Jedro

Vzrok kratkotrajnega in minimalnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika (1 teden po bolniškem staležu 10 %, 3 tedne 5 %, nato pa še 5 dni od 5 % do 0 %) je bila boleča desna rama, zaradi česar tovrstne škode ni mogoče obravnavati posebej, temveč v okviru odločanja o odškodnini za prestane in še po zaključku zdravljenja trajajoče telesne bolečine, kar vključuje tudi neugodnosti in nevšečnosti med zdravljenjem in po njem (1. odstavek 200. člena, v povezavi z 203. člena ZOR).

O uspehu ene in druge stranke v sporu lahko govorimo le glede na višino postavljenega zahtevka in ne izhajajoč iz tega, kolikšno povračilo za posamezne storitve pripada odvetniku glede na vrednost spornega predmeta ali višino s sodbo prisojenega zneska, tudi če so zneski, ki pripadajo odvetniku, glede na Odvetniško tarifo v obeh primerih enaki.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (v točki 2 izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Delovno sodišče v ... je v predmetnem sporu razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 405.083,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 400.000,00 tolarjev za čas od 17. 3. 1995 dalje in od zneska 5.083,00 tolarjev za čas od 17. 6. 1993 dalje ter mu povrniti stroške postopka v znesku 120.186,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od zneska 26.226,00 tolarjev od 10. 3. 1995 dalje in od zneska 93.960,00 tolarjev za čas od 17. 3. 1995 dalje, vse do plačila, v 8 dneh (točka 1 izreka sodbe). Višji zahtevek tožnika za plačilo odškodnine s pripadki je zavrnilo (točka 2 izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del sodbe (zoper odločitev sodišča prve stopnje v točki 2 izreka sodbe) se pritožuje tožnik, smiselno iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da mu prisodi še nadaljnjo zahtevano odškodnino v znesku 100.000,00 tolarjev, vse zaznamovane stroške postopka pred sodiščem prve stopnje ter stroške pritožbe.

Navaja, da mu sodišče prve stopnje neupravičeno ni priznalo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da so bile te v obdobju 1 tedna po končanem bolniškem staležu zmanjšane kar za 10 %, v obdobju naslednjih 3 tednov še za 5 % in v nadaljnjih 5 dneh od 5 do 1 %. Zaradi omejene gibljivosti desne rame, v obdobju več kot 1 meseca po končanem bolniškem staležu, tožnik pri delu ni uspel dosegati norme, ki bi jo moral in je zaradi tega psihično zelo trpel. Prav tako je bil oviran pri številnih domačih opravilih, saj zaradi omejene gibljivosti desne rame in posledičnih hudih bolečin ni mogel prenašati bremen v desni roki, niti nakupovalnih torb iz trgovine, prav tako ni mogel voziti avtomobila, niti kolesa in opravljati spomladanskih opravil na vrtu. V sporu pred sodiščem je v celoti uspel glede temeljne odškodninske odgovornosti, v pretežni meri pa tudi glede višine odškodninskega zahtevka in zaradi zavrnilnega dela niso nastali posebni stroški postopka. Tudi število odvetniških točk pri višini ugodenega zahtevka je enako višini točk za celoten odškodninski zahtevek, zaradi česar bi mu moralo sodišče prve stopnje, glede na določbo 3. odstavka 154. člena ZPP, prisoditi vse zaznamovane stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer je navedlo, da je tožnik v obdobju 4 tednov in 5 dni po zaključku bolniškega staleža sicer res trpel določene tegobe, ki pa ne dosegajo takšne intenzitete, da bi bila upravičena denarna odškodnina. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje dr. H. S., ki navaja, da zaradi poškodbe pri delu pri tožniku ni trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, zaradi boleče desne rame pa je znašalo zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti pri tožniku po končanem bolniškem staležu 1 teden 10 %, 3 tedne 5 %, nato pa je v nadaljnjih 5 dnevih padlo na 0 %. Iz tega izhaja, da je bilo zmanjšanje življenjskih aktivnosti kratkotrajno ter minimalno, vzrok za to zmanjšanje pa so bile bolečine v desni rami in ne organska prizadetost. Ker je bila torej vzrok sicer kratkotrajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti boleča desna rama, pritožbeno sodišče meni, da tovrstne škode ni mogoče obravnavati posebej, temveč v okviru odločanja o odškodnini za prestane in še po zaključku zdravljenja trajajoče telesne bolečine, kar vključuje tudi neugodnosti in nevšečnosti med zdravljenjem in po njem (1. odstavek 200. člena, v povezavi z 203. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89). Poudariti pa je tudi potrebno, da sodišče pri odmeri in priznanju odškodnine ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine (2. odstavek 200. člena ZOR), kar bi se zgodilo, če bi se tožniku za tako kratkotrajno in objektivno minimalno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (ki jih je mogoče tudi glede na vzrok šteti za neugodnosti in nevšečnosti po končanem zdravljenju) posebej prisodila odškodnina.

Neutemeljena je tudi pritožba tožnika zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, pri čemer se tožnik pritožuje le zoper zavrnilni del odločitve o stroških postopka. Tako pritožbeno sodišče ni moglo poseči v pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki je vsebovana v 1. točki izreka sodbe, čeprav je lahko vprašljivo, ali so bili vsi priglašeni in priznani stroški tudi potrebni za spor (155. člen ZPP) in čeprav je sodišče tožniku med priznanimi stroški postopka prisodilo obresti od celotnega zneska stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja ( in ne le obresti od 4/5 teh stroškov) za čas od 10. 3. 1995 dalje, kar pa je za tožnika ugodneje. Pri odmeri stroškov se je sodišče prve stopnje smiselno oprlo na določbo 2. odstavka 154. člena ZPP in stroške pravilno odmerilo glede na doseženi uspeh v sporu. Tožnik ni uspel z 20 % svojega zahtevka, zaradi česar se pritožba neutemeljeno sklicuje na določbo 3. odstavka 154. člena ZPP, ki se uporablja le v primeru, če stranka samo z sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka ni zmagala (pa zaradi tega niso nastali posebni stroški). Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na to, da je število odvetniških točk od višine prisojenega zneska odškodnine enako številu točk od celotnega zahtevka, saj je pri odmeri stroškov v primeru, če stranka deloma zmaga v sporu, potrebno izhajati iz doseženega uspeha v sporu in bi bila tudi nasprotna stranka, če bi svoje stroške priglasila, upravičena do stroškov glede na njen delež uspeha v sporu, stroški ene in druge stranke pa bi se nato medsebojno pobotali. Seveda pa o uspehu ene in druge stranke lahko govorimo le glede na višino postavljenega zahtevka in ne izhajajoč iz tega, kolikšno plačilo za posamezne storitve pripada odvetniku glede na vrednost spornega predmeta ali višino s sodbo prisojenega zneska.

V skladu s 368. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, trpi tudi sam svoje stroške pritožbe (1. odstavek 166. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).