Jedro

"Prečitajo se zapisniki o doslej izvedenih dokazih in se vpogledajo priloge". Zapis sam po sebi, kljub pomanjkljivosti, ne daje zanesljive podlage za sklepanje, da izvedenski mnenji nista bili prebrani.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici je bil A.I. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka" in Vrhovnemu sodišču predlagali, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ni podana, saj sta obe izvedenski mnenji, na katerih temelji izpodbijana sodba, zakonito pridobljena dokaza. Ostale navedbe zahteve sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in zagovorniku, in so se slednji o njem tudi izjavili. Strinjajo se sicer z ugotovitvijo vrhovne državne tožilke, da izvedenski mnenji nista nezakonito pridobljen dokaz, ostajajo pa pri stališču, da izvedenski mnenji na glavni obravnavi nista bili prebrani, zaradi česar je podana kršitev prvega odstavka 355. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahteva navaja, da sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ni prebralo izvedenskih mnenj (izvedenca M.S. in Zavoda za gradbeništvo Slovenije, ki ga je izdelala dr. A.M.) in da to tudi ne izhaja iz zapisnika o glavni obravnavni z dne 18.12.2007. Zato menijo, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 355. člena ZKP in hkrati storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se sodba na omenjena dokaza ne bi smela opirati.

7. Po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP štejejo za nezakonito pridobljene dokaze, na katere se sodba sodišča ne sme opirati, dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v zakonu določeno, da se sodba odločba nanje ne more opirati, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Zagovorniki v zahtevi neutemeljeno uveljavljajo omenjeno procesno kršitev, saj sta bili obe omenjeni izvedenski mnenji pridobljeni skladno z zakonom in po nobenem od navedenih kriterijev nista nedovoljen dokaz, zaradi česar se sodba nanju sme opirati.

8. V tej zvezi je neupoštevno tudi sklicevanje zahteve na kršitev prvega odstavka 355. člena ZKP. Vložniki trdijo, da sodišče prve stopnje navedenih izvedenskih mnenj na glavni obravnavi ni prebralo, to pa naj bi bilo razvidno tudi iz zapisnika o glavni obravnavani z dne 18.12.2007, kjer je sodišče zapisalo: "Prečitajo se zapisniki o doslej izvedenih dokazih in se vpogledajo priloge". Z vidika zakonskih določb, v katerih je predpisano, kaj mora vsebovati zapisnik o glavni obravnavi (316. člen ZKP), je takšen zapis res pomanjkljiv oziroma nejasen, saj mora biti v zapisniku navedeno, kateri konkretni dokazi in druga pisanja so bili prebrani v dokazne namene. Ob tem pa je treba tudi upoštevati, da sta bila na glavni obravnavi navzoča tako obsojenec kot njegov zagovornik, da nista zahtevala neposrednega zaslišanja izvedencev in da tudi nista ugovarjala, da takšen zapis ne odraža prave vsebine poteka dokazovanja in da je torej neresničen. Zato takšen zapis sam po sebi, navkljub omenjeni pomanjkljivosti, ne daje zanesljive podlage za sklepanje, da izvedenski mnenji nista bili prebrani. Če zahteva to trdi, v nasprotju z zakonom (drugi odstavek 420. člena ZKP) izpodbija dejansko stanje v zvezi s pravno relevantnim procesnim dejstvom. Na tej podlagi pa z uveljavljanjem kršitve prvega odstavka 355. člena ZKP (v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP) ne more uspeti. Morda je argumentacija višjega sodišča, s katero je zavrnilo vsebinsko enake očitke pritožbe res "nenavadna", kot navaja zahteva, saj zgolj na podlagi dejstva, da je zagovornik v sklepni besedi omenjal eno od izvedenskih mnenj, ki sta bili pred tem zagovornikom vročeni, ni mogoče sklepati, da sta bili obe mnenji tudi prebrani. Zagotovo pa ni mogoče oporekati nadaljnji ugotovitvi višjega sodišča, da tudi v primeru, če bila zatrjevana procesna kršitev res podana, pritožba z ničemer ni izkazala njenega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Vložniki zahteve se ne strinjajo z ugotovitvijo višjega sodišča, da v prvostopenjski sodbi ni podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ostajajo pri stališču, da je med odločilnimi dejstvi, ki jih sodišče navaja v sodbi in listinami v spisu (izvedenski mnenji), precejšnje nasprotje. Takšne navedbe zahteve po vsebini pomenijo, da navedeni dokazi ne podpirajo ugotovljenih odločilnih dejstev, torej gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), ne pa za uveljavljanje zatrjevane procesne kršitve. Ta je podana, kadar obstaja precejšnje nasprotje v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih, takšne procesne pomanjkljivosti pa zahteva ne izkaže. Sicer pa je presoja izvedenskih mnenj (kot indicev) in njune dokazne vrednosti razvidna iz obrazložitve prvostopenjske sodbe na četrti strani, kjer sodišče pravilno ugotavlja, da izvedenski mnenji sicer ne omogočata zaključka, da je bila prav s tem vozilom (ki ga je takrat vozil obsojenec) izvršena tatvina mešalca, vendar pa ugotavljata, da je sled pnevmatik na kraju dejanja pustilo vozilo takšne vrste, kot ga je v kritičnem času vozil obsojenec in da je apnenec (sled), najden v vozilu, geološko povsem identičen tistemu na dvorišču oškodovanca. To pa z drugimi besedami pomeni, da izvedenski mnenji obsojenca kot storilca kaznivega dejanja ne izključujeta.

10. Zahteva uveljavlja tudi kršitev domneve nedolžnosti (3. člen ZKP, 27. člen Ustave). Vidi jo v navedbah prvostopenjske sodbe, da je obdolženec "indikativno zavrnil odgovor na vprašanje tožilstva, kje se je nahajal v noči od 17. na 18.2.2006 in da bi razkritje te nočne vožnje očitno imelo obremenilni vpliv".

11. Iz domneve nedolžnosti, ki je ena temeljnih človekovih pravic in ki je tesno povezana z obdolženčevo pravico do molka (privilegij zoper samoobtožbo) izhaja, da je dokazno breme (onus probandi) predvsem na tožilcu (državi), ki nosi tudi dokazno tveganje; iz tega sledi, da mora sodišče v dvomu odločiti v korist obdolženca (in dubio pro reo). Obdolžencu se v kazenskem postopku ni treba braniti in mu tudi ni treba ničesar dokazovati (razen izjemoma v zvezi s kaznivimi dejanji žaljive obdolžitve in opravljanja). V skladu s pravico do molka obdolženec po navedenem ni dolžan dokazovati alibija, zato v konkretnem primeru ni bil dolžan odgovoriti na vprašanje, kje se je nahajal v kritični noči. Vendar pa sklepanje sodišča, da bi se prav na ta način lahko učinkovito branil pred utemeljenostjo obtožbe, pa tega ni storil z nasprotnimi dokazi (ki so lahko znani samo njemu), še ne pomeni prenosa dokaznega bremena na obdolženca, s tem pa tudi ne kršitve domneve nedolžnosti.

12. Po mnenju zagovornikov zgolj indici (posredni dokazi) za obsodbo ne zadoščajo, "ker se ne uvrščajo med pravno relevantna dejstva". Zato naj bi bile zgrešene in v nasprotju z določbo 17. člena ZKP ugotovitve višjega sodišča, da se indici (v zvezi s sledovi gum in apnenca) v povezavi z drugimi indici tako "dopolnjujejo in potrjujejo", da je mogoče na njihovi podlagi z gotovostjo sklepati, da je obsojenec storil kaznivo dejanje.

13. Sklicevanje na kršitev 17. člena ZKP (procesno načelo iskanja resnice), po katerem mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, implicira očitek zahteve, da sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo zanesljivo in popolno. S tem pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Kadar sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi (kot v obravnavanem primeru) lahko odločilna dejstva ugotavlja tudi s pomočjo indicev, ki na področju sodobne dokazne teorije pridobivajo pomen. Zato je nasprotno zatrjevanje zahteve zmotno. V sodni praksi je kot dokazni standard za obsodbo sprejeta gotovost oziroma visoka stopnja subjektivnega prepričanja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in da ga je storil obdolženec. Nižji sodišči sta mnenja, da je bilo temu dokaznemu standardu v konkretnem primeru zadoščeno. Če bi želeli vložniki zahteve uspeti s prepričevanjem, da temu ni tako, bi morali prepričljivo utemeljiti, da je sodišče ravnalo arbitrarno, torej v nasprotju s 14. členom v zvezi z 22. členom Ustave. Tega pa v zahtevi ne zatrjujejo, zaradi česar tudi njihovi pomisleki v zvezi z dokazanostjo obsojenčeve krivde sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

15. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek tega postopka bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.