Jedro

Standard skrbnosti izvedenca je potrebno presojati v vsakem primeru posebej. Dokazno breme ravnanj, ki izražajo vestnost v delovanju in komuniciranju sodnih izvedencev in cenilcev s sodiščem oziroma organom, ki mnenje naroči, izhaja iz ZS in Pravilnika ter je v vsakem primeru, glede na dikcijo Pravilnika, na strani izvedencev. Zato bi bilo po mnenju sodišča utemeljeno pričakovati od tožnice, da dokazljivo (pisno) poskrbi za zatrjevani komunikacijski problem, česar pa očitno ni storila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka z izrekom pod točko I odločila, da se z dnem dokončnosti te odločbe tožnica razreši kot sodna izvedenka za področje gradbeništva, podpodročje visoke gradnje, in tudi kot sodna cenilka za področje gradbeništva, podpodročje gradbeni objekti, gradbeništvo splošno, komunala, nizke gradnje, operativa in projektiranje, stavbna zemljišča, tesarstvo in krovstvo, visoke gradnje, zaključna dela ter nepremičnine. Z izrekom pod točko 2 in 3 je še odločila, da mora tožnica v treh dneh od prejema te odločbe toženi stranki oddati štampiljko in izkaznici sodne izvedenke ter sodne cenilke ter da se njena razrešitev vpiše v imenik sodnih izvedencev in sodnih cenilcev in objavi na spletni strani tožene stranke, z izrekom pod točko 4 pa je odločila o stroških postopka, ki gredo v breme tožene stranke.

2. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bila tožena stranka z obvestilom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. N 20/2012 z dne 19. 6. 2013 obveščena o ravnanju tožnice v nepravdni zadevi št. N 20/2012, v kateri je bila s sklepom postavljena za sodno izvedenko in sodno cenilko, z nalogo, da pove, pod kakšnimi pogoji ter s kakšnimi posegi je na konkretni nepremičnini možna vzpostavitev etažne lastnine in da oceni celotno nepremičnino ter vrednost morebitnih gradbenih del. Tožnica je izvedensko mnenje oziroma cenitveno poročilo št. 203/2012 z dne 25. 7. 2012 predložila sodišču dne 13. 8. 2012, po prejemu poziva, da naj navedeno mnenje še dopolni, pa je tožnica dne 8. 5. 2013 zaprosila sodišče, naj jo v navedeni zadevi razreši, češ da nasprotno udeleženko v navedeni nepravdni zadevi osebno pozna, kar je spoznala šele po opravljenem ogledu dne 11. 7. 2012 in je kljub kasnejšim pomislekom izdelala izvedeniško mnenje ter zanj v celoti prejela tudi plačilo, svoj predlog za razrešitev v navedeni zadevi pa je vložila šele po tem, ko je prejela zahtevo sodišča za dopolnitev izvedeniškega mnenja. Ker je opisano ravnanje sodišče ocenilo kot zavlačevanje sodnega postopka, ki udeležencem povzroča nepotrebne stroške, jo je zato sodišče s sklepom št. N 20/2012 z dne 19. 6. 2013 razrešilo, toženi stranki pa predlagalo, da naj v okviru svojih pristojnosti presodi o njeni odgovornosti ter ji predložilo tudi listine, na katere se v obvestilu sklicuje, in še posebej izpostavilo, da je bila tožnica z imeni strank seznanjena že s sklepom o imenovanju z dne 17. 5. 2012 ter je na ogledu dne 11. 7. 2012 tudi osebno srečala nasprotno udeleženko. Poleg tega je bila tožena stranka tudi z dopisom Okrožnega sodišča v Kranju št. I P 535/2007 seznanjena z neprimernim ravnanjem tožnice, ki je v navedeni zadevi zadnji dan pred razpisanim narokom po elektronski pošti poslala sodišču obvestilo, da se naroka dne 20. 6. 2013 ne bo udeležila, četudi je bila na navedeni narok pravočasno in pravilno vabljena, podobne prošnje pa je pred tem večkrat vlagala in prosila za razrešitev v navedeni zadevi, češ da ji priprave na številne naroke v navedeni zadevi jemljejo preveč časa in ji s tem otežujejo delo v drugih zadevah; iz tega razloga je sodišče obvestila, da se navedenega naroka, ki je razpisan za naslednji dan, tožnica ne bo udeležila, naknadno pa je tožnica na osebnem razgovoru sodnici A.A. pojasnila, da se je pri poskusu ogleda nepremičnine v navedeni zadevi počutila ogroženo, češ da so bili tedaj po dvorišču raztreseni prazni tulci nabojev, mimo pa so se vozili v črno oblečeni vozniki avtomobilov s spuščenimi okenskimi stekli, medtem ko je bil eden izmed tožencev policist v tožničinem domačem kraju, prav njen strah pa naj bi bil edini razlog neudeležbe na dne 20. 6. 2013 razpisanem naroku. Po njenem pozivu je toženi stranki Okrožno sodišče v Kranju dne 13. 8. 2013 posredovalo fotokopije zapisnikov, vabil, pozivov, obvestil in sklepov ter dopisov, ki se nanašajo na ravnanje in vlogo tožnice kot sodne izvedenke v navedeni pravdni zadevi ter njeno izvedeniško mnenje z dne 8. 5. 2009, z dopolnitvijo z dne 27. 12. 2011. 3. Na podlagi navedenih obvestil sodišč je minister za pravosodje po uradni dolžnosti začel postopek razrešitve ter tožnici posredoval zbrano dokumentacijo in ji dal možnost, da v danem roku poda svoj odgovor sprva v zvezi z razlogom za razrešitev po 4. točki 1. odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) v povezavi z 92. členom ZS, naknadno pa še v zvezi z razlogom za razrešitev po 3. točki 1. odstavka 89. člena ZS-1 v povezavi z 92. členom ZS. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe tožnice v vlogah z dne 28. 2. 2014 in 22. 9. 2015, v katerih tožnica odgovarja na očitke obeh navedenih sodišč. Tako v zvezi z zadevo N 20/2012 Okrajnega sodišča v Ljubljani pojasnjuje, da je že ob ogledu na kraju samem dne 11. 7. 2012 "poslutila", da je z nasprotno udeleženko v preteklosti prijateljevala, vendar v to ni bila prepričana, zato je izvedeniško mnenje izdelala v postavljenem roku. Po prejemu sklepa, s katerim ji je sodišče naložilo izdelavo dopolnitve izvedeniškega mnenja, pa je opisane okoliščine ponovno pretehtala in sodišču iz previdnosti predlagala svojo razrešitev. Očitek o zavlačevanju postopka zavrača kot neutemeljen, češ da bi njen predlog za izločitev lahko sodišče zavrnilo, medtem ko sama ni bila prepričana, kako mora ravnati, ker se je s takšno situacijo srečala prvič. V odgovoru glede pravdnega postopka št. I P 535/2007 pa je tožnica opisovala težave, ki jih je zaradi procesnih dejanj strank imela pri izdelavi izvedeniškega mnenja, o čemer se je neuspešno poskušala posvetovati z razpravljajočo sodnico, in ker ji ni uspelo vzpostaviti kontakta niti zadnji pred razpisanim narokom, je zato poslala pisno opravičilo sodišču, kot glavni razlog za izostanek pa je navedla dejstvo, da se v navedeni pravdni zadevi postopek vleče izredno dolgo, kar je zanjo kot izvedenko, ki mora poznati celoten potek postopka, preveč obremenjujoče. V vlogi z dne 22. 9. 2015 je glede očitkov Okrajnega sodišča v Ljubljani dodatno še pojasnila, da je šlo za poznanstvo izpred približno 20-ih let in da je svojo razrešitev predlagala zgolj iz previdnosti, s strokovnega vidika pa je naloženo delo opravila korektno in brez napak, medtem ko naj imenovanje novega izvedenca v navedenem postopku ne bi povzročilo nobenih dodatnih stroškov ali zamud pri teku sodnega postopka. V zvezi z očitkom nerednosti v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju št. I P 535/2007 pa je izpostavila, da se je med tekom celotnega postopka, zlasti pa na zadnjem ogledu nepremičnine počutila močno ogrožena, izostanek z naroka pa je pravočasno in utemeljeno opravičila, z vsebinskega vidika pa je svoje delo opravila strokovno in kvalitetno. Minister za pravosodje je na podlagi navedb v obvestilih Okrajnega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Kranju ter v obeh odgovorih tožnice zaključil, da je naloge sodne izvedenke ter sodne cenilke tožnica opravljala neredno, s čimer je izpolnjen razlog, ki ga za razrešitev sodnega izvedenca oziroma cenilca določa 3. točka 1. odstavka 89. člena v povezavi z 92. členom ZS, ker svojih nalog tožnica med tekom navedenih sodnih postopkov ni opravljala v postavljenih rokih, na kar je bila večkrat opozorjena, njeno ravnanje pa je povzročilo izjemno zavlačevanje sodnega postopka in nedopustno podaljšalo sojenje v navedenih zadevah ter udeležencem postopkov povzročilo nepotrebne stroške, zato ga je mogoče šteti kot neredno delo v smislu izpostavljenih določil določil ZS. Pri tem glede na njene navedbe o 30-letnih izkušnjah sodne izvedenke in sodne cenilke kot neprepričljiv zavrača njen argument, da se je tožnica v svoji karieri prvič srečala s situacijo, ki je zahtevala njeno izločitev. Prav tako ocenjuje, da bi tožnici morale biti vsaj znane njene dolžnosti v zvezi s tem. Z opisani ravnanji je tožnica izpolnila zakonske znake nerednega opravljanja nalog sodnega izvedenca in sodnega cenilca, pri čemer tožena stranka kot drugotne ocenjuje vzgibe tožnice za tako ravnanje, češ da si sodni izvedenec oziroma sodni cenilec ne more sam izbirati sodnih postopkov, v katerih bo sodeloval, pač pa opraviti in dokončati delo, ki mu ga naloži sodišče. Kot pomočnik sodišča prav tako ne sme povzročati dodatnih in nepotrebnih zastojev v sodnem postopku, zato mora svoj izvid in mnenje oziroma cenilno poročilo izdelati v danih rokih, v nasprotnem primeru pa sodišče pravočasno seznaniti z zamudo, ker ravnanje oziroma opustitve sodnega izvedenca in sodnega cenilca lahko pomenijo podlago za morebitno odškodninsko odgovornost države tako po določilih Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kot tudi po določilih 1. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Dodatno glede dokaznih predlogov za ustno zaslišanje same tožnice in poimensko predlaganih prič tožena stranka navaja, da jih zavrača kot nepotrebne, ker je bilo dejansko stanje mogoče ugotoviti že na podlagi listinskih dokazov, s katerimi je bila tožnica seznanjena, morebitna ustna zaslišanja pa ne bi prispevala k dodatni osvetlitvi zadeve, saj je tožnica s svojimi ravnanji oziroma opustitvami v obeh opisanih postopkih povzročila motnje pri vodenju sodnih postopkov in njihovo podaljševanje, s čimer so izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev na podlagi 3. točke 1. odstavka 89. člena ZS v povezavi z 92. členom ZS.

4. Tožnica v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja, ker meni, da niso podani vsebinski razlogi in pogoji za začetek postopka razrešitve in tudi ne za samo razrešitev tožnice. Toženi stranki očita nepravilno uporabo materialnega prava in kršitev pravil postopka, češ da ji ni omogočila aktivnega sodelovanja v postopku ter pri uveljavljanju pravice do podajanja dokazov. Kot nezakonit označuje že sam začetek postopka po uradni dolžnosti, pri čemer ravnanje tožene stranke označuje kot arbitrarno, češ da tožena stranka sama ni samostojno ugotovila nobene kršitve, pač pa je v škodo tožnice interpretirala navedbe imenovanih sodnic v navedenih sodnih postopkih Okrajnega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Kranju. Po stališču tožnice naj bi iz spisov navedenih zadev ne izhajalo, da je tožnica svoje delo opravljala neredno in iz tega razloga predolgega trajanja navedenih sodnih postopkov, še zlasti ker tožnici ni bila izrečena denarna kazen, ki bi jo lahko bila naložena v skladu z 248. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Posebej poudarja, da nobena izmed imenovanih dveh sodnic, ki sta podali obvestilo toženi stranki, sploh ni navajala, da tožnica svojih dolžnosti ne bi opravljala redno, niti nista glede nerednega opravljanja dolžnosti tožnice podali toženi stranki nobenih navedb. Nadalje tožnica navaja, da tudi kolikor bi bila njena kršitev ugotovljena, bi bilo kvečjemu primerno izreči ji opomin, ne pa najstrožje mogoče sankcije, kot je njena razrešitev. Še zlasti pa ne ob upoštevanju njene več kot 30-letne prakse, med katero ni bila še nikoli v postopku zaradi kršenja svojih obveznosti in ker zaradi njenega dela v konkretnih primerih ni nastala nobena škodljiva posledica. Nadalje tožnica očita kršitev načela materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), češ da je tožena stranka v konkretni zadevi opustila zaslišanje tožnice in prič, prav tako pa naj bi v celoti in brez obrazložitve prezrla navedbe in dokaze tožnice. Tako naj v postopku ne bi bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj v dokazne namene zasliši tožnico in predlagani priči, okrajno sodnico B.B. in okrožno sodnico A.A. ter vpogleda listine, in sicer tožničin odgovor na obvestilo z dne 28. 2. 2014 in 22. 9. 2015 ter sodni spis št. N 20/2012 Okrajnega sodišča v Ljubljani in št. I P 535/2007 Okrožnega sodišča v Kranju. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v celoti odpravi in postopek ustavi, oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka v 15-ih dneh od izdaje sodbe. Tožnica je hkrati s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, o kateri je sodišče že odločilo in jo je zavrnilo s sklepom I U 568/2016 z dne 18. 4. 2016, ki ga je potrdilo Vrhovno sodišče, ki je pritožbo tožnice zavrnilo s sklepom št. I Up 133/2016 z dne 18. 5. 2016. 5. Tožena stranka je na tožbo obširno odgovorila ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 9. 5. 2016 odgovarja na navedbe tožene stranke v njenem odgovoru na tožbo ter še dodatno predlaga zaslišanje prič C.C. ter D.D. K točki 1:

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru gre za razrešitev sodne izvedenke in cenilke. Razrešitev sodnih cenilcev in sodnih izvedencev urejata Zakon o sodiščih (ZS) in Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik). Po določbi 2. člena Pravilnika mora izvedenec oziroma cenilec pri svojem delu upoštevati določbe zakonov in svoje delo opraviti redno in vestno v skladu s pravili znanosti in stroke ter svoj izvid in mnenje podati v roku, ki mu ga določi sodišče, oziroma drug organ, ki ga je imenoval za izdelavo izvida in mnenja, ki praviloma ne sme biti krajši kot 30 dni in ne daljši kot 60 dni. Če izvedenec svojega dela ne more opraviti v določenem roku, je o tem dolžan obvestiti sodišče najkasneje v 15-ih dneh po prejemu sklepa, s katerim je bil imenovan za izdelavo izvida in mnenja v določeni zadevi. Na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 89. člena ZS minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca oziroma cenilca, če svojih dolžnosti ni opravil redno.

9. Upoštevajoč zgoraj navedene zakonske določbe in citirane določbe Pravilnika ter glede na podatke v spisu je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče zavrača kot neutemeljen tožbeni očitek o domnevnem pomanjkanju zakonite podlage za njeno razrešitev tožnice, saj se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da je minister za pravosodje uvedel postopek njene razrešitve po uradni dolžnosti na podlagi specialne določbe 2. odstavka 17. člena Pravilnika, zaradi zaščite javnega interesa na področju dela sodnih izvedencev oziroma sodnih cenilcev. Zato je tudi ni mogoče šteti za arbitrarno, saj je bil celoten postopek razrešitve uveden in izpeljan v skladu s procesnimi zahtevami in standardi po določilih ZUP in ZS ter Pravilnika. Sodišče se prav tako strinja s stališčem tožene stranke, da je v pristojnosti ministra za pravosodje, da se na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja odloči o pravni kvalifikaciji očitanih kršitev, tožnica pa je v postopku razrešitve sodelovala, zato sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe, da tožnica v postopku razrešitve ni mogla sodelovati, saj se je do ugotovitev tožene stranke lahko kar dvakrat pisno izrekla (s pisno vlogo z dne 28. 2. 2014 in z dne 22. 9. 2015), tožena stranka pa se je do njenih navedb in dokaznih predlogov tudi opredelila v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je odločitev tožene stranke, ki je na podlagi 3. točke 1. odstavka 89. člena ZS tožnico razrešila kot sodno izvedenko in sodno cenilko, pravilna. Za svojo odločitev je tožena stranka navedla tudi pravilne razloge, ki so skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, zato se sodišče z navedenimi razlogi v celoti strinja in se na njih izrecno sklicuje na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), da jih v svoji obrazložitvi ne ponavlja.

10. Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. V zvezi s tožbeno navedbo, da bi bila v obravnavani sporni zadevi primernejša milejša sankcija, kot je na primer opomin, sodišče tožnici pojasnjuje, da je vsakdo, ki postane sodni izvedenec oziroma cenilec, zavezan delovanju v skladu z zakoni in Pravilnikom. Zato razrešitev tudi ne more predstavljati nesorazmernega ukrepa, saj so določila Pravilnika glede izvedenčevih dolžnosti jasna in nedvoumna. Ker država podeli licenco določenim strokovnjakom z namenom, da nudijo potrebna strokovna znanja sodišču in drugim organom, saj je prav v tem smisel nudenja strokovne pomoči sodiščem, je zato država sprejela tudi dovolj stroga pravila (Pravilnik), da državni organi, vključno s sodišči, omenjeno pomoč izvedencev oziroma cenilcev tudi pridobivajo ažurno, zanesljivo in kvalitetno. Sodišče pa v obravnavani zadevi tudi ni zasledilo kakršnekoli kršitve ustavnih pravic tožnice, ki je bila z vsemi listinami upravnega spisa nedvomno seznanjena in se je večkrat (dvakrat) imela možnost (pisno) izjasniti o ugotovitvah glede dejstev v konkretnem primeru, skladno s procesno-pravnimi standardi, kot so se izoblikovali na podlagi 22. člena Ustave v povezavi z določili 9. in 146. člena ZUP. Tožnica se v tožbi sklicuje na po njenem mnenju opravičljive razloge za pomanjkljivo komunikacijo s sodiščema. Vendar pa iz upravnih spisov oziroma iz dokazil, ki jih je tožnica lahko predlagala v dovoljenem roku med tekom upravnega postopka, ti razlogi niso razvidni. Posledično sodišče pritrjuje toženi stranki, da je imela tožnica možnost vse relevantne dokaze predložiti v upravnem postopku, zato so šele v upravnem sporu prvič omenjeni dokazni predlogi skladno z 20. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nedopustne tožbene novote, ki jih sodišče ne sme upoštevati.

11. Sodišče je že večkrat doslej v primerljivih zadevah, med drugim v sodbi št. I U 634/2015 z dne 27. 1. 2016, izrazilo stališče, da je standard skrbnosti izvedenca potrebno presojati v vsakem primeru posebej. Dokazno breme ravnanj, ki izražajo vestnost v delovanju in komuniciranju sodnih izvedencev in cenilcev s sodiščem oziroma organom, ki mnenje naroči, izhaja iz ZS in Pravilnika ter je v vsakem primeru, glede na dikcijo Pravilnika, na strani izvedencev. Zato bi bilo po mnenju sodišča utemeljeno pričakovati od tožnice, da dokazljivo (pisno) poskrbi za zatrjevani komunikacijski problem, česar pa očitno ni storila. Ker se je v postopku razrešitve tožnice kot sodne izvedenke in cenilke presojalo ravnanje in skrbnost tožnice, ne pa ravnanj obeh imenovanih sodnic, A.A. in B.B., se zato sodišče pridružuje stališču tožene stranke, ki je v obrazložitvi izpodbijane odločbe logično prepričljivo utemeljila, zakaj v upravnem postopku ni bilo potrebno izvesti dokaza z zaslišanjem s strani tožnice predlaganih prič, sodnic A.A. in B.B. 12. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna ter na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Tožnica je v tožbi predlagala tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa za odločitev pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnica navedla v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

K točki 2:

13. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.