Jedro

Ker vtoževana obveznost izvira iz gradbene pogodbe, na podlagi katere je tožnik zgradil stanovanjsko hišo, ki je skupno premoženje obeh tožencev, je pravno nepomembno dejstvo, da je gradbeno pogodbo podpisal le toženec. Toženkina obveznost nerazdelnega plačila temelji na samem zakonu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Druga toženka mora povrniti tožniku 224.400 SIT stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obema tožencema naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku 13.375.492,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1996 dalje, ker toliko znaša dolg iz gradbene pogodbe z dne 14.3.1996 za gradnjo njune stanovanjske hiše, za katerega odgovarjata oba solidarno, saj je obveznost nastala v zvezi z njunim skupnim premoženjem. Kar je zahteval tožnik več (razlika do 14.035.540 SIT - napačen preračun delnega plačila iz mark v tolarje) ali drugače (primarni tožbeni zahtevek), je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbo druge toženke (v nadaljevanju toženka) je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi privedla tudi do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Nekatere okoliščine toženka uveljavlja kot kršitev procesnega in hkrati materialnega prava, v pretežni meri povzema svoje trditve, čeprav je pritožbeno sodišče nanje odgovorilo, uveljavlja pa tudi nove ugovore. Zato bo revizijsko sodišče njene revizijske trditve podrobneje povzelo in hkrati nanje odgovorilo v nadaljevanju obrazložitve.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, tožniku in prvemu tožencu. Tožnik v odgovoru na revizijo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč, na katere so v sedanji fazi postopka zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani revizijsko sodišče in tudi stranke, izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva. Tožnik je s tožencem 14.3.1996 sklenil gradbeno pogodbo za gradnjo stanovanjske hiše v skupni vrednosti 14.671.720 SIT. Ob podpisu pogodbe je prejel 14.000 DEM, potem pa nič več. Toženka ni podpisala pogodbe, vendar je nesporno, da je zgrajena hiša skupno premoženje obeh tožencev. Kasneje je prišlo do razveze njune zakonske zveze. Toženka ni dokazala zatrjevanega dogovora med tožnikom in tožencem o prikritju dejanske višine dolga z namenom škodovanja toženki.

Ob taki dejanski podlagi obeh sodb je tudi po presoji revizijskega sodišča nosilni razlog za (pretežno) ugoditev tožbenemu zahtevku v materialnopravni določbi drugega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur.l. RS, št. 69/2004 - UPB1), po kateri za obveznosti, ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata oba zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem. Vtoževana obveznost izvira iz gradbene pogodbe, na podlagi katere je tožnik zgradil stanovanjsko hišo, ki je skupno premoženje obeh tožencev. Zato v nasprotju z revizijskimi trditvami ni pravno pomembna okoliščina, da je pogodbo podpisal le toženec. Toženkina obveznost nerazdelnega plačila temelji že na samem zakonu. V zvezi s tem vprašanjem ni prišlo niti do zmotne uporabe materialnega prava niti do kake procesne kršitve, kot bi sicer bilo mogoče razumeti revizijska izvajanja. Toženkino sklicevanje na zemljiškoknjižno stanje, ki je takrat izkazovalo njeno lastništvo nepremičnine, je materialnopravno zmotno zato, ker se skupno premoženje pridobi na originaren način že na podlagi samega zakona.

Toženka ima sicer prav, da se je v zvezi s samo gradbeno pogodbo lahko sklicevala na 640. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker je to vprašanje materialnopravne narave in se je na navedeni člen sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Vendar pa ni povsem jasno, kaj želi toženka s takim sklicevanjem doseči. Tega toženka ne pojasni ustrezno niti v reviziji. Prepisuje le določbo prvega odstavka 640. člena ZOR, da se pri gradbeni pogodbi z določilom "ključ v roke" izvajalec samostojno zavezuje, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta. To pa je tožnik tudi storil in s tožbo zahteval le plačilo v sami pogodbi dogovorjene vrednosti gradbenih del, zmanjšane za delno plačilo. Kolikor toženka te trditve povezuje z dodatnimi deli in dvema obračunoma, gre glede na pojasnjeno podlago višine tožbenega zahtevka za pravno nepomembne okoliščine, pravilni pa so tudi razlogi pritožbenega sodišča, da so trditve o dveh obračunih nedovoljena pritožbena novota.

Nedovoljena pritožbena novota so bile tudi pritožbene trditve o nekvalitetni gradnji. Toženka v reviziji te pravilne razloge pritožbenega sodišča graja, v nadaljevanju pa celo zapiše, da tega v pritožbi ni uveljavljala.

Toženka je dobila pravilni odgovor pritožbenega sodišča na trditve, da naj bi ji bilo zaradi izostale ponudbe, zaradi pomanjkljivosti pri vodenju gradbene knjige in zaradi izostale vročitve obračuna tudi njej, onemogočeno ugotavljati obseg dela in njegovo vrednost. Pri tem toženka prezre, da je sama pojasnila, da je toženec skrbel za organizacijo gradnje, ona pa za družino. Tak dogovor je skladen z drugim odstavkom 52. člena ZZZDR. Ker je zgrajena hiša skupno premoženje obeh tožencev, morebiti negospodarno ali neustrezno ravnanje toženca ali njegova prekoračitev dogovora same toženke v razmerju do upnika ne more razbremeniti njene nerazdelne obveznosti. To bi lahko bila le stvar notranjega razmerja obeh tožencev, kot je poudarilo že prvostopenjsko sodišče. Vprašanje, ali sta se tožnik in toženec dogovorila za prikritje prave višine dolga z namenom, da bi škodovala toženki, je dejanske narave. Zato toženka v reviziji ne more uspešno izpodbiti dokazne ocene obeh sodišč, da takega dogovora ni bilo. Toženka sicer skuša že omenjeno prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP obiti z zatrjevanimi procesnimi kršitvami zaradi neizvedbe predlaganih dokazov za poizvedbe pri davčni upravi in za zaslišanje priče K., vendar je tudi glede tega vprašanja dobila pravilen odgovor pritožbenega sodišča. Nosilni razlog tega odgovora je bil, da že vsebina njenih trditev ni ustrezna podlaga za izkazovanje zatrjevanega dogovora. S tem in podrobnejšimi odgovori glede obeh predlaganih dokazov se revizijsko sodišče strinja. Revizijsko vztrajanje pri navedenih pritožbenih trditvah je zato neutemeljeno. Dodana opredelitev, da naj bi šlo pri teh razlogih za prejudiciranje vsebine izpovedi predlagane priče, ki je kupila stanovanje, je neutemeljena. Toženka sama je v odgovoru na tožbo pod točko 1 navedla, da bo predlagana priča povedala za višino kupnine za prodano stanovanje in izplačilo vseh obrokov v letu 1996. Take so bile tudi toženkine pritožbene trditve. Vendar okoliščini o prodaji stanovanja in prejeti kupnini nista bili sporni. Iz razlogov obeh sodišč izhaja, da je bila kupnina porabljena za druga dela na hiši. Da naj bi toženka s predlagano pričo dokazovala kaj več, na primer obstoj dogovora med tožnikom in tožencem, pa ni nikoli zatrjevala.

Toženka v reviziji prepisuje procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, utemeljuje pa jo z razlogi, ki kažejo na nestrinjanje z uporabljenim materialnim pravom (nerazčiščena tožnikova obveznost iz gradbene pogodbe, ki je toženka ni podpisala in ki je lahko edina temelj tožbenemu zahtevku, saj tožnik ni utemeljeval neupravičene obogatitve) in zato ne gre za procesno kršitev. Kaj je pravni temelj toženkine nerazdelne obveznosti, je bilo že pojasnjeno.

Toženkin revizijski zapis o procesni kršitvi iz 338. člena ZPP ni jasen, saj navedeni člen določa le, kateri so pritožbeni razlogi. Nejasen je tudi procesni očitek pritožbenemu sodišču o relativni procesni kršitvi iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj gre le za prepis zakonske določbe brez konkretizacije. Enak odgovor velja za nekonkretizirano sklicevanje na 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. V pritožbi uveljavljano procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP toženka v reviziji razširi še na vprašanje svoje pasivne legitimacije, ki pa je spet materialnopravno vprašanje, na katerega je tudi že dobila odgovor.

Na koncu revizija ponavlja, da je nepremičnina že obremenjena z zastavno pravico avstrijske banke, opozarja na tekoči izvršilni postopek in na novo omenja kot zanimiv podatek, da je dolžnik (prav: tožnik) odkupil terjatev avstrijske banke. To zadnje je nedovoljena revizijska novota, s katero toženka v nadaljevanju utemeljuje zatrjevani dogovor med tožnikom in tožencem, torej spet nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje. Obstoj hipoteke na nepremičnini in zatrjevani tekoči izvršilni postopek za terjatev avstrijske banke ne moreta vplivati na drugačno materialnopravno presojo v tej zadevi.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi toženkine revizijske stroške. O tožnikovih stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določbami odvetniške tarife.