Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba VI Kp 19783/2024

ECLI:SI:VSLJ:2024:VI.KP.19783.2024 Kazenski oddelek

kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva obligatorni odvzem predmetov
Višje sodišče v Ljubljani
12. november 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Že iz jezikovne razlage osmega odstavka 308. člena KZ-1 izhaja obveznost odvzema prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, če je storilčeva last. V takšnem primeru gre za ustavno sprejemljiv poseg v storilčevo lastninsko pravico, ki je predpisan kot obvezen in se zanj posebna prirejenost oziroma prilagojenost vozila ne zahteva; ta okoliščina mora biti podana zgolj takrat, ko vozilo ni last storilca. Zakonodajalec je očitno presodil, da je storilčevo lastništvo prevoznega sredstva, konkretno uporabljenega za storitev kaznivega dejanja po členu 308 KZ-1, okoliščina takega pomena in teže, da je na mestu ugotovitev o obstoju nevarnosti njegove ponovne uporabe za inkriminiran namen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, po tem, ko je sprejelo sporazum o priznanju krivde, sklenjen med državnim tožilstvom in obtožencem. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 ter 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh let zapora s preizkusno dobo petih let, stransko denarno kazen 1000 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, skupno 20.000,00 EUR, ki jo mora obtoženec plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, in stransko kazen izgona tujca iz države za dobo treh let. V izrečeno kazen zapora mu je za primer preklica pogojne obsodbe vštelo čas pridržanja in pripora od 18. 3. 2024 od 2:30 ure dalje. Na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo osebno vozilo znamke Renault Traffic, reg. št. B., št. šasije X, s pripadajočim ključem in prometnim dovoljenjem. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper točko VI izreka sodbe se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da "točko VI sodbe razveljavi" in osebnega vozila ne odvzame.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se obtožencu na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 odvzame osebno vozilo znamke Renault Traffic. Prvostopenjsko sodišče je utemeljilo, da gre za vozilo, ki ga je obtoženec uporabil za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja in je po podatkih spisa obtoženčeva last, pri tem pa mu je verjelo, da je vozilo uporabljal za potrebe opravljanja obrti in ima v vozilu odstranljive police in inštrumente za opravljanje elektroinštalacijskih del, vendar je izrek varnostnega ukrepa obligatoren. Ob citiranju določil osmega odstavka 308. člena in drugega odstavka 73. člena KZ-1 pritožnik ocenjuje, da se s takšno razlago ni mogoče strinjati, saj ne zasleduje bistva in namena določila 308. člena KZ-1, prav tako pa ne upošteva posebnosti konkretnega primera.

5.Pritrditi gre pritožniku, da je citiranim zakonskim določilom skupno, da se ti nanašajo na odvzem predmetov, ki so neposredno povezani s samo storitvijo kaznivega dejanja in v zvezi z njimi obstaja nevarnost, da se bodo v bodoče uporabljali za izvrševanje kaznivega dejanja; obvezno se odvzamejo, če so storilčeva last; če pa so prilagojeni za izvajanje kaznivih dejanj, se obligatorno odvzamejo tudi, če niso last storilca (določba osmega odstavka člena 308 KZ-1). Navkljub pravilnemu izhodišču pa nato pritožnik zmotno razloguje, da samo lastništvo vozila ne more predstavljati izključne okoliščine, ki bi terjala odvzem prevoznega sredstva, ker je po oceni zagovornika jasno, da odvzeto vozilo ni bilo na noben način prirejeno ali prilagojeno ali namenoma nabavljeno zato, da bi se uporabljalo za nezakonit prevoz ilegalnih migrantov.

6.Že iz jezikovne razlage osmega odstavka 308. člena KZ-1 izhaja obveznost odvzema prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, če je storilčeva last. V takšnem primeru gre za ustavno sprejemljiv poseg v storilčevo lastninsko pravico, ki je predpisan kot obvezen in se zanj posebna prirejenost oziroma prilagojenost vozila ne zahteva; ta okoliščina mora biti podana zgolj takrat, ko vozilo ni last storilca. Zakonodajalec je očitno presodil, da je storilčevo lastništvo prevoznega sredstva, konkretno uporabljenega za storitev kaznivega dejanja po členu 308 KZ-1, okoliščina takega pomena in teže, da je na mestu ugotovitev o obstoju nevarnosti njegove ponovne uporabe za inkriminiran namen. Gre za neizpodbojno domnevo, zato se pritožbeno problematiziranje, da lastništvo vozila ne more predstavljati izključnega temelja za njegov odvzem, pač pa je sodišče dolžno opraviti oceno o potrebnosti izreka varnostnega ukrepa glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera, izkazuje kot brezpredmetno. Pritožnik ne more uspeti niti z navajanjem možnosti uporabe omilitvenih določil, saj se te lahko uporabijo zgolj v zvezi s kaznijo. Končno pa pritožnik brezuspešno navaja tudi, da izrečeni varnostni ukrep predstavlja diskriminatoren ukrep, ki povzroča neenakopravno obravnavo, saj do odvzema vozila ne bi prišlo, če bi bilo vozilo v lasti tretje osebe, celo družinskega člana, ki o takšni uporabi ne bi vedeli ničesar; glede na predhodno izpostavljeno taki ugotovitvi pritožbeno sodišče ne more slediti.

7.Pri preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče dolžno opraviti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), niso bile zaznane nobene kršitve, zato je pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8.Čeprav zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeni senat obtoženca oprostil plačila stroškov pritožbenega postopka iz vsebinsko enakih razlogov kot je to storilo že sodišče prve stopnje, pri čemer je tako odločitev oprl na določbo prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP.

-------------------------------

1Novela I.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia