Jedro

Tožnikovo sklicevanje na splošne pogoje pogodbe, ki naj bi bili nejasni in nepošteni, ni utemeljeno, saj s podpisom zavarovalne police, v kateri je jasno naveden obseg kritja, ni dokazal, da je bil prepričan, da bo v primeru nezgode upravičen tudi do vseh stroškov zdravljenja.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v II. točki izreka sodbe (stroškovni del) znesek 521,98 EUR nadomesti z zneskom 835,44 EUR, v ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku priznalo zavarovalnino v višini 793,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, v presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (I. točka izreka) ter toženki naložilo, da tožniku povrne 521,98 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik pritožbo vlaga v delu nepriznanih stroškov zdravljenja in v stroškovnem delu iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov ter v bistvenem navaja, da mu sodišče neutemeljeno ni priznalo stroškov zdravljenja v obliki potnih stroškov v znesku 71,40 EUR in v pavšalnem znesku 55 EUR. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje, ki v prvem odstavku izrecno opredeljujejo stroške zdravljenja. Gre za stroške, ki so nastali v zvezi z nezgodo. Sklicuje se na sklep VSRS II Ips 216/2016 glede splošnih pogojev pogodbe ter navaja, da je treba v obravnavanem primeru uporabiti tudi Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot). Tožnik je potrošnik in je lahko utemeljeno pričakoval, da bo upravičen do vseh stroškov zdravljenja, sicer pogodbe ne bi sklenil. Navaja, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo premalo pravdnih stroškov, saj mu gredo v višini 921,12 EUR. Predlaga ugoditev pritožbi s spremembo zahtevka, podrejeno vrnitev zadeve v novo odločanje in priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka sodbo v ugodilnem delu izpodbija v celoti iz vseh zakonsko dopustnih razlogov. Sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji, da iz vseh izvedenih dokazil izhaja, da je tožnik najprej utrpel poškodbo žile, posledično pa je padel, in ne obratno, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj poškodba žile, ki jo je utrpel tožnik, z zavarovalnimi pogoji ni krita. Predlaga zavrnitev zahtevka in podrejeno vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

5. Tožnikova pritožba je delno utemeljena v stroškovnem delu, v preostalem delu ni utemeljena, toženkina pritožba pa ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je sodbo dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Toženkina pritožba

7. Ker v postopku v sporu majhne vrednosti ugotovitev sodišča prve stopnje ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so toženkine navedbe glede ugotovljenega dejstva, kako je tožnik padel, nedopustne. Pritožbeno sodišče se do teh trditev ne izreka, saj je vezano na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik najprej padel na desno koleno, kar je predstavljalo sprožilni element za poškodbo žile, kot tudi, da v postopku z izvedencem ni bilo ugotovljeno, da bi imel tožnik predhodno, od leta 2004 dalje kakršnekoli težave s krčnimi žilami.

8. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče preverilo pritožbeni ugovor glede napačne uporabe materialnega prava in ugotavlja, da je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno vezalo svojo ugotovitev na prvi in drugi odstavek 5. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb PG-NE/10-4 (priloga B 1), kot izhaja iz 13. točke obrazložitve. V 5. členu je določeno, kaj se šteje za nezgodo in sicer po prvem, drugem in tretjem odstavku. Ker pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da se dejansko stanje, ugotovljeno v tem postopku, prilega prvemu in drugemu odstavku splošnih pogojev, je pritožbeno sklicevanje na 7. točko tretjega odstavka neutemeljeno, pa tudi nerelevantno. Pri tožniku je šlo za nenaden, nepredviden in od njegove volje neodvisen dogodek, ki je deloval od zunaj na njegovo telo, ter mu je povzročil poškodbo (prvi odstavek 5. člena splošnih pogojev), prav tako je prišlo do padca (drugi odstavek 5. člena splošnih pogojev). Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo, zato so toženkine pritožbene navedbe neutemeljene, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa v pritožbi ni zatrjevala.

Tožnikova pritožba

9. Tožnikova pritožba glede nepriznanja stroškov zdravljenja ni utemeljena, glede ugotovljenega dejanskega stanja pa je nedopustna. Sodišče je stroške zdravljenja utemeljeno zavrnilo in se je pravilno sklicevalo na polico za rizično življenjsko zavarovanje (priloga A 11). Iz nje jasno izhaja pogodbena volja obeh pogodbenic o vsebini in obsegu dodatnega nezgodnega zavarovanja. Zavarovalna kritja so izrecno našteta (nadomestilo za nezgodno smrt, nadomestilo za trajno invalidnost, dnevno nadomestilo, nadomestilo za bolnišnični dan in renta za invalidnost). Obseg zavarovalnih kritij je zaprt, s čimer sta soglašali obe pogodbenici. Med vrstami kritja pa ni stroškov zdravljenja. Skladno s petim odstavkom 926. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v primeru neujemanja splošnih pogojev z določili zavarovalne police, veljajo določila police. Sodišče prve stopnje je materialno pravo v tem delu pravilno uporabilo. Tožnikovo sklicevanje na splošne pogoje pogodbe, ki naj bi bili nejasni in nepošteni, ni utemeljeno, saj s podpisom zavarovalne police, v kateri je jasno naveden obseg kritja, ni dokazal, da je bil prepričan, da bo v primeru nezgode upravičen tudi do vseh stroškov zdravljenja.

10. Tožnikova pritožba je utemeljena v stroškovnem delu, saj kot izhaja iz stroškovnika (priloga A 18), sodišče prve stopnje ni upoštevalo stroškov sodne takse in izvedenskih stroškov. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo nagrado za sestavo tožbe 200 točk, za prvo pripravljalno vlogo 200 točk, za prvi narok za glavno obravnavo 200 točk ter za dva nadaljnja naroka po 100 točk, skupaj 3 x 91,80 EUR in 2 x 45,90 EUR, kar znaša 367,20 EUR. 2 % materialni stroški znašajo 7,34 EUR, 22 % davek od nagrade in materialnih stroškov pa 82,40 EUR. Potni stroški znašajo 74 EUR, sodna taksa 126 EUR in polovični izvedenski stroški 178,50 EUR. Sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo 150 točk ali 68,85 EUR nagrade za posvet s stranko in pregled listin, saj je navedeno vsebovano v postavki vložitve tožbe.

11. Ker niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi - razen v stroškovnem delu, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), v stroškovnem delu pa jo je delno spremenilo (154. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).

12. Glede na to, da je tožnik s pritožbo uspel le v stroškovnem delu, z odgovorom na toženkino pritožbo pa ni v bistvenem pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, toženka pa s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške (155. člen v povezavi s 165. členom ZPP).