Jedro

Primarni in poglavitni vzrok za poklicno bolezen tožnika je delo v neustreznem delovnem okolju, za kar je tožena stranka tudi krivdno odgovorna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dosodilo tožniku odškodnino zaradi posledic poklicne bolezni, do katere je prišlo na delovnem mestu. Tožnik se je zaposlil pri toženi stranki s 17 leti kot šivalec, leta 1967 pa je bil razporejen na delovno mesto čiščenja mastnih madežev. Pri delu je uporabljal trikloretilen, triklordiazinol in bencin, delal je v neustreznih prostorih in brez uporabe zaščitnih sredstev. Ugotovljeno je bilo, da je zbolel za bronhialno astmo kot poklicno boleznijo. Po presoji sodišča je obstajala vzročna zveza med boleznijo tožnika in (krivdnim) ravnanjem tožene stranke. Priče so potrdile izpoved tožnika o tem, v kakšnih pogojih je delal. Tožena stranka ni predložila nobenih meritev ekoloških škodljivosti na delovnih mestih, kjer je delal tožnik, zlasti v letu, ko je bil neposredno izpostavljen delovanju trikloretilena in etilediamina, alergenom pa je bil izpostavljen tudi kasneje na drugih delovnih mestih. Tožena stranka bi v čistilnici morala poskrbeti za odsesovanje zraka ali pa tožniku zagotoviti uporabo ustreznih zaščitnih sredstev. Do poklicne bolezni tožnika je prišlo prav zaradi dela v čistilnici. Sodišče je tožniku iz naslova nematerialne škode prisodilo skupaj 5,500.00,00 SIT odškodnine, v celoti pa je ugodilo tudi zahtevku za plačilo materialne škode v višini razlike v plači za čas od oktobra 1992 do januarja 2001. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank (tožnik se je pritožil glede višine odškodnine za nematerialno škodo) in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje glede odgovornosti tožene stranke in vzročne zveze med njenim ravnanjem in boleznijo tožnika. Tako iz ekspertize Kliničnega centra, odločbe invalidske komisije kot tudi izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je za nastanek tožnikove poklicne bolezni krivo prav njegovo delo v čistilnici tožene stranke, kjer je bil izpostavljen delovanju alergenov. Gre pa tudi za objektivno odgovornost, ker je škoda nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo. Zaradi iritativnega toksičnega učinka trikloretilena se je pri tožniku sprožilo bronhialno vnetje s posledično senzibilizacijo tudi na druge alergene delovnega okolja (krojaška kreda, bombaž, volna, zlasti obarvana), ter tudi na nepoklicne alergene, ki so poleg poklicnih vplivali na poslabšanje bolezni. Iz izvedenskega mnenja dr. K. je bolezen tožnika posledica primarne kemijske okvare pljuč z vdihovanjem trikloretilena in etilediamina na delovnem mestu, kot latentni atopik pa je bil s tem predisponiran z senzibilnostjo s poklicnimi alergeni na delovnem mestu. Zaradi permanentnega kontakta z alergeni delovnega mesta se je njegovo zdravstveno stanje ves čas poslabševalo tako, da so mu ob koncu povzročali težave še alergeni izven delovnega okolja. Glede materialne škode je sodišče druge stopnje navedlo, da je po mnenju izvedenca tožniku nastajalo prikrajšanje pri plači do leta 1996, saj izplačana plača skupaj z nadomestilom ni dosegla višine plače, ki bi jo dobil, če bi še naprej delal na delovnem mestu šivanje I. Kasneje zaradi nove ureditve in povečanja nadomestil po 134. členu ZPIZ ni več prihajalo do prikrajšanja, vendar to ne more iti v škodo tožnika.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. (prav 339.) člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev o priznanju prikrajšanja pri plači je v nasprotju z mnenjem izvedenca, ki je ugotovil, da so izplačana nadomestila ZPIZ za 238.489,65 SIT presegla izračunani seštevek neto plače, ki bi jo tožnik prejemal, če bi še nadalje opravljal delo na delovnem mestu šivanje I. Tožena stranka ni uveljavljala pobotanja, saj nadomestilo ni bilo izplačevano iz njenih sredstev, sodišče pa bi moralo upoštevati, da zaradi pozitivne razlike tožnik ni bil prikrajšan. Stališča o objektivni odgovornosti sodišče druge stopnje ni ustrezno obrazložilo. Pri tožniku je šlo za več vzrokov in njegovo osebno preobčutljivost, zaradi česar je prišlo do nastanka njegove bolezni. Revizija pri tem navaja predvsem nekatere dele izpovedi lečečega zdravnika dr. Š.. Tožena stranka vztraja pri trditvi, da gre kvečjemu za deljeno odgovornost. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ter tožeči stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, smiselno zato, ker naj bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe in izvedenskim mnenjem o prikrajšanju pri plači. Vendar takega nasprotja ni. Sodišče druge stopnje je namreč obrazložilo, zakaj je v celoti ugodilo temu delu zahtevka. Formalne pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe zato ni in je sodbo mogoče preizkusiti. Ali je odločitev pravilna, pa sodi v okvir presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka pa s sklicevanjem na izpoved dr. Š. poskuša prav to: izpodbija dejanske ugotovitve nižjih sodišč (zlasti sodišča druge stopnje) o odločilnih dejstvih glede odgovornosti tožene stranke ter vzročni zvezi med njenim (ne)ravnanjem in poklicno boleznijo tožnika.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da gre za izključno krivdno odgovornost tožene stranke. Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo v tem delu v celoti potrdilo. Zato obrazložitev v izpodbijani sodbi, da naj bi šlo "tudi" za objektivno odgovornost, tudi če je pomanjkljiva oziroma zgolj splošna, ne more vplivati na odločitev o temelju odškodninskega zahtevka.

Izpodbijana sodba temelji predvsem na izvedenskem mnenju dr. K., po katerem je bolezen tožnika posledica primarne kemijske okvare pljuč z vdihavanjem trikloretilena in etilendiamina na delovnem mestu. Osnovni vzrok tožnikove bolezni je torej delo na delovnem mestu čistilca, ki ga je po ugotovitvah sodišča prve stopnje opravljal v neprimernem delovnem okolju in brez uporabe ustreznih čistilnih sredstev. Na poslabševanje zdravstvenega stanja je nato vplival permanenten (stalen) kontakt (stik) s poklicnimi alergeni, torej delo tudi na drugih delovnih mestih, na katera je bil tožnik kasneje razporejen. Šele ob koncu so mu povzročali težave tudi alergeni izven delovnega okolja. Tožnikova preobčutljivost na alergene ni vplivala na primarno okvaro pljuč, temveč le na preobčutljivost (senzibilizacijo) s poklicnimi alergeni. Na podlagi takega mnenja izvedenca in ugotovitev o delu tožnika pa je pravilen zaključek sodišča, da je primarni in poglavitni vzrok za poklicno bolezen tožnika delo v neustreznem delovnem okolju, za kar je tožena stranka tudi krivdno odgovorna.

Sodni izvedenec F. K. je izračunal za celotno sporno obdobje ali je bil tožnik prikrajšan pri plači in za koliko po posameznih mesecih. Pri tem je upošteval na eni strani plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če bi še vedno delal na delovnem mestu pred razporeditvijo na drugo ustrezno delo (to je bilo delovno mesto šivanje I), in na drugi strani njegove dejanske prejemke: plačo na drugem ustreznem delu in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Izvedenec je sicer na koncu ugotovil, da v seštevku za celotno upoštevano obdobje, tožnik ni bil prikrajšan. Vendar ta ugotovitev za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembna.

Tožnik je bil spoznan za delovnega invalida III. kategorije zaradi poklicne bolezni, za katero je odgovorna tožena stranka. Zaradi invalidnosti ni bil več sposoben za opravljanje svojega dotedanjega dela in mu je bila priznana (od 1.10.1992 dalje) pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo in pravica do nadomestila zaradi manjše plače. Tako kot je bilo nadomestilo določeno v 134. členu takrat veljavnega ZPIZ92, ni bilo odmerjeno kot razlika v plači za prejšnje in novo delovno mesto, temveč je bilo odmerjeno kot neke vrste renta: kot razlika med pokojninsko osnovo za invalidsko pokojnino ob razporeditvi in plačo na drugem ustreznem delu. Po odmeri pa se je nadomestilo usklajevalo enako kot pokojnine (136. ZPIZ92) in kasnejše spremembe v plači ne vplivajo na višino nadomestila, ne glede na to, ali so spremembe posledica (nove) razporeditve ali česa drugega. To pomeni, da se nadomestilo pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo upošteva le kot prejemek tožnika, ki ga je treba upoštevati. Kolikor so ob upoštevanju nadomestila in plače mesečni prejemki tožnika znašali manj kot bi prejel plače, če bi še vedno delal na svojem prejšnjem delovnem mestu, je šlo za prikrajšanje, ki ga je odškodninsko odgovorna tožena stranka dolžna tožniku povrniti.

Ker je glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).