Jedro

Ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe tožeča stranka, razen dohodninske odločbe za leto 2017, ni predložila dokazov, ki bi vsaj verjetno izkazovali, da bo z izvršitvijo izpodbijanega sklepa ogrožena njena dejavnost in preživljanje njene družine s tem pa nastanek zanjo težko popravljive škode.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Kmetijska inšpektorica Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo i ribištvo OE Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom ugotovila, da tožeča stranka, ki ji je bilo z odločbo prvostopenjskega organa št. 0611-2799/2014-10 z dne 18. 3. 2015 naloženo na parc. št. 7928 k.o. ... odstraniti šotorišče v celoti tudi v naknadnem roku, določenem v 3. točki sklepa št. 0611-2799/2014-79 z dne 6. 10. 2017, ki ga je izdal isti organ, ni izpolnila (točka 1 izreka). Odločila je, da je tožeča stranka dolžna kazen v znesku 1000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom št. 0611-2799/2019-907 z dne 18. 3. 2015, plačati v roku 8 dni po vročitvi izpodbijanega sklepa na tam določeni transakcijski račun. Kolikor tožeča stranka denarne kazni ne bo plačala, bo prisilno izterjana (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložila, da mora zahteve iz 1. točke izreka odločbe št. 0611-2799/2014-10 z dne 18. 3. 2015 izpolniti v celoti, v roku 20 dni od prejema tega sklepa in o tem takoj obvestiti prvostopenjski organ, sicer bo opravljena izvršba s prisilitvijo z novo denarno kaznijo v višini 1000,00 EUR (3. točka izreka).

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo 0611-2302/2018/2-VN z dne 19. 9. 2016 pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo delno ugodilo v točki 2. izreka v delu, ki se nanaša na enotno matično številko tožeče stranke, v preostalem delu pa zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

3. Tožeča stranka je zoper sprejeto odločitev vložila tožbo, s katero sodišču predlaga, da izpodbijani sklep prvostopenjskega organa odpravi ter ji povrne stroške postopka. Obenem je tožeča stranka vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s katerim predlaga, da sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločitve v zadevi. V predlogu navaja, da bi ji ob vsakršni prekinitvi dejavnosti kot jo predstavlja npr. odstranitev šotorišča, ki jo zahteva izpodbijani sklep v točki 3, posegla v nemoteno in ustaljeno delovanje v okviru mednarodne priznane dejavnosti, s čemer bi se trajno omajala podoba kampa in širšega turističnega okolja. Kamp, katerega del je tudi sporno šotorišče je v 15-tih letih delovanja pridobil status najboljšega tovrstnega prenočišča v širši regiji in je s strani popotniških portalov izpostavljen kot eden izmed najbolje ocenjenih slovenskih prostorov z kampiranje. Šotorišče je usklajeno z naravnimi danostmi in ne obremenjuje okolja, niti ne degradira zemljišča. V nadaljevanju navaja visoke ocene svetovnih spletnih portalov ter zključuje, da bi bili redni gostje gotovo razočarani nad okrnitvijo stalne ponudbe razpoložljivih kapacitet, s tem pa bi se znižala ocena EKO resorta, kar bi imelo finančno negativne posledice tako za tožečo stranko kot turizem na splošno v Bovcu in Sloveniji. V nadaljevanju navaja, da bi ji težko popravljiva škoda nastala tudi z izvršitvijo sklepa v točki 2. , v kateri tožečo stranko zavezuje k plačilu denarne kazni v višini 1000,00 EUR. Tožeča stranka je v ureditev zemljišča vložila 300.000,00 EUR in bi realizacija izvršbe imela hude posledice za njeno družino, katere del sta dva nepreskrbljena mladoletna otroka. Opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji je za tožečo stranko eksistenčnega pomena. Namesto da bi prišlo do ustreznega vlaganja v izboljšave bo tožeča stranka morala plačevati denarne kazni, sama odstranitev spornega šotorišča pa je po mnenju tožeče stranke nepotrebna in predstavlja prekomeren ukrep z vidika dejstva, da je v poteku sprememba občinskega prostorskega akta. Leseno šotorišče je postavljeno na manj kot 2 % celotnega zemljišča, in sicer na območju, kjer ni uspevalo nobeno rastje. Odločitev izvršitve izpodbijanega sklepa pa je sorazmerna prizadeti javni koristi, saj tožeča stranka z nemotenim delovanjem zagotavlja izdaten priliv sredstev v državni proračun s plačevanjem davkov tožeče stranke ter okoliških ponudnikov turističnih storitev, h katerim so usmerjeni številni gostje kampa tožeče stranke.

4. Tožeča stranka je sodišču posredovala upravni spis ter odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvšitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba je torej ukrep, s katerim sodišče začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje, če so zato izpolnjeni zakonski pogoji. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v zahtevi navesti konkretne okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je težko popravljiva škoda pravni standard, ki se ugotavlja v vsakem posamičnem primeru, nedvomno pa gre za tako škodo, ki je resna in tožniku vsaj začasno neposredno preti in jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 370/2007, I Up 223/2010, I Up 219/2013, X Ips 237/2014, X Ips 312/2015, I Up 204/2016 in drugi).

7. Sodišče v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni presojalo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, za katerega tožeča stranka predlaga naj se zadrži njeno pravno učinkovanje, pač pa se je omejilo le na odločanje o tem, ali s pravnim učinkovanjem izpodbijanega sklepa, ki je nastopilo z njegovo vročitvijo tožeči stranki, zanjo nastaja težko popravljiva škoda ter jo ocenjevalo v smislu sorazmernosti glede na javno korist, ki se zasleduje z izdanim sklepom.

8. Tožeča stranka nastanek težko popravljive škode utemeljuje s trditvijo, da bi izvršitev izpodbijanega sklepa posegla v nemoteno in ustaljeno delovanje šotorišča tožeče stranke, saj bi izpolnitev izpodbijanega sklepa okrnila njeno ponudbo, s tem pa bi ji nastale negativne finančne posledice, tako iz naslova prihodkov, kot iz naslova plačila zagrožene denarne kazni. Glede na velika vložena sredstva bi to pomenilo veliko finančno breme, zaradi česar bi bila ogrožena tako dejavnost kot preživljanje tožeče stranke in njene družine. Po ustaljeni upravno sodni praksi (sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 59/2008, I Up 602/2008, I Up 460/2009, I Up 68/2018 ter številni drugi) zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva njeno izdajo, mora že v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjeten nastanek težko popravljive škode. Na tožeči stranki je breme zatrjevanja in izkazovanja dejstev oziroma okoliščin, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode zaradi izvršitve izpodbijane odločbe.

9. Ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe tožeča stranka, razen dohodninske odločbe za leto 2017, ni predložila dokazov, ki bi vsaj verjetno izkazovali, da bo z izvršitvijo izpodbijanega sklepa ogrožena njena dejavnost in preživljanje njene družine s tem pa nastanek zanjo težko popravljive škode. Ob upoštevanju sodne prakse namreč sodišče, tudi glede na kratek rok za izdajo začasne odredbe, ni dolžno pribavljati dokazov, s katerimi bi tožeča stranka izkazovala nastanek zanjo težko popravljive škode. Glede na navedeno tožeča stranka zgolj z zatrjevanji ni izkazala, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala škoda, ki bi bila zanjo težko popravljiva, kar pa je pogoj za nadaljnje odločanje o predlagani začasni odredbi.

10. Ker tožeča stranka ni verjetno izkazala težko popravljive škode, ni izpolnjen eden izmed pogojev, določenih v drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Sodišče je zato zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo in glede na to odločitev tudi ni ocenjevalo sorazmernosti predlaganega ukrepa s prizadetostjo javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.