tožena stranka upravičena do povrnitve 4.390,53 EUR in c) stranska intervenientka upravičena do povrnitve 3.947,04 EUR.

4. Pri navedenih zneskih je že upoštevan uspeh obeh strank in stranske intervenientke.

5. O stroških postopka je prvostopenjsko sodišče odločilo tako, da je toženi stranki in stranski intervenientki naložilo solidarno plačilo pravdnih stroškov v višini 14.620,39 EUR.

6. Ta znesek je razlika med 22.957,96 EUR na eni strani, in 4.390,53 EUR ter 3.947,04 EUR na drugi strani (22.957,96 EUR - 4.390,53 EUR - 3.947,04 EUR = 14.620,39 EUR).

7. Zoper v prvostopenjski sodbi vsebovani sklep o stroških (5. odstavek 128. člena ZPP) je vložila pritožbo stranska intervenientka. V pritožbi je navedla, da ona nikakor ne more biti zavezana k plačilu pravdnih stroškov, pri čemer se je sklicevala na 154. člen ZPP.

8. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki se je prav tako sklicevala na 154. člen ZPP.

9. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in je spremenilo II. odstavek izreka prvostopenjske sodbe (3. odstavek 365. člena ZPP) tako, kot je razvidno iz I. odstavka izreka tega sklepa.

10. Prvostopenjsko sodišče bi v nobenem primeru ne smelo naložiti plačila dela pravdnih stroškov stranski intervenientki. Za kaj takšnega namreč ni pravnega temelja.

11. V 154. členu ZPP se nahaja temeljno pravilo o tem, ali mora nositi stroške postopka nasprotne stranke. Temeljno pravilo je: če stranka v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu stranskemu intervenientu povrniti njune stroške postopka. Če uspeh stranke stranke ni popoln, mora povrniti le sorazmerni del stroškov (1. in 2. odstavek 154. člena ZPP). To temeljno pravilo velja tudi, če v pravdi ne uspe stranka, ki se ji je pridružil stranski intervenient. V postopku neuspešna stranka mora povrniti stroške nasprotni stranki in njenemu morebitnemu stranskemu intervenientu. Nosi jih le stranka. Da bi moral stroške nasprotne stranke nositi tudi stranski intervenient, namreč 1. odstavek 154. člena ZPP ne določa. 12. Ne gre za zakonsko praznino, saj je razlog za takšno razdelitev pri nošenju stroškov prav poseben procesni položaj, v katerem je stranski intervenient. On je namreč strankin pomočnik, ne pa stranka postopka. Za stranskega intervenienta tudi ne velja 161. člen ZPP, saj ni sospornik.

13. Že doslej sta sodna praksa in literatura sklepali na temelju 1. odstavka 154. člena ZPP, da stranski intervenient ni zavezan k povrnitvi stroškov nasprotni stranki. Od nasprotne stranke lahko kvečjemu zahteva povrnitev stroškov (tako nazadnje odločba VSC Cp 417/2018, r. št. 9 z navedbami opr. št. drugih odločb na navedenem mestu; Betetto v: Ude/Galič (redaktorja), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2010, kom. k 154. členu ZPP, pod 9).

14. Stranska intervenientka ne dolguje tožeči stranki povrnitve njenih pravdnih stroškov v višini 14.620,39 EUR. Stranska intervenientka je s pritožbo dosegla to, da bo morala tožena stranka plačati 14.620,39 EUR sama.

15. 154. do 162. člen ZPP urejajo povrnitev stroškov v pravdnem postopku. Njihovi zakonski dejanski stanovi so omejeni na prav posebne položaje, ki nastanejo pri pravdnem postopku. Navedene določbe imajo materialnopravno naravo (tako tudi Betetto v: Ude/Galič (redaktorja), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2010, kom. k 154. členu ZPP, pod 1).

16. Stranska intervenientka je sicer predlagala zgolj, da se prvostopenjska sodba spremeni tako, da bi poslej stranska intervenientka ne bila dolžna plačati stroškov postopka. S tem pa ne bi bila odpravljena zmotna uporaba 1. in 2. odstavka 154. člena ZPP v celoti. Ker gre za pravilno uporabo materialnega prava, pazi nanjo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

17. Pritožba ne izpodbija same odmere višine stroškov ali odločitve o uspehu. Glede obojega je pritožbeno sodišče opravilo zgolj preizkus po uradni dolžnosti, ki pa ni razkril nobenih kršitev materialnega ali procesnega prava. Glede upravičenih stroškov stranske intervenientke se je torej lahko oprlo na znesek, ki ga je odmerilo že prvostopenjsko sodišče. 18. Stranska intervenientka tako ne bo dolžna plačati 14.620,39 EUR solidarno s toženo stranko (kot je že bilo obrazloženo), upravičena pa bo do povrnitve 3.947,04 EUR, pač v skladu z uspehom tožene stranke in s tem tudi stranske intervenientke. Te stroške ji mora povrniti tožeča stranka.

19. V primeru zamude bo morala dolžnica plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve odločbe (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).

20. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbenega postopka. Ti se odmerjajo od vrednosti spornega predmeta. Ta znaša 18.567,43 EUR, to je vsota 3.947,04 EUR in 14.620,39 EUR. Odločalo se je namreč le o teh dveh terjatvah (2. odstavek 39. člena ZPP). Pritožbeno sodišče torej ni sledilo predlogu stranske intervenientke, da naj bi znašala vrednost spornega predmeta v tej zadevi 50.000,00 EUR, saj se ni odločalo o pritožbi zoper odločitev v glavni stvari.

21. Stroške stranskega intervenienta nosi nasprotna stranka (1. odstavek 154. člena ZPP), ne pa stranka, ki se ji je stranski intervenient pridružil. Stroške pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče zato naložila v plačilo tožeči stranki.

22. Stranska intervenientka je upravičena do povrnitve nagrade za delo odvetnika v višini 750 OT (tar. št. 21 (1) in 18 (1) OdvT) in do povrnitve sodne takse v višini 205,20 EUR. Povrnitve DDV stranska intervenientka ni zahtevala. Skupaj je upravičena do povrnitve 655,20 EUR.

23. V primeru zamude bo morala dolžnica plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve odločbe (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).

24. Stroške odgovora na pritožbo bo morala nositi tožena stranka sama, saj od stranskega intervenienta ne more zahtevati povrnitve svojih stroškov. Odgovor na pritožbo je bil poleg tega tudi nepotreben (155. člen ZPP). V njem je namreč tožena stranka zgolj izrazila strinjanje z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, vsebinsko pa je bil odgovor na pritožbo prazen.