Jedro

Na podlagi 102. člena ZPP sme stranka v postopkih pred sodiščem na narokih in drugih ustnih procesnih dejanjih uporabljati svoj jezik. Kadar postopek ne teče v jeziku stranke, se ji na njen predlog ali če sodišče ugotovi, da ne razume slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tega, kar se navaja na naroku. Pravica do uporabe svojega jezika je torej stranki zagotovljena ne glede na to, ali je sposobna komunicirati v slovenskem jeziku. Zakon tudi določa, da mora biti stranka poučena o pravici do spremljanja postopka v svojem jeziku po tolmaču, in da se prevajanju lahko odpove, če izjavi, da zna jezik, v katerem teče postopek. V zapisniku mora biti zapisano, da je bila poučena in kaj je glede tega izjavila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo 4.476,42 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožencu naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Toženec v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko ga ni poučilo, da ima pravico spremljati naroke v svojem jeziku. V Sloveniji resda živi že dalj časa, malo tudi govori slovensko, nikakor pa ni bil zmožen razumeti pravnih terminov, pravnih pisanj, spremljati obravnave in razumeti pravnih posledic. Ker se je zastopal sam, ni bil sposoben slediti hitremu postopku obravnave in strokovnim izrazom. Ni mu bilo znano, da lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč. Z navedenim je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po sklenitvi sporazuma med tožnico in A., d. o. o., da tožnica kot najemodajalka nima do družbe kot najemnice nobenih obveznosti iz najemne pogodbe, je edina družbenica A., d. o. o., sprejela sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Ker se je tožnica odpovedala terjatvi in je prenehala obveznost glavnega dolžnika, je prenehala tudi pritožnikova obveznost iz meničnega poroštva. Ni izkazano, da je tožnica neuspešno skušala unovčiti menico. Toženčeva zaveza ni bila solidarna. Za pritožnikovo odgovornost je pomembno, ali je šlo za bianco menico, sodišče pa tega ni ugotovilo. Sporna je tudi višina terjatve.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi 102. člena ZPP sme stranka v postopkih pred sodiščem na narokih in drugih ustnih procesnih dejanjih uporabljati svoj jezik. Kadar postopek ne teče v jeziku stranke, se ji na njen predlog ali če sodišče ugotovi, da ne razume slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tega, kar se navaja na naroku. Pravica do uporabe svojega jezika je torej stranki zagotovljena ne glede na to, ali je sposobna komunicirati v slovenskem jeziku. Zakon tudi določa, da mora biti stranka poučena o pravici do spremljanja postopka v svojem jeziku po tolmaču, in da se prevajanju lahko odpove, če izjavi, da zna jezik, v katerem teče postopek. V zapisniku mora biti zapisano, da je bila poučena in kaj je glede tega izjavila.

6. Očitek bistvene kršitve iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ta kršitev je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona zavrnilo zahtevo stranke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopek. Pritožnik ne trdi, da je podal tako zahtevo, niti to ni razvidno iz podatkov spisa. Njegove navedbe pa utemeljujejo obstoj bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo namreč ne izhaja, da bi sodišče toženca poučilo, da ima pravico spremljati postopek v svojem jeziku. Zapisana je le ugotovitev, da toženec dobro razume slovensko in da tolmača ne potrebuje.1 Iz tega zapisa ne izhaja niti pouk o pravici uporabljati svoj jezik v postopku niti toženčeva odpoved tej pravici. V povezavi s toženčevimi navedbami, da sicer razume nekaj slovensko, a ne tudi pravnega izrazja in ne toliko, da bi lahko spremljal dogajanje na obravnavi, in da mu je vloge pomagal pisati znanec, ter dejstvom, da je v postopku nastopal sam in da ga sodišče kljub navedbam o slabem premoženjskem stanju ni opozorilo na možnost brezplačne pravne pomoči, je podan dvom, ali je toženec razumel dogajanje na obravnavi in je dejansko imel možnost podajati navedbe in predlagati dokaze. Kršitev pravil iz 102. člena ZPP bi zato lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.2

8. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Ker je treba ponovno opraviti prvi narok za glavno obravnavo, na katerem imata pravdni stranki pravico podajati navedbe in predlagati dokaze, ugotovljene kršitve ni mogoče odpraviti pred sodiščem prve stopnje.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Zapis se glasi: "Najprej se ugotovi, da toženec dobro razume slovensko in tolmača ne potrebuje. V Sloveniji živi že 14 let." 2 Tako tudi odločbi VSK I Cp 1119/2002 in VSM III Cp 740/2019. Enako L. Ude, v: L. Ude, A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 420.